• Datum objave: petek, 1. december 2017
  • 28. LIFFe: 2. sklop kratkic

    Kratkice filmov Columbus, Družina, Kabinet čudes, Nikoli zares tukaj, Oblika vode, Rekviem za gospo J in Vestern.

    Columbus (rež. Kogonada; ZDA, 2017)

    Piše: Martin Justin

    Ocena: +

     

    Umirjena drama, postavljena v nenavadni Columbus (majhno mesto v Indiani in »meka arhitekturnega modernizma«), deluje skoraj murakamijevsko. Z liki, na videz trdno utirjenimi v svoja življenja, za katerimi pa se ob pozornejšem opazovanju, izpostavljenosti statičnim in dolgim kadrom razkriva nemir, sence, ki jim poskušajo ubežati. Casey (Haley Lu Richardson), pomočnica v knjižnici in oboževalka arhitekture, ki želi postati lokalna vodička, se v resnici ne zmore ločiti od mame – bivše odvisnice. Jin (John Cho) je v Columbus prišel zaradi očeta, slavnega profesorja arhitekture, ki ga je zadela kap (s tem se film tudi prične), in si v resnici želi le, da bi oče čim prej umrl … Med pogovori, vsakdanom, arhitekturo se razkriva intimen svet obeh likov, ki vsebinsko bogati dovršeno filmsko estetiko in vabi k ne toliko kritičnem kot meditativnem premisleku.

     

    Columbus, kritiško izjemno cenjen prvenec korejskega režiserja, znanega pod psevdonimom Kogonada, sicer na trenutke kritičen, celo ciničen – čeprav zelo subtilno (»Tukaj je zelo popularen metafetamin. Metafetamin in modernizem.«) – ne poskuša podajati veliki sodb življenju o odločitvah, ki bi jih morali (ali pa ne) sprejeti. Omeji se na prikazovanje in tih optimizem, da se lahko rešimo senc, ki nas omejujejo.

     

    Columbus

     

    Družina (rež. Rok Biček; Slovenija, Avstrija, 2017

    Piše: Max Rakušček

    Ocena: +

     

    Po uspešnem celovečernem prvencu Razredni sovražnik izpred treh let se slovenski režiser Rok Biček letos vrača z dokumentarcem Družina, v katerem je kar deset let spremljal življenje v zahtevnem okolju odraščajočega Mateja. Na prvi pogled se projekt sliši kot nekakšna dokumentarna Fantovska leta (Booyhood, 2014), a Družina gre veliko dlje od tega. Biček že z izjemno pretresljivim prvim kadrom film neizprosno potisne v tok Matejevega življenja. Njegova kamera deluje kot mikroskop, ki razgali vse nastopajoče v vsej njihovi vsakdanji človeškosti in človeški nepopolnosti. Poleg tega, da nič v filmu ni zaigranega, pa tudi ni prizorov, kjer bi nastopajoči govorili v kamero ali prizorov, podobnih klasičnemu dokumentarcu. Družina po načinu montaže spominja na običajno igrano dramo. Začetek je nekoliko zmeden, saj film počasi razkriva pomembne podatke, vloge različnih »likov« med nastopajočimi in nato začne dramaturško učinkovito pripovedovati zgodbo. Tudi kamera kljub vtisu muhe na steni ni povsem objektivna, Biček pa pogosto uspe najti tudi vizualno zanimive in predvsem pomensko polne kadre, ki govorijo sami od sebe.

     

    Film, ki je prejel Vesno za najboljši celovečerec na 20. Festivalu slovenskega filma in glavno nagrado na Tednu kritike v Locarnu, je brezkompromisno posneta in dodelana zmes vsebinsko dokumentarnega in oblikovno igranega filma, ki večkrat pretresljivo poseže tudi izven meja filmskega medija. Navsezadnje gre za desetletje trajajoč projekt, ki zagotovo dokaže režiserjevo ambicioznost, iznajdljivost in kreativno neizprosnost, a hkrati ves čas daje neprijeten občutek ob nekaterih širših, predvsem moralnih vprašanjih, ki se ob (in po) ogledu bolj ali manj porajajo. Kot bi vsako zares dobro umetniško delo moralo.

     

    Družina

     

    Kabinet čudes (Wonderstruck, rež. Todd Haynes; ZDA, 2017)

    Piše: Aljaž Vogrin

    Ocena: o

     

    Kabinet čudes pripoveduje dvojico zgodb. Prva govori o gluhonemi deklici Rose (Millicent Simmonds), ki se odpravi poiskat filmsko igralko Lillian Mayhew, s katero je obsedena, druga pa o osirotelem, oglušelem dečku Benu (Oakes Fegley), ki želi najti očeta. Pripovedi loči debelih 50 let, kar režiser Todd Haynes s pridom izkoristi – Rosina je v nemi, črno-beli tehniki, kot filmi tistega časa, in se Benovi presenetljivo poda. Žal je ta prijem z izjemo izvirne izbire glasbe, katere ritmičnost izstopa prav zaradi junakove gluhosti, edino, kar film loči od povprečja: dobro igro, tehnično odličnost in prijetno, vabečo atmosfero nenehno zavirajo pretirano sentimentalni elementi sicer prepričljivega scenarija.

     

    Wonderstruck

     

    Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, rež. Lynne Ramsay; Velika Britanija, Francija, 2017)

    Piše: Alex Kama Devetak

    Ocena: o

     

    Nikoli zares tukaj je triler o najetem morilcu, kjer središče zgodbe ni umor ali kaznivo dejanje, v tem primeru ugrabitev in prostitucija otrok, ampak morilec sam s svojimi travmatskimi izkušnjami. Po precej pričakovanem obratu v zgodbi je Joe (Joaquin Phoenix) prisiljen ne samo ponovno rešiti malo Nino (Ekaterina Samsonov), ampak tudi skrbeti zanjo.

     

    Film nam zgodbo le oriše, kar je problematično, saj jo na ta način pusti preveč odprto. Ne da nam nobene usmeritve, v katero smer naj zgodbo razumemo, kot na primer Joejevo dušenje z vrečko – na trenutke se zdi to poskus samomora, na trenutke pa razlogi za to niso več jasni. Joaquin Phoenix s svojo razdelano igro dokazuje, da so mu taki liki blizu.

     

    Film ima nekaj posrečenih trenutkov, na primer prizor, ko se Joe vleže poleg svoje žrtve in čaka, da umre, ali pa prizor, ko udre v hišo in strelja vse, kar vidi pred seboj. Ta prizor je zanimiv, ker ga gledamo zgolj in samo preko varnostnih kamer. A takih zanimivih prizorov je premalo, da bi lahko rekli, da je film scenaristični presežek, še posebej ne, ker se je režiserka in scenaristka Lynne Ramsay v preteklosti podpisala pod filmi, kot je Pogovoriti se moramo o Kevinu (We Need to Talk About Kevin, 2011).

     

    YouWereNeverReallyHere

     

    Oblika vode (The Shape of Water, rež. Guillermo del Toro; ZDA, 2017)

    Piše: Andraž Mele

    Ocena: +

     

    Elisa (Sally Hawkins) živi tiho življenje, ki si ga ni izbrala sama. Neizprosen patriarhalni svet Amerike med hladno vojno jo je zaradi njene telesne hibe – nemosti – odrinil na družbeni rob. Kot nočna čistilka v vojaški raziskovalni bazi čisti svinjarijo največjih umov države, kjer njene misli namesto nje izreka zgovorna Zelda (Octavia Spencer), dni pa preživlja v tihem uporu rutiniranega optimizma, pri čemer podobnosti z Amelie Poulain skorajda ni moč spregledati. Čeprav ji svet ne nudi veliko razlogov za srečo, si jih uporniško poišče sama, s skrbjo za svojega soseda slikarja, sanjarjenjem, uživanjem v malenkostih ter vsakodnevnim samozadovoljevanjem. Ko v laboratorij pripeljejo najnovejši primerek, človeku podobno inteligentno vodno bitje, Elisa v njem takoj prepozna sorodno dušo, ki ga svet, osredotočen le na zunanjo podobo in hiter napredek, ne razume, prek znakovnega jezika pa se z njim celo prične sporazumevati.

     

    Oblika vode Guilerma del Torra je film, ki se najbolje približa njegovi mojstrovini Favnov labirint (El laberinto del fauno, 2006), nikakor pa ne bi mogli trditi, da sta si filma med seboj podobna. Čeprav oba prepletata resnični in fantazijski svet, Labirint elemente fantazije ostro loči od krutih prizorov španske vojne, pri čemer ne skriva namena družbene kritičnosti. Oblika vode po drugi strani vključuje mnoge problematične teme (rasizem, seksizem, sprejemanje drugačnosti), ki pa jih popolnoma preplete z nadnaravnim ter jih s tem nekako otopi. V prvi vrsti je Oblika vode predvsem izredno lepa ljubezenska zgodba, s skorajda disneyjevsko glasbo, pravljičnimi prizori in močno igralsko zasedbo, ne premore pa ostrine režiserjevih zgodnejših del. Po njegovih lastnih besedah je film »mazilo proti svetu«, s katerim tegobam sveta ubežimo, zoperstavimo pa se jim ne.

     

    TheShapeOfWater

     

    Rekviem za gospo J. (Rekvijem za gospodju J., rež. Bojan Vuletić; Srbija, Bolgarija, Makedonija, Francija, Rusija, 2017)

    Piše: Lara Mihovilović

    Ocena: +

     

    »Jeste dobro? Dobro sam, što!« je vprašanje, ki se v filmu pojavlja kot rdeča nit, a odgovor nanj je le beg pred resničnim priznanjem, ki se glasi: »Ne, loše sam!«

     

    Gospa J. s polnim imenom Jelena Stojković je osamljena vdova srednjih let, ki je izgubila moža, službo, se spopada s finančnimi težavami in vzgojo svojih dveh hčera. Edini izhod iz depresije in rešitev brezizhodnega stanja vidi v samomoru, zato kuje načrt zanj. Zgodba se prične v ponedeljek in konča s soboto, gospa J. pa si za svoj dan D – dan, ko bo naredila samomor – izbere obletnico smrti svojega moža, ki bo v petek. Preden stori samomor mora urediti kopico stvari – klesarju naroči graviranje svoje slike in nagrobni napis, svojim otrokom želi pustiti denar iz življenjskega zavarovanja, pridobiti želi odpravnino –, a nobena stvar ne gre po načrtu. Ker nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, se ne more niti ubiti. Življenje glavne junakinje je kaos, njena duša je razmetana, nepospravljena tako kot njeno stanovanje in tako kot sistem države, v kateri družina živi. Ponesreči se ji celo samomor.

     

    Rekviem za gospo J. je film o žrtvah tranzicije, ki jih je družba vrgla v labirint birokracije in apatičnosti. Statični prizori in skrbno izbrani dialogi odražajo duševno stanje glavne junakinje, uporniška govorica njenih dveh hčera odraža brezupen položaj mladih v srbski družbi in tistih družbah, ki se spopadajo s tranzicijo. To črno-belo stanje je režiser izrazil tudi s pomanjkanjem barv –barve so v filmu zbledele, le gumijasti škornji mlajše hčerke so živo rdeči. Vsi ostali prizori so temačni, sivi, črni. Vso to temačnost, depresivnost in sivino barvajo humoristični vložki, črni humor, ki vliva upanje. In upanje na koncu zmaga, saj gospa J. najde smisel, preživi in se znova postavi na noge ter zacveti tako kot vrtnica v pesmi, ki jo gospa J. zapoje v zadnjem prizoru.

     

    RekvijemzagospoJ

     

    Vestern (Western, rež. Valeska Grisebach; Nemčija, Bolgarija, Avstrija, 2017)

    Piše: Aljaž Vogrin

    Ocena: +

     

    Vestern resda ne prinaša še kako potrebne poživitve domala pozabljenega žanra, a je treba v isti sapi poudariti, da mu pravzaprav sploh ne pripada. Namesto tega gre za izvrstno dramo, ki zaradi številnih tipično moških tematik nosi mnoge prvine žanra, na katerega namiguje naslov. Manjša skupina nemških delavcev je zadolžena za gradnjo bolgarske hidroelektrarne. Varljivo preprosta osnova vodi v številne zanimive situacije: nezaupanje in sumničavost vaščanov postopoma zamenjata odprtost in sprejemanje. Tako iz ene kot iz druge skrajnosti avtorica Valeska Grisebach iztisne vse, kar je mogoče, da ne govorimo o poti med njima. Kot edino pomanjkljivost velja izpostaviti pomanjkanje strukture – epizodni dogodki si sledijo na način, ki gledalcu ne daje jasno vedeti, kje se nahaja vrh dogajanja, brez tega pa je pripovedna orientacija nemogoča. Z izjemo zmedene strukture je Vestern, šele drugi celovečerec Grisebach, odličen.

     

    Western

    Sorodni članki: