• Datum objave: torek, 30. oktober 2018
  • Brez ljubezni (Nelyubov)

    • Režija: Andrej Zvjagincev
    • Igralska zasedba: Marjana Spivak, Aleksej Rozin, Matvej Novikov
    • Datum izida: 1. junij 2017 (Rusija), 14. november 2017 (Slovenija)
    • Ocena: 9/10

    Ruski režiser je po veličastnem Leviatanu (2014) postregel z bolj osebnim, a prav tako učinkovitim filmom, ki podaja kritiko ruske družbe.

    Brez ljubezni režiserja Andreja Zvjaginceva postavi ogledalo nesrečni, razpadajoči ruski družini in v odsevu se zrcali misterioznost zastrašujoče zgodbe izginulega otroka, propadajočega zakona in katastrofalnih zahtev družbe. Spremljamo mlad par z dvanajstletnim sinom, ki sta ga imela sprta starša ponesreči. Še vedno poročena se zakonca na pragu ločitve vrtita v krogu prepirov, prelaganja krivde in odgovornosti za sina, ki jima bolj kot človeško bitje predstavlja breme. Oba sta že naredila korak naprej in imata nova partnerja, ta jima predstavljata novo upanje v ljubečem partnerskem odnosu, ki ga sama nikoli nista uspela vzpostaviti. 12-letni Aljoša (Matvej Novikov) ponesreči sliši enega izmed prepirov svojih staršev, v katerem drug drugemu podajata odgovornost za skrb za otroka, ki si ga nista želela in ga nikoli zares nista ljubila. V prepiru deček sliši, kako obstaja možnost, da se ga bosta znebila, poslala v internat in v tem trenutku se v filmu zgodi prelom. Aljoša pobegne od doma, spremeni pa se tudi dinamika filma.

     

    Po Aljoševem izginotju bi pričakovali, da bi prikazal kompromis med staršema, četudi le začasnega, trajajočega le toliko, da najdeta svojega sina, kar se v Zvjagincevem filmu ne zgodi. Izginotje pri njiju sproži nekakšno burleskno olajšanje, a hkrati oba starša, vsakega na svojem bregu, potegne v ponoven cikel obupa in ekstatičnega besa, celo samosovraštva.

     

    Loveless2

     

    Starša, Ženja (Marjana Spivak), ki jo zagrabi val panike, in Boris (Aleksej Rozin), ki ne pokaže prevelike skrbi, se najprej obrneta na policijo. Lahko je zaznati kritičnost filma do policije, ki zakoncema ne nudi niti opore, niti pomoči pri iskanju njunega sina. Njihov uradniški pristop, izpolnjevanje birokracije in skorajda malomarnost deluje še bolj groteskno, ko se druga polovica filma odvija v iskanju Aljoše s strani prostovoljne ekipe za iskanje pogrešanih.

     

    Skozi zgodbo se ves čas postavljajo vprašanja kaj se je zgodilo z Aljošo. Zgodba namreč na izredno učinkovit način vpeljuje krivuljo padcev in vzponov iskalne akcije, napihuje balonček upanja in ga, ko si že popolnoma brez sape, poči, znova in znova.

     

    Vse teme, ki jih film obdela, se snidejo v kritiki zajedavske države, ki ji vladajo nesposobna oblast in krščanska manipulativnost. Za povprečen par srednjega razreda, ki ga uprizarjata Ženja in Boris, je sreča blagovna znamka, stabilnost družine pa statusni simbol. Absurdnost tega prikaže Borisov šef – pravila svojega podjetja uredi v skladu s krščansko moralnostjo, Borisu urejena družina namreč ne pomeni sreče, ampak pogoj za delavno mesto, kot nekakšna fasada, ki jo je potrebno za vsako ceno ohraniti.

     

    Loveless3

     

    Groteskni so tudi prizori, ki prikažejo osebe v filmu pri vsakdanjih dejanjih, kot je vožnja v službo, obed, obisk frizerja ali celo prikazi prepirov, kjer v ozadju kot duh realnosti namesto glasbe vsebujejo zvok poročil. Poročila pa vselej poročajo o nesposobnosti politikov in o vojnem stanju na Krimu.

     

    Način, na katerega je film posnet, je prefinjen, tudi v najstrašnejših in morečih prizorih so kadri čudoviti, simbolika je opazna vsepovsod, počasnost razvoja zgodbe pa deluje prepričljivo. Ogled filma je težek, depresiven in žalosten, celo pošasten in ne ponuja nikakršnega oddiha, a je njegov ogled vreden, saj scenografija in zgodba pa tudi srce parajoča igra pred nas postavita briljantno celoto, ki užalosti in prepriča hkrati.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: