• Datum objave: nedelja, 12. februar 2017
  • Alja Adam: Dolgo smo čakali na dež

    • Založba: Center za slovensko književnost
    • Zbirka: Aleph
    • Leto izdaje: 2016

    Pesnica skozi telesa vstopa v pozabljene, preklete, strašne, stare prostore in čase ter v njih išče zrnca današnjih dni. V dramaturškem vrhu nad njenimi podobami bdi duh materinstva, ki je v zbirki še najmočneje preizprašan motiv.

    Dolgo smo čakali na dež je tretja pesniška zbirka Alje Adam, ki je v prostor slovenske poezije vstopila leta 2003 z zbirko Zaobljenost, pot svoje poetike pa nadaljevala leta 2008 z Zakaj bi omenjala Ahila. Prvi dve zbirki že dajeta slutiti oblikovanje pesniške govorice z izrazito žensko protagonistko, ki v ospredje postavlja telesnost. Dolgo smo čakali na dež se vpenja v avtoričin prejšnji opus, a odločno spreminja fokus njenih pesmi.

     

    Pesniška zbirka Dolgo smo čakali na dež se skozi branje kaže kot izjemno premišljena dramaturško izdelana celota, ki k bralcu pristopa na dveh nivojih. Prvi je časovni, ki ga pesnica slika s postopnim kronološkim prehajanjem skozi letne čase. V tem nivoju se v ospredje prerinejo avtoričine čutne zaznave narave. Poezija Alje Adam je v najnovejši zbirki nerazdružljiva z naravo, iz katere izhaja, z njo diha. Pesem se piše v naravi in narava v pesmi. Pesnica se izogne premočrtni razvrščenosti pesmi z učinkovitimi časovnimi preskoki znotraj posameznih pesmi, ki se združujejo z njeno govorico ženske protagonistke. Ta v Dolgo smo čakali na dež združuje kar štiri generacije ženskih subjektov, kar je nadgradnja že poprej vzpostavljene poetike: od babice, katere vloga v zbirki je ključno zaznamovana z leti, prebitimi v koncentracijskem taborišču do avtoričine novorojene hčere. Ravno slednja omogoča prehod v drug dramaturški lok, ki spenja pesmi v zbirki. Od prve pesmi bralec sledi slutnji o prihodu novega življenja v subjektkino življenje, ki je še najbolj nazorna v zadnjih verzih pesmi September: »… zaznaš, da se misli dvigujejo iz tvojega lasišča kakor ptice. / Da prosto letajo in se ne dajo motiti. / Svobodne so, ker ne stražijo več tvojega telesa, / ker pripravljajo prostor za neko drugo telo.« Bralčeva slutnja se potrdi že v naslednji pesmi Valentinovo in tako nas avtorica popelje v svet materinstva, vse od začetkov do rojstva in življenja v novi družbeni vlogi. Ravno motiv materinskega izkustva sveta je eden osrednjih, ki pesnici nemalokrat odpira vrata v prej omenjene časovne prostore svojih prednic.

     

    Mnogoterost avtobiografskih trenutkov, ki služijo kot povod za vpeljavo podob intimnega sveta, je pri prvem branju lahko razmeroma problematična. Poezija se na prvi pogled namreč kaže kot izrazito vase zazrta, obarvana s klišejskimi doživljanji, denimo v pesmi Amputacija, ko avtorica zapiše: »sedaj vem, zakaj je tako pomembno, / da se nas ljudje spominjajo, / ker je to morda edina vez, ki nas pripenja na ta svet, / potem ko umremo.« Branje verzov ne ponuja nikakršnega novega izkustva, temveč ponovno premlevanje istih bivanjskih tematik. Vendar se pod površino poezije Alje Adam, ki jo izbrani odlomek prikazuje kot šibko, skriva družbeni komentar, ki presega intimna doživljanja avtorice. Ta del vsebine zahteva bralca, ki bo premaknil steblo trte v oktobru, ki vsak dan drugače obarva besede, kot pesem, ki diha, parafrazirano iz pesmi Pesem, ki diha.

     

    Šele podrobnejše branje namreč v bralcu vzbudi mehanizme, skozi katere se lahko prebije do pomenov pesničinih opažanj, ki besede kakor veje vije v metafore, te pa se neredko razraščajo v simbole. Če da dež, ki je osnovno povezan z naravo, slutiti ključnega akterja in nosilca poezije, je bralcem poznana telesnost iz prejšnjih avtoričinih del tista, ki naravo oživlja v spominih in posledično na papirju. Pesnica skozi telesa vstopa v pozabljene, preklete, strašne, stare prostore in čase ter v njih išče zrnca današnjih dni. V dramaturškem vrhu nad njenimi podobami bdi duh materinstva, ki je v zbirki še najmočneje preizprašan motiv, okoli katerega avtorica prek svojih prednic ruši stereotipne podobe idealne matere in svojo subjektko s pomočjo telesne ljubezni ohranja v vlogi ženske, ne le v funkciji matere.

     

    Dolgo smo čakali na dež je odločen korak Alje Adam, ki v svoji pesniški govorici odkriva nove prostore in z njimi nove vsebine. Zbirka, ki jo odlikuje celovitost brez preočitne konceptualne zasnove, tako oživlja zgodovino žensk in njihovo sodobnost skozi pripovedi intime, kritične note pa skrije pod drevesne veje kivija, kjer sedi pesnica in piše svoje verze.

    Sorodni članki: