• Datum objave: sreda, 12. december 2018
  • Avtorski projekt Igorja Pisona: Drugibutalci

    • Premiera: 23.11.2018, Drama SNG Maribor
    • Režija: Igor Pison
    • Dramaturgija: Vili Ravnjak
    • Igra: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič

    V večini nesmiselni monologi, se združujejo v intelektualno zvenečih kritikah potrošništva in kapitalizma v splošnem, bolj ali manj med vrsticami pa še iz slovenstva, kar potrjuje tudi ponavljajoče petje slovenskih ljudskih pesmi.

    Drugibutalci so avtorski projekt Igorja Pisona, ki ima s prvotnimi Butalci Frana Milčinskega bolj malo skupnega. Ohranjeno je zgolj ime in naklonjenost nonsensu, ki pa je v Pisonovi adaptaciji precej drugačne, veliko manj šaljive narave. V večini nesmiselni monologi, se združujejo v intelektualno zvenečih kritikah potrošništva in kapitalizma v splošnem, bolj ali manj med vrsticami pa še iz slovenstva, kar potrjuje tudi ponavljajoče petje slovenskih ljudskih pesmi – pri tem se izkaže zlasti Matija Stipanič.

     

    Kritika potrošništva in kapitalizma  ni več posebej sveža podoba v umetnosti, čeprav se je Pison v nekaterih delih predstave loti domiselno in humorno. Igralci se na oder pripeljejo na milenijskih prevoznih sredstvih, kot sta denimo skiro in hoverboard, ves čas je prisoten tudi nakupovalni voziček poln čokoladnih bonbonov. Brez posebnega uvoda se začne raznorazno prevpraševanje o lastni namembnosti in umestitvi v čas in prostor. Odprtost človeške bivanjskosti požene začaran krog (večinoma monološkega) prehajanja med različnimi življenjskimi tematikami vsakega slehernika, ki so zavite v absurdnost in sodobnosti našega časa.

     

    Dobro je nakazano vrednotenje posameznikovih prioritet v vsakdanjih situacijah – ničvrednost časa posrečeno povzame Ksenija Mišič v nevrotično-komičnem samogovoru o kolonah na cesti, igralci pa se s kritično distanco obregnejo tudi ob svoj poklic, ki je karikiran s prisotnostjo hamletovske lobanje: »Če zdaj že vsi performirajo, kaj sploh počnem na tem odru z lobanjo v roki?«

     

    Predstava na trenutke deluje skoraj robotsko in igralcem ne pušča prav veliko manevrskega prostora, saj tudi likov tako rekoč ni – njihovi karakterji niso razviti, odnosi med njimi ne obstajajo, kot tudi ne čustvene vezi (kar je sicer osnovna sestavina nonsens literature), a v tem tekstu igralcem ne dopušča možnosti, da zablestijo. Morda izstopa le Viktor Hrvatin Meglič, ki mu uspe ves čas vzdrževati subtilno humornost.

     

    Enakost med liki vzpostavljajo tudi kostumi, ki so pompozno moderni, prevladujoči barvi vseh oprav sta rdeča in bela; odrski subjekti so odeti ali v krzno, ali v pajkice z realističnim potiskom mišic, tutuje in nosijo srebrne dodatke. Vizualna podoba predstave, vključno s scenografijo, deluje celo močnejša od podane govorne vsebine. Tudi scenski rekviziti in videz odra, z velikim konstruktom opičjega skeleta, napovedujejo spektakel, ki se ne zgodi; okleščene replike in navidez nesmiselni monologi se tako dodatno izgubijo še v abstrakciji prostora.

     

    Metaforika, ki jo nosijo scenski elementi, v večini ne prinaša posebnih ali nenavadnih pomenov; pozlačene vsakdanje predmete prekomernih velikosti, okrona mikrofon, ki se ob koncu spusti iz stropa in je ključen za idejo celotne postavitve. Simbolizira željo po sprejetosti, slišanosti in izpostavi hibo družbe posameznikov, ki vse bolj in bolj hrani individualizem in egocentrizem.

     

    Kljub siceršnji neizrazitosti predstave, pa so trenutki, ki izzovejo smeh ali intrigo. Nenehnemu iskanju lastne identitete na neznanem kraju, skorajda naredijo konec prispeli paketi internetnih naročil, ki razveselijo drugebutalce: »Mogoče bomo ugotovili, kdo smo, na podlagi tega, kar smo kupili!« Na tem mestu je aludiranje na kapitalistično družbo, ki jo osmišlja čim več imetja, bolj očarljivo, saj se s humorjem izmakne prežvečenemu, moralističnemu »nastavljanju ogledala družbi«.

     

    V predstavi je v replikah večkrat izpostavljeno pomanjkanje zgodbe za razvoj »prave« gledališke postavitve, za kar naj bi bila kriva pretirana navezanost na stvari. Prav to pa je ključen problem – kljub temu, da gre za dramsko besedilo, ki se deklarira za literaturo absurda, zdrsava k delno jasni fabuli – posledično ne izživi niti svoje nonsens narave, kot tudi ne servira izdelane zgodbe.

     

    Drugibutalci so navsezadnje korektna predstava, ki si jo je sicer zanimivo ogledati in o njej razmisliti v okvirih današnjega časa, vendar pa po ogledu ne pušča dolgotrajnega pečata.

    Sorodni članki: