• Datum objave: sreda, 2. maj 2018
  • Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi

    • Premiera: 26. 4. 2018, SNG Drama Ljubljana
    • Režija: Janusz Kica
    • Dramaturgija: Mojca Kranjc
    • Igra: Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum

    Osredotočenost na originalno besedilo sicer izkaže spoštovanje do avtorja in ga prikaže v njegovi veličini, a žal ostaja le na tem nivoju.

    Konec meseca se je v SNG Drama Ljubljana odvila sklepna premiera letošnje tako zvane slavnostne sezone in sicer uprizoritev našega prvega dramskega avtorja Antona Tomaža Linharta. Po Županovi Micki na malem odru, je na odru zaživelo njegovo besedilo iz leta 1790 Ta veseli dan ali Matiček se ženi.

     

    Ekipa pod vodstvom režiserja Janusza Kice se je besedila lotila v njegovi izvorni obliki, brez opazne priredbe ali aktualizacije. Tudi sami dialogi ostajajo na ravni starejše slovenščine. Tisto, kar vanj prinaša svežino temelji skorajda izključno na sodobno zastavljeni režiji, scenografiji (Karin Fritz) in delno tudi kostumografiji (Bjanka Adžić Ursulov). Slednja jemlje tradicionalne kanone oblačil Linhartovega časa in jih preslika v naš čas, pri čemer oblika ostaja stara, materiali in dizajn pa se povezujejo v današnjo modo. Medtem ko temu sledijo vsi kostumi osrednjih likov, pa se nekateri kostumi stranskih likov preveč oddaljijo od tradicije in tako iz celote izstopajo, se z njo ne povezujejo.

     

    Scenografsko se predstava zapira v belo škatlo, ki s svojo odprto formo omogoča spreminjanje lokacij dogajanja s premiki sten, tal in stropa. Te premiki se dogajajo dovolj hitro, da se predstava zaradi njih ne ustavlja oziroma ne pade iz ritma, hkrati pa dovolj jasno nakazujejo nove prostore in vrnitve v prej nakazane.

     

    Režija je izčiščena in sloni na samem besedilu. Premiki igralcev se prepletajo z replikami in v pomembnejših prizorih rišejo povedne slike, ki včasih ostajajo statične, včasih pa se razvijajo v dinamične podobe, ki razvihrajo pogosto dialoško prenasičenost. Igralci temu korektno sledijo in so poenoteni z liki, ki jih igrajo. So prepričljivi in imajo hkrati dovolj distance, da likom vdahnejo nekaj sodobne življenskosti, ki je v tem času skorajda nujna. Tudi sam humor ostaja čist, besedilu dosleden in se ne naslanja na poceni komične elemente.

     

    Čeprav urpizoritev v teh elementih najde svojo homogenost, pa pade pri iskanju nečesa žarečega, zanimivega. Osredotočenost na originalno besedilo sicer izkaže spoštovanje do avtorja in ga prikaže v njegovi veličini, a žal ostaja le na tem nivoju. Če v prvi tretini še uspe držati iluzijo zanimivega pogleda in novega zasuka pri uprizarjanju tega dela, pa v drugih dveh tretinjah to sesuje in razkrije, da ne ponuja novega pogleda na delo, niti ne išče navezave na današnji svet in tako – razen dejstva, da gre za prvega slovenskega dramatika – ne poda utemeljitve za umestitev v repertoar.

    Sorodni članki: