• Datum objave: ponedeljek, 23. julij 2018
  • Ana Pepelnik: Tehno

    • Založba: LUD Šerpa
    • Leto izdaje: 2017

    Pesniška zbirka Ane Pepelnik je nominirana za 22. Veronikino nagrado, ki jo podeljujejo za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji.

    Peta pesniška zbirka Ane Pepelnik, ki je v preteklem letu izšla pri Literarnem umetniškem društvu Šerpa, predstavlja povratek v avtorsko poetiko, ki je pesnico usidrala v samo jedro sodobne slovenske poezije. Manjši odklon, ki ga predstavlja pesniška zbirka Pod vtisom, kjer avtorica konceptualno kolažira poezijo drugih avtorjev, se s Tehnom zasuka v morda najosebnejše pripovedi pesničinega opusa, s katerimi avtorica v enakomernem ritmu bombardira bralca. Že naslovna pesem je s svojo objavo na spletu napovedala nadgradnjo govorice, ki ji zbirka sprva koherentno sledi, jo nadgrajuje in razgrajuje, a vseskozi ohranja bralca mirnega, saj se Pepelnik vedno znova vrača k človeški intimi, kjer njene besede zvenijo najmočneje.

     

    Vsebinska poglobitev v osebno avtoričine lirske subjektke pa je v Tehnu tako močna, da bi pesmi lahko opredelili kot poezijo razgaljanja. Lirska pripovedovalka, ki ostaja zvesta svojim predhodnim izpovedim, je pozorna opazovalka okolice, ki impresionistično lovi zamolčane trenutke življenja v verze. Vendar se impresionistični pogledi na mesta in naravo v pričujoči zbirki stalno izmenjujejo z avtorefleksivnimi premisleki, v katerih se subjektka loteva še vedno tabuiziranih vsebin, kakršne so psihične stiske, med katerimi so najbolj prisotne poporodna depresija, depresija in misli na samomor. Ravno pripovednost pesmi, ki deluje skoraj kot monolog, mestoma pa kot dialog z bralcem, v zbirki preprečuje padec na glorifikacijo bolečine in viktimizacijo subjektke. Avtoričina pripoved je ostra, lucidna, ironična in v primerjavi s prejšnjimi zbirkami (Utrip oranžnih luči na semaforjih, Cela večnost) veliko bolj bojevita, izgovorjene emocije so manj melanholične kot ognjevite, lahko bi rekli celo jezne.

     

    Vse to pripravlja teren za svojevrstno programskost, ki bi ji lahko sledili v poeziji, ampak: »To ni angažirana pesem. / Gledala sem film / in zdaj remiksam,« kakor se začne pesem Louder than bombs. Podoben angažma se bralcu urine že med branjem naslovov: stanje na mejah, apokalipsa. slovenska in vsi so isti. teroristi. Čeprav družbeno-kritičnega aspekta pesniške zbirke ne gre zanemariti, je bistven ravno izvor, ki ostaja izrazito ne-družben. Avtorica se drži posameznika, majhnega, ranjenega v razmerju do sveta. V pesmih se pogosto pogovarja z drugim, lahko z bralcem, lahko z otrokom, ki jima je zbirka tudi posvečena. Tako je občutek angažiranosti prej posledica vpetosti poezije v kontekste prostora in časa kot prvobitni namen izrekanja.

     

    Formalna plat pisave ostane zvesta prostemu verzu, kjer avtorica velik poudarek daje ritmu, ki veže poezijo na žanr glasbe, pod naslovom katerega je zbrana. Tehno je konstantno utripanje, bije skupaj z bralcem in mu v odmerjenem toku šepeče ali kriči na uho. Zbirka se v drugem delu prične prelamljati, daljše pesniške premisleke postopoma zamenjajo razgrajeni utrinki, ki lomijo misli, verze, obliko in vsebino, pri čemer pesnica opusti tudi tistih nekaj malega končnih ločil, ki urejajo stavčne strukture prvih pesnitev.

     

    Tehno je tako izjemno intrigantno branje, ki v svojem relativno majhnem obsegu prepotuje izjemno veliko vsebinsko kot tudi formalno pot. Vseskozi pa ostaja to poezija, ki jo bralec lahko podeli, ko čaka, da se v kozarcu raztopi cedevita. Kakor zapiše pesnica: »Hoče m / bit / sonc e / am pak / vse / kar se m / je / pepelnik.«

    Sorodni članki: