• Datum objave: torek, 7. avgust 2018
  • Anja Cimerman: Fatamorgana

    • Založba: LUD Šerpa
    • Leto izida: 2017

    Za prvo pesniško zbirko Anje Cimerman z naslovom Fatamorgana, s katero je bila pesnica letos izbrana za festival Pranger, bi lahko rekli, da je zbirka o potovanju po puščavah ulic vsakdanjosti, ki se prepletajo s svetom za njimi in v nas samih.

    Za prvo pesniško zbirko Anje Cimerman z naslovom Fatamorgana, s katero je bila pesnica letos izbrana za festival Pranger, bi lahko rekli, da je zbirka o potovanju po puščavah ulic vsakdanjosti, ki se prepletajo s svetom za njimi in v nas samih.

     

    Zbirka je razdeljena na tri dele: začne se z »nad zasebnostjo«, nadaljuje »prav tam« in zaključi »pod zavestjo«. Najprej nam ponudi uvid v svet urejenih dvorišč, zasebnosti in navidezne varnosti na način, da bralec postane zgolj sprehajalec skozi zbirko vsakdanjih podob, v katere se ne vpleta. Spomni nas na sočasno bližino in razdaljo, ki jo predstavljajo skupne stene večstanovanjskih hiš, zgodbe, ki jih pripovedujejo, in potrebo po zaščiti, ki jo nasitijo. Sprašuje se, kako zasebna je v resnici zasebnost in kje je meja med zasebnim in javnim. Ograje, stene, zavese postanejo zgolj nekakšen okvir gospodinjstev, iluzija zaščite pred svetom na ulici. Zasebnost lastne psihe interferira z zasebnostjo gospodinjstva, ta pa z zasebnostjo ulice in sveta: »Narava dvorišča je dvojna: / dvorišče je zasebno zemljišče / in poljavni prostor. Bivajoče, / ki na dvorišču urejajo vrtnice, / perejo avto ali popravljajo kolo, / je mogoče kadarkoli ogovoriti: / in, kako?« (Dvorišča).

     

    Zbirka je napisana v obliki odsekanih dvovrstičnih kitic s svobodnim ritmom. Kar jo dela unikatno, je uporaba številnih besednih iger in netipičnih asociacij, ki terjajo razmislek. Na trenutke deluje tudi šaljivo in opise popestri z vpeljavo nekaterih bolj abstraktnih pojmov: »Radovednost je podobna / difuziji: dogaja se ob razlikah / in ob izenačitvi obmiruje« (Zasebnost). S tem nam svet približa, obdaja in sooča z nečim, kar že obstaja in je že tukaj, vendar vedno znova ostaja prezrto, hkrati pa se sprašuje, pred čem se skušamo zaščititi ali kaj v resnici skrivamo.

     

    Zunanji svet se sčasoma preliva v svet tukaj in zdaj, kjer prevladuje mešanje letnih časov, obrazov, dialogov in monologov ter preprostih obredov, kot je odpiranje konzerve s tuno (Repete). Rdeča nit se tu deloma izgubi, pojavi se mešanje mikro in makrokozmosa, hipnih občutkov in misli z zunanjim svetom. Ostaja še vedno na površini, saj kljub prvoosebnemu lirskemu subjektu pesnica ostaja zgolj opazovalka. Podobe so prekinjene z odsekanimi verzi in zapisane v slogu, ki spominja na haiku: »Ulica diši po / bezgu. Po dežju / z listov pada čaj« (Nedelje zvečer).

     

    Celoten ton poezije se spremeni v delu »pod zavest«, ko se pogled z ulic preusmeri vase. Klasičen sodobni slog zamenjajo asociacije, ki jim je težje slediti, saj se prepletejo z močnimi podobami iz sanj:»Na mračni ravnici / pod golim drevesom sedi / moški, obrit na balin. / Ko se mu približam, / opazim, da je njegova lobanja / na vrhu prirezana. / Z žlico zajema svoje možgane / in jih požira« (Intelektualec).

     

    Običajnost, s katero se zbirka začne, tako znotraj subjekta dejansko postaja vedno bolj neobičajna, vendar se zdi, da se skozi ta svet pesničina resničnost šele začne odpirati. Ta globlji svet razdeli na intelektualni, tradicionalni, samostojni in igrivi del, ki so med seboj strogo ločeni, čeprav ostajajo del iste celote.

     

    Fatamorgana tako predstavlja podobo znotraj sveta, ki pesnici ostaja nerazumljiv zaradi svoje preprostosti. Od Dvorišč, Kavarne in Predmestja se skozi zbirko postopoma vrača k sebi. Ni povsem jasno, ali je iskanje streznitve zaključeno, ali gre za nedokončan, izmuzljiv proces. Vse skupaj zaključi lahkotno, z Igro: »Vzamem fotoaparat / in začnem delati gibe. / Po vsakem se fotografiram, / da bi si ga zapomnila. / Rečem mu, vem da se ti / moji gibi zdijo smešni. / Ko ga odložim, se pozabim / več kot enkrat.«

    Sorodni članki: