• Datum objave: sobota, 6. januar 2018
  • Barbara Kanc: Iskanje brez naslova

    • Koncept: Barbara Kanc
    • Izvajalci in soustvarjalci: April Veselko, Barbara Kanc, Samo Kutin (glasba)
    • Dramaturgija: Katja Legin
    • Kostumografija: Urška Recer
    • Scenografija: Ana Marija Kanc

    Iskanje brez naslova je izjemno lepo zaokrožena celota, ki je jasna tako v konceptu kot izvedbi. Tudi obe nastopajoči do svojega materiala pristopita umirjeno, a dovolj premišljeno, da lahko v njem zaznamo njegov namen in potek.

    Tistega zadnjega predbožičnega ponedeljka, ko so drugi morda že hiteli po trgovskih centrih iščoč božična darila, se je v Galeriji ŠKUC odvila (menda zadnja) ponovitev predstave Barbare Kanc Iskanje brez naslova, ki je bila pravo nasprotje zgoraj omenjeni naglici.

     

    Barbara Kanc je poleg avtorice koncepta tudi junakinja, ki se po konceptu Josepha Campbella poda na univerzalno/arhetipsko potovanje, na katerem premosti različne ovire in na koncu prispe do praga, kjer na drugi strani ni več nikakršne zaščite. Namesto popotovanja po svetu, Evropi ali Sloveniji, Kančeva potuje od nam oddaljenih vrat galerijskega prostora do konca odra, ki ga definirajo stopnice, ki omogočajo prestop k publiki. Tekom potovanja plesalka med izredno počasno hojo pobira v teži, obliki in namenu raznolike stvari, ki jih z vedno večjo težavo poskuša prinesti do stopnic, ki predstavljajo prej omenjeni Campbellov prag, prek katerega prestopi v resničnost, med publiko, kjer ni več zaščite odra.

     

    Resnično počasna hoja, ki traja približno tri četrtine celotne predstave, učinkovito vzpostavi občutek trajanja, koncentracije in odločnosti, ki spremlja tako (metaforično) potovanje. Ta počasnost hkrati tudi dovoli, da zaznamo odnos med telesom in prostorom ter med telesom in drugimi predmeti in opazujemo, kako jih pobere, kako jih med počasnim premikanjem drži, kako se (pre)obremenjena skloni ali dvigne. Ta preprost koncept lahko primerjamo z drugimi v letošnji jeseni pri nas gostujočimi predstavami (npr. A P N E A, del CoFestivala), ki prav tako poudarjajo trajanje giba ter nekega prizora, a se Iskanje brez naslova ne zateče v mehanično ponavljanje. Z mikro in počasnim, vendar še vedno precej nedinamičnim potovanjem, ohranja našo pozornost preko gradnje napetosti, saj je jasno, da se bo ob prihodu do lepilnega traka, ki zaznamuje konec odra, nekaj zgodilo.

     

    Ta lepilni trak tja prilepi medved (April Veselko), ki je oblečen v iz različnih vzorcev sešit kostum (Urška Recer) in veliko plišasto glavo in tak asociira na otroštvo. Medved je kontrast počasno potujoči junakinji, saj je njegovo premikanje v hitrosti in kvaliteti popolnoma vsakdanje. Njegova prisotnost ima dve strani – je vdor nečesa realnega, po drugi strani pa v Barbarinem potovanju zaradi asociacije na otroštvo predstavlja sentimentalnost in preteklost. V času le-tega se namreč sprehaja po odru, jo opazuje iz publike ter premika nekatere stvari na njeni poti in je tisti, ki s predvajanjem DVDja začne in zaključi s predstavo, vmes pa se znajde med tistimi stvarmi, ki jih junakinja želi potisniti na drugo stran lepilnega traku.

     

    Zvočna spremljava v avtorstvu Sama Kutina prihaja iz večih virov, ki se nahajajo v različnih prostorih galerije in so nam skriti in zato ne moremo definirati, kako izgledajo ter kako zvok nastaja. Zvok delno sledi strukturi predstave, saj je v prvem, počasnem delu v obliki konstantnega šumenja, ob prelomu pa se prelevi v bolj dinamičnega in tonalno razgibanega, za povrh pa še glasnejšega, saj se glasbenik pojavi  v istem prostoru kot publika.

     

    Iskanje brez naslova je izjemno lepo zaokrožena celota, ki je jasna tako v konceptu kot izvedbi. Tudi obe nastopajoči do svojega materiala pristopita umirjeno, a dovolj premišljeno, da lahko v njem zaznamo njegov namen in potek. Nasprotje med Barbarino počasnostjo in medvedovo nonšalantnostjo pa dodaja pravo mero komičnosti, da se predstava ne jemlje preveč resno in ne zapade v neko pretirano sentimentalnost. K izvrstni celoti pripomore dodelanost vsakega elementa od odnosa med Kančevo in medvedom, ki v nas vzbudi naklonjenost do obeh do celovite uporabe galerijskega prostora in ponuja pravi užitek tako za prisostvovanje kot za reflektiranje.

    Sorodni članki: