• Datum objave: sreda, 22. november 2017
  • 28. LIFFe: Moški ne jočejo (Muškarci ne plaču)

    • Režija: Alen Drljević
    • Igralska zasedba: Ermin Bravo, Sebastian Cavazza, Boris Isaković, Boris Ler, Leon Lučev, Primož Petkovšek, Emir Hadžihafizbegović
    • Datum izida: 1. julij 2017 (Češka, festival Karlovy Vary), 13. november 2017 (Slovenija, LIFFe)
    • Ocena: 9/10

    Moški ne jočejo je ganljiv in pretresljiv film o notranjem boju vojnih veteranov, ki se dvajset let po krvavi osamosvojitveni vihri na Balkanu še vedno soočajo s posttravmatskim stresom in grozotami vojne.

    »Dao bi život za svoju državu.« Terapevt prisotne pozove, da se opredelijo do izrečene trditve, pri čemer dvig roke pomeni pozitiven odgovor. Sobo napolni mešanica gorečega domoljubja in bridke razočaranosti. Moški ne jočejo je ganljiv in pretresljiv film o notranjem boju vojnih veteranov, ki se dvajset let po krvavi osamosvojitveni vihri na Balkanu še vedno soočajo s posttravmatskim stresom in grozotami vojne.

     

    Kako boleč je boj s stisko iz preteklosti, poudarijo bližnji posnetki moških, v čigar vloge so stopili tudi igralci, ki so na lastni koži doživeli izkušnjo vojne. Igrani film uspe zajeti pristna čustva in se tudi sicer približuje dokumentarcu. Zgodba temelji na resničnih dogodkih – režiser in soscenarist Alen Drljević je idejo dobil, ko se je sam udeležil ene izmed izobraževalnih delavnic –, kamera iz roke pa daje občutek realizma in »vrženosti« v dogajanje. Kljub temu režiser dokumentarni pristop opušča, ko se posluži različnih tehnik, kot je recimo učinek zamegljevanja v trenutkih največje napetosti med deljenjem najintimnejših doživljanj udeležencev terapij. Te dosledno preseka z meditativnimi totali narave na Jahorini, s čimer ponudi čas za refleksijo videnega, obenem pa takšni kadri delujejo kot katarzični moment pripovedovalca. Tudi uvodno sekvenco timelapse posnetka, kjer megla počasi pada na planoto izza posušenega drevesa, je moč interpretirati kot metaforo tragičnega razkola, ki je sledil razpadu Jugoslovanske države.

     

    Dinamiko odnosov na zanimiv način izrisujejo terapije, ki so nekakšen podaljšek gledališke predstave v filmskem mediju. Moški med seboj igrajo različne vloge, spremenjen zorni kot pa jim nudi možnost vživetja v situacijo drugega in spoznavanje svojih dejanj v tujih očeh. S tem film globoko poseže v identiteto posameznikov – prevprašuje njihove vrednote, ki jih postavlja v kontekst, ter ruši ukoreninjena prepričanja o nacionalnosti in veri. Jih, na svoj način, osvobaja okovov preteklosti. Iz prvotnega nezaupanja, celo sovraštva, po vzponih in padcih med moškimi sprva vzklije razumevanje (da vojna ne ponuja izbire), nato prijateljstvo – človeka, ki bi si zaradi ideoloških prepričanj do nedavnega vzela življenje, si ga sedaj rešita. Do sprave, rdeče niti filma, ne pride s postavljanjem spomenikov – čeprav sta scenarista poudarila pomen spominskih znamenj, ki se poklanjajo žrtvam na vseh straneh – temveč z osebno pomiritvijo na individualnem nivoju. Tega, kot se iskreno pokaže, niso zmožni vsi. Zato pravi temelji spomenikov sprave najprej (z)rastejo v glavah ljudi, šele nato pa kot simbolna obeležja.

     

    moški1

     

    Zdi se, da je najtežji preizkus oziroma največja odlika za moške ravno javno priznanje strahu. Spoznanje, da se z njim pravzaprav soočajo vsi, je očiščujoče, a hkrati ne odpravi občutja ujetosti v patriarhalna pravila družbe, še kako živa na Balkanu, ki moškemu ne dopuščajo takšnega izražanja čustev brez spremljajočega občutka sramu. Odrinjenost na socialno margino doživljajo na obeh ravneh – v javnem in zasebnem življenju. Od države pozabljeni se v političnem diskurzu znajdejo le, ko se njihova stiska zlorablja v namene nabiranja političnih točk, mnoge družine pa so – kjer jih med vojno ni razdrla smrt – sčasoma razpadle pod težo bremena potlačenih izkustev. Z marginalizacijo se spopadajo vsak na svoj način: nekateri rešitev iščejo v veri, drugi v alkoholu, tretji v zdravilih. Film je tragični tematiki navkljub prežet z balkanskim humorjem, ki solze žalosti hitro zamenjajo s solzami smeha.

     

    Moški ne jočejo, celovečerni prvenec režiserja, poskuša na humanističen način pokazati nesmiselnost vojne in smrti ter porušenih mostov, ki ostanejo nepovezani še desetletja po koncu zadnjih spopadov. Z zaključno sekvenco, kjer kamera pozornost preusmeri na avtobus kadetskega nogometnega moštva, režiser simbolično pokoplje preteklost in upe položi v roke mlajših generacij.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: