• Datum objave: četrtek, 4. avgust 2016
  • Andy Stott – Too Many Voices

    • Založba: Modern Love Records
    • Produkcija: Andy Stott
    • Datum izida: 22. april 2016

    Andy Stott se na Too Many Voices introvertirano spogledujejo s temelji dub techna, ki pa so skozi aktualne tehnologije in pristope posodobljeni in razširjeni ter drugje nekoliko zožani in dozdevno stagnantni.

    Manchestrski producent Andy Stott se že dobro desetletje ukvarja z različnimi odtenki klubskosti ter obklubskosti, ki so se iz začetnih bolj mračnih in monotonih dub techno odvodov, predvsem z EP-jema Passed Me By ter We Stay Together leta 2011, konkretneje preusmerili v njegovo takrat prepoznavno s hladnimi teksturami zapolnjeno monolitno mogočnost, nato postopoma razredčeno proti nekoliko pestrejšim, mehkejšim in bolj razgibanim kompozicijam. Te se na letošnjem Too Many Voices zopet introvertirano spogledujejo s temelji dub techna, ki pa so skozi aktualne tehnologije in pristope  posodobljeni in razširjeni ter drugje nekoliko zožani in dozdevno stagnantni.

     

    Plošča se začne z zanimivo demonstracijo njegove prenovljene, posodobljene zvočne palete, ki tako s samim sintetičnim presetovskim zvokom kot z odrezavimi kontraintuitivnimi ritmi sumljivo spominja na sodobno internetno podtalje. Skozi njegovo uporabo tovrstnih trenutno dokaj aktualnih zvokov ter obenem trenutno izredno fetišiziranega kasetnega šuma se zdi očitno, da skuša Andy Stott pobegniti svojim žanrskim omejitvam, predvsem pa stopiti v korak s časom. Tudi na njegovih prejšnjih ploščah bi lahko govorili o pobegu od klubske funkcionalnosti, pri katerem pa je vedno divergiral od specifične osnove. Tokrat se na trenutke pravzaprav zdi, da gre za z ustaljenimi žanrskimi smernicami veliko manj okrnjeno ploščo, medtem ko se drugje njegove poteze zdijo pravzaprav izrazito konformistične. Tudi na letošnji plošči se je denimo lotil skladanja s pomočjo vokalov svoje učiteljice klavirja, Alison Skidmore, ki jih je sicer že poprej pogosto uporabljal, večinoma prevlečene z dobro mero različnih efektov. A tokrat se je efektom na vokalih odločneje izogibal in se morda prej kot k raziskovanju soničnih tekstur očitno usmeril k poigravanju s pesemsko strukturo. Pri komadu “Butterflies”, ki je v luči njegovih siceršnjih sposobnosti in potenciala morda še najspornejši, se je popolnoma podredil formi nekakšnega mračnjaškega R&B-ja ali nekoliko posodobljenega trip hopa ter se s tem verjetno želel približati popularnim ušesom. Določene očitneje neinventivne smeri letošnje plošče delujejo kot protiutež nekoliko drznejšim momentom in lahko s to sopostavitvijo podpihujejo iluzijo raznolikosti ter inventivnosti in tako odvračajo od resnice, ki Stottove produkcije v širšem spektru eksperimentalne elektronske glasbe pravzaprav umesti v sicer dobro zamaskirano udobno sredinskost.

     

     

     

     

    Stott sicer zopet prikaže obvladanje tehničnih aspektov produkcije in tudi tokrat lahko z navdušenjem opazujemo številne detajlirane teksture in se čudimo njegovemu prepoznavnemu odtujenemu vzdušju, ki ga še vedno ohranja tudi preko nekoliko drugačnih poti. Še vedno najdemo hladne in brezosebne, a s pestrimi teksturami prenasičene, zvočne pokrajine, ki pa prepogosto delujejo brez odločne usmeritve in prej izpadejo kot neodločene pred preveliko količino opcij, ne da bi to uspele ponotranjiti in izkoristiti. Posledično se zdi naslov plošče presenetljivo na mestu, kot bi Stotta zares pestilo preveliko število notranjih glasov, ki jim želi zadostiti. Tega pa mu brez kompromisov in z njimi povezanih omejitev enostavno ni uspelo doseči.

    Sorodni članki: