• Datum objave: nedelja, 2. julij 2017
  • Barbara Korun: Vmes

    • Založba: Center za slovensko književnost
    • Leto izida: 2016

    Težko si je priznati, da si del sistema, ki tlači, čeprav se poskušaš temu na vse načine upreti. To zavedanje, da si nekje vmes, je gonilo celotne zbirke.

    Obstaja prostor, kjer ni nič določeno, od koder je mogoče iti na katerokoli stran. Ta prostor je vmes, tista črta sivine med belo in črno, ki se nikoli ne zdi kot pravilen odgovor, a se na koncu vedno izkaže za edinega možnega. Sem se je z najnovejšo pesniško zbirko ujela tudi Barbara Korun, in ravno v tem vmesnem prostoru se porajajo njeni verzi, segajoči na vse strani, a s koreninami v sivih prostranstvih relativnega, možnega, pretehtanega, premišljevanega.

     

    Ujetost med dve skrajnosti oziroma še bolje, nezmožnost premika ali odločitve za določeno smer, je vpisana v samo ogrodje zbirke: »kot bi mi nekdo ukradel zrak iz pljuč, / ne vdih ne izdih ni več mogoč.« Zaradi nenehnega pritiska, ki ga ženska lirska subjektka občuti, se ustvarja tesnoben občutek. Strah pred trenutno družbeno situacijo se napol nezavedno zgošča v verze, ki se ne zmorejo več pretvarjati, da je vse v redu: »pod povrhnjico normalnega / je nekaj zelo zelo narobe, / pričakovanje, da bo počilo, / planilo, nenadoma, / ko bom najmanj pričakovala.« Stanje nenehne pripravljenosti na katastrofo, v katerem se subjektka znajde, odraža strah, s katerim se hrani kapitalizem, zato je mnogo primerov, ko se ne more več zadrževati, ko je vsega preveč, kar vodi v prave čustvene izbruhe: »nikakor ga ne spravim na papir / tega vonja / vonja po ljudeh po človeku / tega ostrega in sladkastega vonja / mešanice urina izbljuvkov menstruacijske krvi / krvi iztrebkov potu prestrašenih ljudi […] pendreki ščiti in zakriti obrazi / celo humanitarci z rokavicami / in z maskami čez nos in usta«. Takšni izlivi so preveč neposredni, delujejo nefiltrirano, pogosto celo moralistično: »Razmišljam o pravljici o Sloveniji, / med katero bi vrinila stavke, / podatke o bodeči žici.«

     

    Vidi se, da je subjektka ranjena od sveta, nekje gre celo tako daleč, da prizna: »izgubila sem zaupanje v ljudi«. Zbirka je polna nihilizma in obupa, večina pesmi se popolnoma nezakamuflirano nanaša na točno določene družbene neenakosti in krivice. Kar subjektko pahne v omenjeni obup, pa je ravno zavedanje, da stoji vmes – tudi sama je tista, ki pripomore k utrjevanju nekaterih družbenih ustrojev, ki so v našo družbo zasidrani tako globoko, da se jih včasih sploh ne zavedamo. Subjektka ne more storiti nič, zato počasi tone skupaj z družbenimi vrednotami, ki so se nabodle na bodečo žico, kar je zelo temačno spoznanje in resnično odseva duh časa. Čeprav jo je begunska kriza prizadela na zelo osebni ravni, se lirska subjektka še vedno oglaša z druge strani žice ali pa celo z različnih turističnih destinacij. Velika večina pesmi za naslove vzame kar kraje, kjer so bile pesmi napisane (Prihod na letališče v Miamiju, Na vlaku iz Firenc v Rim, Nikaragva 2014 ipd.). Poseben sklop tvorijo po celi zbirki razdrobljene nenaslovljene pesmi, ki ustvarjajo bolj umirjeno, meditativno, čutno in lirično klimo: »Med nama se kopičijo rjuhe / in deke kot neprehodna gorovja. / Včasih pod njimi izkopljeva / tunel, skozenj potisneva roko / kot utapljajoči se iz vode.« Takšno upesnjevanje, ki smo ga pri Korun bolj vajeni (recimo iz zbirk Pridem takoj in Ostrina miline), se mnogo globlje in bolj izrazno prefinjeno dotakne prav enakih vprašanj – kopičenje puhaste posteljnine prav tako zahteva tunel, pot skozi, ker drugje ne gre, in mehkoba še bolj zareže v primerjavi z ostrino žice in temino vode, ki zaliva pljuča utapljajočega. Vseeno pa v zbirki prevladujejo bolj direktni, gneva in gnusa polni verzi, ki se ne zmorejo več zatekati v objem čiste poezije.

     

    Težko si je priznati, da si del sistema, ki tlači, čeprav se poskušaš temu na vse načine upreti. To zavedanje, da si nekje vmes, je gonilo celotne zbirke. Po eni strani res nikomur pretirano ne škodiš, ker si tako majhen in nepomemben (»spet sem se znašla v razpoloženje / nesposobna-neumna-nihče-me-ne-mara- / umrla-bom-od-vseh-pozabljena-pod-mostom«), po drugi strani pa tudi ne spreminjaš ničesar na globalni ravni. Nič čudnega ni, da verzi v sebi nosijo tako neprodorno in nepremostljivo paniko: »nič se ne vidi in strah me je / nimam s kom govoriti / o tem«. Kaj če je vse, kar smo lahko, le ta sivi vmes?

     

     

    Sorodni članki: