• Datum objave: nedelja, 24. julij 2016
  • Brane Mozetič: Objemi norosti

    • Založba: ŠKUC (zbirka Lambda)
    • Leto izida: 2015

    Ob koncu branja romana Objemi norosti se bralcu zazdi, da ga je avtor zastavil malce preozko. Tako specifično branje namreč ne omogoča vdora v širši krog bralcev, ki bi bil za to temo še kako potreben.

    Glavni junak najnovejšega Mozetičevega romana je prvoosebni pripovedovalec, ki se kot poklicni prevajalec poda na prevajalsko kolonijo v tujino. Kar bi že na začetku terjalo prepotreben diskurz o položaju kulturnika v Sloveniji in po svetu, se v romanu zreducira na eno samo stvar – glavni junak je gej.

     

    Pristotnost LGBTQ likov v literaturi je vsekakor dobrodošla, saj so ti med manj zastopanimi, kar seveda velja za vse družbene manjšine. Problem Objemov norosti je, da homoseksualni liki v knjigi niso razdelani in jih definira prav spolna usmerjenost. Laično in stereotipno prikazovanje predstavnikov družbenih manjšin ne pripomore k boljši percepciji le-teh v širši javnosti. Pripomore le k večji zastopanosti v literaturi, ki brez dodane vrednosti nima nikakršnega učinka. Mozetič v svojih likih sicer nakaže globlje psihološke zasnove, a jih nikoli ne problematizira ali vsaj celostno razčleni. Posledično liki delujejo izjemno plitki, konflikti med njimi pa ne pripomorejo k večji napetosti zgodbe.

     

    Razdelitev med karakterji je podobna tisti, ki smo je vajeni iz mladinskih LGBTQ filmov. Na eni strani so pretežno ‘outirani’ oziroma samozavedni geji, ki jih v romanu predstavljajo prevajalski par v koloniji in pripovedovalec sam. O prvih dveh ne izvemo ničesar, le da sta v razmerju, ki ga kljub siceršnji ‘outiranosti’ na koloniji skrivata. Delujeta srečna, a ne omogočata vpogleda v funkcionalno istospolno razmerje in ne naslavljata skrivanja njunega odnosa v javnosti. V nasprotju z njima je glavni junak samski in neprestano v iskanju mlade moške družbe. Skozi zgodbo ga vidimo v interakciji z mnogimi mladimi fanti. Ravno zaradi svojih odnosov se junak neprestano preobraža iz protagonista v antagonista. Če v enem trenutku bralec z njim popolnoma sočustvuje in njegova dejanja razume, je že na naslednji strani razočaran nad junakovo plitkostjo in nesposobnostjo dojemanja občutij drugih oseb.

     

    Na drugi strani so mladi moški, večinoma nezavedajoči se svojih spolnih preferenc, ki jih skozi fabulo spremljamo predvsem v odnosu do glavnega junaka. Ti odpirajo celo vrsto zanimivih tematik. Čisto na začetku romana spoznamo Petra, s katerim se pripovedovalec dokaj hitro, po tem ko se spoznata na spletu, spusti v razmerje. Peter ima shizofrenijo in ni edini pripovedovalčev mladi ljubimec, ki gre na duševno zdravljenje. Zaplete se tudi v koloniji, in sicer z mladim grškim filozofom Janisom. O teh mladeničih ne izvemo skorajda nič, razen tega, da niso čisto v sozvočju s svojo spolno identiteto in da pripovedovalcu omogočajo nekakšno »materinsko skrb«, ki ga pogosto bremeni.

     

    V splošnem celotno dogajanje spremljamo le s perspektive pripovedovalca, torej bežna srečanja z mladimi ljubimci ne omogočajo večjega poglabljanja. Je pa zato toliko bolj razdelan motiv gejevskega seksa. Ta je v delih romana prikazan zelo nazorno, s čimer avtor gotovo podira meje sprejemljivega v očeh širšega bralstva. Osrednji lik obišče gejevski klub ter celo »tržnico spolnih sužnjev«. Srečujemo se z drogami, ekscentričnimi načini zabave in tabuiziranimi spolnimi preferencami. Avtor nam zopet odločno ne poda nikakršnega zaključka. Grafični prizori so prikazani kot nekakšne slike v pornografskem filmu, ki ničesar ne razlagajo, često bi bilo to na mestu. Spet v drugih delih romana je spolnost prikazana izjemno lirično, izrazi se avtorjeva pesniška plat. Seks nakaže z bolj ali manj subtilnimi metaforami, ki splošnemu dogajanju dajejo pridih erotičnosti.

     

    Ob koncu branja romana Objemi norosti se bralcu zazdi, da ga je avtor zastavil malce preozko. Tako specifično branje namreč ne omogoča vdora v širši krog bralcev, ki bi bil za to temo še kako potreben. Res je, da Mozetičeva proza nikoli ni vulgarna in še v najbolj nazornih odstavkih najde občutek za mehkobo, a zgodba se osredotoča le na spolnost in zanemari preostale plati posameznikovega življenja. S tem je tudi žanrska opredelitev romana nemogoča niti ni smiselna, saj v ospredju ni zgodba temveč lik, ki življenje bolj spremlja, kakor da bi vanj posegal.

    Sorodni članki: