• Datum objave: sobota, 11. junij 2016
  • Brian Eno – The Ship

    • Založba: Warp Records
    • Produkcija: Brian Eno
    • Datum izida: 29. 4. 2016

    Čeprav je The Ship označen kot ambientalen album, se hitro izkaže, da je Eno presegel ta žanr.

    Brian Eno je svojo kariero začel kot klaviaturist Roxy Musica, ki je v svojih začetkih veljal za enega od zanimivejših glam rock bendov 70-ih. Če bi Eno ostal v teh vodah, bi ga za zmeraj pomnili kot še enega v vrsti mnogih dolgolasih in markantno oblečenih rock zvezd tega časa. Toda Eno je hitro spoznal, da to okolje ni zanj in da zmore veliko več. Odmaknil se je od žarometov in se obrnil k avantgardi in eksperimentalni glasbi. Od izdaje albuma (No Pussyfooting) leta 1973, z Robertom Frippom (King Crimson), se je uveljavil kot oče ambientalne glasbe, kot pomemben člen v razvoju elektronike in na splošno eden od največjih genijev in inovatorjev v sodobni glasbi. Ko glasbenik Enovega kova najavi izdajo novega albuma, se pogosto pojavijo dvomi. Mu je, po vsem, kar je že storil, sploh še ostalo kaj za povedati, je lahko še vedno relevanten? In kako se Eno znajde v svetu glasbe, ki ga je v bistvu sam pomagal ustvariti?

     

    Čeprav je The Ship označen kot ambientalen album, se hitro izkaže, da je Eno presegel ta žanr. Po šestih minutah precej konvencionalnega uvodnega ambienta zadoni globok, basovski, z efekti podložen glas. “The Ship was from the willing land, the waves about it roll,” začne Eno s svojo diagnozo človeštva. Na začetku albumu še pripisuje nek potencial, udarno moč (“And we are as the unrefined, the wake about to roll“), toda skupaj z albumom se stopnjuje tudi Enov (upravičeni) pesimizem. The Ship se tako konča z zvokom odpirajočih se vrat in le delno razumljivim glasom, ki šepeta “After Wave, after wave ….

     

     

     

     

     

    Sledi “Fickle Sun (i)” (v prevodu muhasto ali omahljivo sonce), prvi del triptiha, zvočno bolj konvencionalen izdelek, ki z razvlečenimi bas linijami in psihedeličnimi efekti vleče vplive prog rocka, še posebej tiste bolj avantgardne faze Floydov. Lirično Eno zapade v slikovito, metaforično bogato branje sveta. “And all the day the work is done, we toil away in fickle sun. Črnoglednost se stopnjuje v orisovanju nesmisla, brezupa in destruktivnosti, skupaj pa tudi jasna struktura z začetka komada na koncu razpade v zvočno eksperimentiranje.

     

    In potem rez. Na “Fickle Sun (ii) The Hour is Thin” ob zvokih melanholičnega klavirja klinično jasen, mehanski glas v formi “spoken word” poezije umesti dogajanje na Trafalgarski trg, v center Londona, v usodno uro, tik pred koncem. Apokalipsa se bliža. Bolj neposreden in sporočilno dokaj jasen vložek deluje kot nek zaključek sporočila prvih dveh komadov.

     

    Eno v bistvu obrne na glavo svoje lastne ideje o ambientalni glasbi, ki si jo je v njenih začetkih zamislil kot nevsiljivo, mirno, atmosferično, puščala naj bi prostor za razmišljanje. The Ship pa zahteva pozornost in nikakor ni album, s katerim bi lahko zgolj zapolnili tišino. Kljub temu pa se žanr ambientalne glasbe izkaže kot idealen medij za Enove ideje. Prav tako kot skuša z svojimi teksti zajeti cel spekter človeštva, biti čim bolj univerzalen, tako je tudi ambientalna glasba najbolj univerzalna, neobremenjena s harmonijo, melodijo in ritmom. Enov lirični izraz variira od udarnih poetičnih verzov do tihega šepeta. Skupaj z njim variira tudi glasbena podlaga.

     

    Zaključek, neke vrste epilog, pa je “I’m set free”, priredba klasike benda Velvet Underground. Pristop je, glede na preostanek albuma, presenetljivo pop, v bistvu še bolj od originala. V milem zvoku, na koncu celo podkrepljenem z godalno sekcijo, pa Eno verjetno išče ironijo. “I’m set free to find a new illusion,” je zadnji verz komada in za Ena osvoboditve ni, so zgolj nove iluzije.

     

     

    Sorodni članki: