• Datum objave: nedelja, 11. junij 2017
  • Ana Schnabl: Razvezani

    • Založba: Beletrina
    • Leto izida: 2017

    ... glavna sestavina, ki zgodbe poganja naprej in v katerih bralec najbolj uživa, pa je vsekakor prepričljivo izrisana notranjost vseh pripovednih likov.

    Ana Schnabl je novinarka in literarna kritičarka, ki je svoje zgodbe v preteklosti večinoma objavljala na različnih spletnih portalih, navdih zadnje pa iskala v »rudnikih svoje in tuje duševnosti – predvsem v melanholiji in nostalgiji,« kar se odraža tudi v njenem kratkoproznem prvencu Razvezani, saj je skupni imenovalec vseh 10 zgodb ravno duševnost, notranje življenje, ali če hočete emocionalnost likov, v katero se avtorica popolnoma in prepričljivo potopi ter ji je zunanje dogajanje zmeraj podrejeno.

     

    Vsem literarnim junakom, od Grdebele, kakor sama sebe imenuje pripovedovalka prve kratke zgodbe, preko ugledne in na koncu razžaljene pravnice v Sivem pinotu, pa vse do nevrotika v Velikem vozu je skupno to, da se v določenem trenutku razvežejo, odlupijo od družbenih pričakovanj (in odgovornosti do svojih najbližjih ali le do sebe), če že ne v dejanjih ali jeziku, pa vsaj v mislih. Posledice tega so vidne navzen; razveže se novopečeni materi v Edincu, ki napol v transu skuša zadušiti svojega otroka, zaradi katerega je v trenutku zdreducirana samo še na svoje prsi in materinsko vlogo, pa tudi protagonistu v Zavezal si je kravato, ki slednjo zaveže kar za kljuko. Posledice razvezanosti niso zmeraj tako brutalne; v Zeleno, ki te ljubim zeleno pripovedovalko skok čez plot pripelje nazaj v naročje moža, katerega pogled znova postane pogled lačne zveri, v Tritticu pa Grdebela naleti na nepričakovan in že davno pozabljen dotik, ki bi bil dolgoročno veliko boljša rešitev od tiste, ki jo na koncu dobi.

     

    Za gradnjo pripovedne resničnosti in samopodobe literarnih likov je pomemben pogled drugega; skozi tega samo sebe zmeraj bolj dojema pripovedovalka prve zgodbe, pripovedovalci v Sivem pinotu, Ritalinu in Ani pa so bolj kot aktivne osebnosti opazovalci drugih, za poganjanje zgodbe in njihovega notranjega sveta pomembnih literarnih likov. Že omenjeno ugledno pravnico, ki ji alkohol dokončno razrahlja živce in razveže jezik, uzremo le skozi pripovedovalko, novo punco njenega sina, ravno tako kot o majhni hiperaktivni punčki izvemo le toliko, kolikor nam o njej pove njena varuška, prepričana v zgrešenost permisivne vzgoje. Podobno je tudi pri Ani, anoreksični najstnici, ki jo spoznamo skozi oči njene ljubosumne sestre, medtem ko naslovna junakinja o sebi ne spregovori drugače kot skozi vedno bolj razpadajoče se telo – tudi vzroki za to so v besedilu zgolj naznačeni in ponujeni bralcu, da jih ta razveže sam.

     

    V večini zgodb se osrednje dogajanje odvija v primarnem človekovem okolju – družini in tako raziskuje relacije odnosov med partnerjema, sinom in njegovo materjo, sestrama ali pa kar celo družino. Že zaradi tega ne preseneča dejstvo, da je, kakor v spremni besedi zapiše tudi Aljoša Harlamov, v središču zanimanja kratkih zgodb Ane Schnabl ravno sentiment. Vse zunanje dogajanje je podrejeno notranjosti likov, ki svoj čustveni svet do potankosti poznajo in analizirajo. Pripoved bi na ta račun lahko zapadla v sentimentalizem, patetiko ali dolgčas, a se to zaradi izjemno prepričljivega sloga avtorice nikoli ne zgodi. Tako je npr. čisto vsakdanja zgodba o odtujenem paru podkrepljena z vremenskimi razmerami, ki v Ko nevihta preide odražajo čustveno stanje v obeh protagonistih. Izjemno inovativne so tudi primerjave, recimo v prvi zgodbi, kjer pripovedovalka sebe (verjetno zaradi prekomerne teže) primerja kar s traktorjem: »Moj zdravnik ne razume, kako izjemen je moj humor in kako z njim razveseljujem ljudi, kako dobro se ljudje počutijo, kadar kot traktor zaorjem v lastno nesrečo.« (11). Tudi opisi ljubezenskih srečanj ne zapadejo v klišejskost, saj liki namesto da bi goreli od strasti, raje plamenijo, ostri in natančni pa so tudi uvidi v njihovo notranjost: »Nevrotiki vemo preveč in lahko hitro zaidemo, resnico nekega doživljaja prešijemo z analizo, pojasnili in drugim, zgolj retoričnim okrasjem. Nevrotiki ne bi bili nevrotiki, če bi zmogli biti moderno neposredni in priznati, da smo zavozili.« (50)

     

    Posebno mesto ima v pisanju avtorice tudi telesnost, ki je s psihičnim stanjem lika zmeraj tesno povezana, če ne že prepletena. Tako se psihično stanje Ane kaže skozi vedno bolj izstradano telo, »leno spuščene veke« ugledne pravnice pa simbolizirajo enoličnost in dolgočasje, ki ga ne morejo pregnati izleti na različne konce sveta ali pa še tako hudi eksperimenti z ribjimi jedmi. Podobno je tudi v Tritticu, kjer zanemarjenost in indiferentnost do zunanjega izgleda kažeta čustveno zanemarjenost ravno tako, kot je ta vzrok za hiperaktivnost majhne deklice v Ritalinu.

     

    Ani Schnabl so se v njenem prvencu izpisale zgodbe, ki temeljijo na čustvenosti in psihičnem ustroju glavnih junakov, uvid vanje pa ji je pri tem uspel tako poznavalsko in spretno, da nobena izmed zgodb v resnici ne bi potrebovala nikakršnega suspenza, nobene »brutalne« zgodbe, saj je vse to le češnja na vrtu torte – glavna sestavina, ki zgodbe poganja naprej in v katerih bralec najbolj uživa, pa je vsekakor prepričljivo izrisana notranjost vseh pripovednih likov.

    Sorodni članki: