• Datum objave: sobota, 29. avgust 2015
  • Anja Mugerli: Zeleni fotelj

    • Založba: Litera
    • Leto izdaje: 2015

    Zgodbe Anje Mugerli dokazujejo, da na krivca ni možno vedno pokazati s prstom, saj se vmes zgodi življenje, ki čisto po naključju nekomu prizanese, drugemu pač ne.

    V središče kratkih zgodb Anje Mugerli so postavljeni povsem običajni ljudje, vsi po vrsti determinirani s svojo življenjsko zgodbo in nekateri bolj drugi manj travmatičnimi izkušnjami, ki jih držijo v primežu in večinoma ne dopuščajo, da bi razrešili svoje težave, če pa se tega že lotijo, so največkrat obsojeni na neuspeh.

     

    V naslovih zgodb največkrat nastopajo predmeti (Lipa, Zeleni fotelj, Rokavice, Mozaik), ki simbolizirajo notranjo stisko junakov, na primer v prvi zgodbi, Lipa, v kateri med možem in ženo zaradi neplodnosti sčasoma zija vedno večji prepad, v katerem ni prostora za razumen dialog ali kompromis. Ženska v strahu pred vedno hujšo depresijo in napadi tesnobe zaradi nezmožnosti, da bi rodila otroka, posadi drevo, ki simbolizira rojstvo, nov začetek. Kmalu odkrije, da je drevo ogroženo, napadajo ga namreč divje svinje, zato si najprej odreže bujne, kodraste lase, s čimer se, da bi kljubovala sovražniku, odpove svoji ženskosti, ki se ji je z rojstvom drevesa zopet povrnila.

     

    Tudi v naslovni zgodbi se vse dogajanje vrti okoli zelenega fotelja, saj so nanj vezani vsi otroški spomini glavne junakinje, celo svoje približne starosti se namreč spominja po tem, do kod so ji na fotelju, ki je bil zanjo sprva prevelik, segale noge. Hkrati se s pomočjo zelenega fotelja splete tudi tesna vez med njo in očetom, ki ji je iz fotelja vsak večer bral pravljice, mati pa je bila iz tega prostora popolnoma izključena. Iz tega, za pripovedovalko nadvse pomembnega rituala, kasneje vzklije velike ljubezen do pisanja. Ta svoj razcvet doživi, potem ko oče zapusti družino, saj pripovedovalka s tem navidezno podaljša njuno vez, v odnosu do matere pa se še bolj umakne. V zeleni fotelj. V pisanje.

     

    Če je vsaj navidez pozitiven konec možen v že omenjenih zgodbah, v prvi se med parom odpre zmožnost dialoga, glavna junakinja pa na koncu poseka drevo in se tako odpove izgubljenemu materinstvu, v drugi pa pripovedovalka stisko ob izgubi očeta preseže z ustvarjanjem, se to v preostalih zgodbah največkrat ne zgodi (Rokavice, Kresničke) ali pa je rešitev samo nakazana (Mehanik za dušo), saj junaki ne zmorejo dovolj aktivizma, s katerim bi posegli v dogajanje, temveč namesto tega ostajajo pasivni.

     

    V Rokavicah se vsega naveličana blagajničarka srednjih let s svojo usodo na koncu sprijazni, v Kresničkah pa mlajši pripovedovalki ob razpadajoči družini ne preostane drugega kot to, da si uteho najde izven nekoč varnega in toplega doma.

     

    Zelo zanimiva v zbirki je tudi zgodba Nekdaj človek, v kateri neimenovana pripovedovalka v središče kavarne obesi truplo, potem pa zgroženo opazuje goste, ki temu ne posvečajo skoraj nobene pozornosti, temveč ga, zatopljeni v popolnoma banalne in plehke pogovore, zgolj nekoliko umaknejo, da bi nemoteno nadaljevali pot do prostega sedeža.

     

    Avtorica v zbirki deluje izredno prepričljivo, tudi ko v zgodbo vmeša elemente fantastike (Mačke) ali pa ko običajno odraslo pripovedno perspektivo zamenja z otroško (Kresničke, Poletje), hkrati pa v zgodbah pušča številna prazna mesta in že omenjene le nakazane konce (Mehanik za dušo, Sonce zahaja ob polnoči), ki so prepuščeni bralčevi lastni interpretaciji.

     

    Če sklenem, gre torej za tematsko povsem raznolike zgodbe in natančno karakterizirane junake, ki na prvi pogled delujejo karseda različno, a jim je kljub temu veliko skupnega; vsi po vrsti so po lastni krivdi ali zgolj po spletu nesrečnih okoliščin od svojih najbližjih odtujeni, bralcu pa na prvo žogo delujejo predvsem pasivni, čeprav o svojih travmah in čustvih razmišljajo in se vanje poglabljajo, a jih na koncu nekateri ne želijo oz. ne zmorejo rešiti – in to ne vedno po lastni krivdi –, kar je tisto, zaradi česar zgodbe Mugerljive delujejo avtentično; pokažejo namreč, da na krivca ni možno vedno pokazati s prstom, saj se vmes zgodi življenje, ki čisto po naključju nekomu prizanese, drugemu pač ne.

    Sorodni članki: