• Datum objave: torek, 21. november 2017
  • 28. LIFFe: Manifest (Manifesto)

    • Režija: Julian Rosefeldt
    • Igralska zasedba: Cate Blanchett
    • Datum izida: 9. december 2015 (Avstralija), 8. november 2017 (Slovenija, LIFFe)
    • Ocena: 5/10

    Če so manifesti v polpreteklih časih navduševali, zbujali zgražanje in zanimanje, je sodobna upodobitev manifesta in celo njegova adaptacija na filmsko platno nekoliko mlačna.

    V angleščini obstaja skupina glagolov z imenom performativi. Skupno jim je, da se vedno uporabljajo v prvi osebi ednine in da jih mora izreči oseba z določeno veljavo, pravico, ki jim dá nek smisel. Ker pa se lahko pojavijo tudi z »navadnimi«, splošno uporabljenimi glagoli, je govora tudi o performativni rabi. Manifest uporablja glagole v performativni rabi. Šele ko jih pisec glasno prebere iz govorniškega odra v mikrofon, ko jih zakriči na polna pljuča, šele tedaj dobijo namen.

     

    Cate Blanchett odrecitira lepo število manifestov, ki jih osredini okrog trinajst delov, vsak od njih je dolg deset minut in trideset sekund. A ne gre samo za golo recitacijo. Glas v off-u je sicer svojevrstna rdeča nit, ki močno izstopa iz precej monotone in enolične zasnove prizorov, a poudariti velja, da Blanchett manifeste uprizori, iz njih naredi performans. Ta poteka tako, da ima za ozadje prizor iz vsakdanjega življenja. Medtem ko Blacnhett s svojim rahlim avstralskim naglasom govori o čistosti, tekočnosti, graciozni umetnosti, njen lik prestavlja smeti v tovarni – smetišču. Borznoposredniška različica Blanchett nepopustljivo vztraja na telefonu, medtem ko namesto glasbe poslušamo Marinettijev Manifest futurizma. Najinovativnejši in nepričakovani ujemanji sta manifest dade kot govor na pogrebu in različni, manifestativno navdahnjeni odlomki filmskih režiserjev o samem ustvarjanju filma (gibanje Dogma 95 Larsa von Trierja, Jarmuscheva Zlata pravila delanja filma …) kot lekcije v nižjem razredu osnovne šole. Zdi se, da ne moremo govoriti o osrednji pripovedni niti, niti o glavnih likih, kaj šele o protagonistih ali antagonisti. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da so bili posamezni prizori predstavljeni na inštalaciji v Berlinu (Musem fur Gegenwart) in v New Yorku (Park Avenue Armory).

     

    manifest2

     

    Kar potem povezuje vse prizore, je manifest v svoji definiciji, ki se pojavi na samem začetku filma: pisna deklaracija skupine ali posameznika, v kateri predstavi svoje ambicije, vrednote in namen. Toda vsi ti manifesti so stari, neuporabni za sodobnega človeka. Govorijo o svoji dobi, o partikularnem momentu v umetnosti, ki je sovpadal z enako pomembnim zgodovinskim tokom, a danes ne morejo biti več relevantni. Film pa kaže ravno nasprotno. Manifesti se spremenijo v glasbo ozadja na platnu vsakdanjika – zdi se, da se manifestirajo (nazaj) v življenje. Za njihovo razumevanje ni potrebno vso filozofsko in sociološko (pred)znanje, ki so ga imeli njegovi pisci, v primeru filma jih razlagajo prizori vsakdanjega življenja.

     

    Je potem vsako človekovo življenje manifest, niti ne v malem, ampak v pravem pomenu besede? Blanchettine figure temu pritrjujejo. Najbolj nazorno to prikazuje prizor jutra oz. jutranjih opravil, kot so priprava zajtrka, bujenje otrok, urejanje za službo v neizrazitem golobnjaku – bloku. Prizor bi ob nevtralni glasbi ali tišini deloval zgolj kot hipni pogled v zasebno življenje slehernika. Ker pa je opremljen z recitacijo Trautovega sestavka Daybreak, ki z izvirnim izborom besed, opisujoč njeno pomembnost in minljivost, deluje kot njegova alegorija, kot da je na platno ujet skrivnostni ritual posameznikovega obujanja v življenje. To dvoje, torej recitiranje manifesta in igranje, tvori performans, ki se ne spreminja, medtem ko se vloge in manifesti vse skozi izmenjujejo. V načinu izvedbe teh performansov ni subtilnosti ali posrednosti, ki bi nakazovala na skriti pomen v smislu poetiziranja vsakdanjika. Manifesti le-tega naredijo bolj konkretnega, bolj povednega. Zato delujejo bolj pomembno, manj prepuščeno slepim naključjem ali trdnim navadam, običajem. Filmu torej uspe obuditi že mrtev tekst.

     

    manifest1

     

    Vse to omogoča Blanchettina igra, h kateri nedvomno prispevata izjemno dodelana maska in oblačila, s čimer lahko kameleonsko prehaja med kar trinajstimi liki. Pri tem ni slutiti, da jih igra v čistem pomenu besede, ampak da upodablja del lastne osebnosti, kar še pripomore k prepričljivosti. Nezanemarljiv je tudi njen način artikuliranja besed, povedi, ki dajejo vedeti, da ne gre zgolj za naključno branje, ampak za resen in resničen tekst.

     

    Kot rečeno, film črpa iz umetniške inštalacije, kjer se je vseh trinajst posnetkov predvajalo hkrati in so se ujeli v nekem določenem trenutku. Pri adaptaciji v film pa je Rosefeldt napravil nekaj sprememb, zaradi katerih se začne kinkanje in zmedenost. Ambiciozni projekt spremembe umetniške stvaritve v film torej ni popolnoma uspel. Svojevrsten problem predstavljata besedišče in sintaksa manifestov, ki sta daleč tako od pogovornega kot tudi od siceršnjega normiranega jezika (v primeru slovenščine, knjižnega zbornega jezika). Najenostavneje bi bilo govoriti o artističnem elitizmu, ki otežuje razumevanje, kar pa gre proti naravi manifestov. Vsi so bili namreč pisani zato, da se je določena umetniška (avantgardna) skupina idejno predstavila javnosti. Kaj so abstraktno povedane ideje pomenile v praksi, so pokazali s svojimi izdelki, ki so v filmu odsotni.

     

    manifest3

     

    Bolj kot zahtevnost tekstov je problem njihovo nepoznavanje in iztrganost iz konteksta pojavitve. Že branje celotnih tekstov, ki so označeni kot manifesti,  v zasebnosti pomeni potvarjanje. Rosefeldt pa gre s svojo redakcijo še dlje, saj jih razkosa in precej poljubno združi ter postavi v povsem drugačno okolje od tistega, v katerem so nastali – manifesti niso bili namenjeni branju na pogrebu, ne glede na komičnost, ki jo sproži tako branje, ali pa molitvi pred večerjo.

     

    Kar pa je Manifestu uspelo, je to, da je približal historične in polpretekle tekste mlajši generaciji, ki o njih sliši pri pouku književnosti, velikokrat pa še to ne. Film je vseeno daleč od nadomestka za branje in poglabljanje v izbrane tekste, nanj je moč gledati zgolj kot na eno izmed dopolnjujočih alternativ. Selektivno izbrani odlomki in dela lahko nekomu, ki ima nekaj znanja, delujejo zgolj kot še eden izmed primerov fake news, jemanja iz konteksta, tistim, ki pa nekatere navedke srečajo prvič, pa morda izpadejo dolgočasno. Razmislek o pomenu in smislu manifesta kot dokumenta specifičnega časa, kot ga je videla določena skupina ljudi, pa v obeh primerih žal izostane.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: