• Datum objave: sobota, 1. julij 2017
  • Austerlitz (rež. Sergej Loznica, 2016)

    • +

    Turisti se v filmu Austerlitz usujejo iz izletniških avtobusov, kot so se pred leti Židje iz živinskih vagonov.

    V manjšem nemškem koncentracijskem taborišču Sachsenhausen danes ni videti do onemoglosti lačnih ljudi, ki bi cenili že kos kruha, ampak turiste, ki neprestano jedo sendviče in druge prigrizke.

     

    Sergej Loznica, ukrajinsko-ruski režiser, znan predvsem po dokumentarnih filmih, ki zanj predstavljajo orožje družbenega boja, se je tokrat predstavil z dokumentarcem o nemških koncentracijskih taboriščih. Tega se loti na malo drugačen način, kot smo vajeni iz filmov o podobni tematiki. V Austerlizu ni podoživljanja trpljenja in nemoči nekdanjih taboriščnikov. Režiser se osredotoča na sedanjost in kaj se s tem prostorom dogaja danes, 72 let po koncu druge svetovne vojne. Če je bilo še leta 1945 tukaj slišati nemško lajanje, danes nemščine skorajda ni – slišati je le angleščino, španščino in druge svetovne jezike.

     

    Loznica v svojem stilu – s statično kamero, ki z različnih lokacij v taborišču le beleži dogajanje – poda kritiko sodobne družbe, ki zamegli zgodovinski pomen taborišč in skruni spoštovanje, ki bi si ga zaslužili. Kamera v Austerlitzu z različnih lokacij, zornih kotov le beleži dogajanje v taborišču. S takšnim pristopom avtor obsoja prikazane ljudi, vsi morebitni dodatni posegi v film pa bi se verjetno zdeli odveč. V premišljenih kompozicijah turistov, ki vselej jedo ali se fotografirajo, se skriva močan kritičen podton.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: