• Datum objave: nedelja, 26. november 2017
  • Benjamin Zajc: Medene solze

    • Premiera: 22. april 2017, MC Kotlovnica Kamnik
    • Režija in dramaturgija: Benjamin Zajc
    • Glasba: Svetlana Makarovič in Martin Špendl
    • Igrajo: Jošt Rogelj, Lana Bučevec, Lara Podlesnik, Kaja Judež, Ana Hafner, Ema Osolnik, Neža Vavpetič, Martin Omovšek, Jonas L. Tomšič, Matic Müller, Hana Hiršman

    Čeprav je besedilo prvič uprizorjeno in napisano izpod peresa mladega in še dokaj neizkušenega avtorja, lahko trdimo, da je izredno bogato.

    Že davno soboto, 22. aprila, ko se letošnje poletje še rodilo ni, smo si lahko v prostorih Kamniškega mladinskega centra Kotlovnica ogledali krstno uprizoritev predstave Medene solze. S predstavo je na gledaliških odrih debutiral avtor predstave Benjamin Zajc, ki je predstavo tudi režiral v izvedbi sovrstnikov, dijakov in študentov. Tokrat pa se nam ponovitev obeta v Celju in namreč 2. decembra v Mcc, Celjskem Mladinskem Centru.

     

    Predstava se spopada s tematiko posilstva, zgodba pa sledi glavnemu liku Viniju v izvedbi Jošta Roglja. Skozi celo predstavo so na že tako tesnem odru ves čas prisotni in stlačeni vsi igralci, iz gneče pa še najbolj sekata moška pojava, ki je ločena na podiju pred odrom, in misteriozna postava neveste v ozadju. Ta moška pojava ali kakor se kasneje izkaže, Zbor v igri Jonasa L. Tomšiča, in ženska pojava neveste pod imenom Marcel v vlogi Lane Bučevec zaradi kostomugrafije še najbolj asociirata na verske figure. Natančneje  pridigarja in podobo Madone, med njima pa se nahaja natlačen svet slehernikov oziroma preostalih igralcev. Osrednja zgodba tako tli v medprostoru med posiljevalcem zakrinkanim v nevesto in pridigarjem. Čeprav je besedilo prvič uprizorjeno in napisano izpod peresa mladega in še dokaj neizkušenega avtorja, lahko trdimo, da je izredno bogato. Morda celo preveč bogato z motivi in simboli, ki se v predstavi zasičijo v statične slike in zadušijo glavno temo z meglo patetike.

     

    Tekst ne zavzame dovolj prostora, da bi osrednja zgodba zadihala sama in zaradi reduciranja iz začetne krize subjekta preraste v kritiko objekta same predstave in kolaž statičnih slik, ki izgubijo medsebojno povezavo. Počasen tempo predstave pa jih še razvleče. Tako statične slike (najsi bodo scenske postavitve ali mizanscena igralcev v  podobi  verskih motivov, družbenih metafor ali osebnih simbolov), zaradi posebnega izpostavljanja samega sebe ter že same kvantitete le-teh, prevzamejo žaromete predstave in na trenutke izpadejo patetično. Čeprav so motivi večinoma jasni in glasni v svoji sporočilnosti, tega ne moremo trditi za Tri gracije, ki težijo Vinijovo podzavest, kajti nikoli zares ne izvemo njihovega namena in izvora. Zato izpadejo le kot brezpredmetni sprožilec Vinijevega psihičnega zloma, ki že od začetka kaže znake stresa in zapiranja vase.

     

    V nekaterih prizorih se notranja stiska subjekta meša z realno sliko dogajanja okoli njega, most med njima pa je nejasen in gledalec tako izgubi rdečo nit. Predstava se začne kot osebna Vinijeva stiska, nato pa lik naenkrat izgine iz očišča zgodbe in v ospredje stopi problematika vsesplošne stiske žrtev posilstva. Fabula zgodbe se odvaja v relativno kratkem času, ki pa se v predstavi raztegne s pomočjo upočasnjenega tempa in ponavljanja enakih situacij z manjšimi spremembami. Upočasnjenost lahko razumemo kakor prostor in čas, ki si ga je režiser zamisli, da ga besedilo potrebuje, vendar ne za ceno pozornosti gledalca, katerega pozornost ves čas preskakuje od Vinija k splošnemu.

     

    Edini prizor, ki se temu ogne, je pogovor o maščevanju med žrtvami posilstva. Ta dialog med igralci je spretno spisan kot tudi režijsko dirigiran, saj se replike tako v slovenščini kot angleščini spletejo v pesem kot več pramenska kita. Hkrati žalostinka in hkrati bojna napoved odpre vrata v drugi del predstave.

     

    Niz prizorov in slik občasno prekinjajo šansoni Svetlane Makarovič, ki nimajo vseskozi istega namena, saj enkrat osvetljujejo splošno atmosfero predstave ali pa so položeni v usta likom in odslikavajo njegovo trenutno stanje. Med pevci oziroma recitatorji vsekakor izstopa Jonas L. Tomšič, katerega prezenten glas tudi postavi pesem v ospredje in pod žaromete. Petje in glasba naznanjata vrhunce »poetičnejšega« dela predstave, vendar ne vzpostavijo dovoljšnjega kontrasta surovemu jeziku osrednjega dogajanja. Navkljub zmešnjavi pri uporabi poetičnega in vsakdanjega jezika predstavi uspe v zadnjem delu doseči dovoljšnjo napetost za končni monolog Marcela oziroma Neveste oziroma Madone. Njena/njegova bolečina ob popolnem porazu se ne konča z ušes parajočim krikom, temveč obvisi v še bolj emocionalnem trenutku po njem. Ta trenutek, ki bi lahko zaokrožil in okronal predstavo, pa na žalost zapacka nekaj zadnjih replik izvzetih iz realnega življenja.

     

    V kolikor je tekst še diamant v brušenju je predstavi manjkalo še več tega brušenja. Z raznolikimi režijskimi prijemi so resda pokazali širino, ki jo besedilo morda premore, vendar je zaradi tega predstava delovala razkosana. Neosredinjenost lahko pripišemo temu, da ustvarjalcem ni uspelo poiskati skupnega koda, pod katerim bi v predstavi združili heterogeno zgradbo dramskega besedila, ki je že samo po sebi tako skoncentrirano in zasičeno z motiviko. Dramski tekst namreč ne more delovati na način reklame in bombandiranja z informacijami. Dramski tekst naj na odru zadiha v ritmu tematskega dihanja.

    Sorodni članki: