• Datum objave: nedelja, 19. november 2017
  • 28. LIFFe: 1. sklop kratkic

    Kratkice filmov Dan brez imena, Mlada ženska, Nisem čarovnica, Thelma, Zabava in Zoologija.

    Dan brez imena (Koga denot nemaše ime, rež. Teona Strugar Mitevska; Makedonija, Belgija, Slovenija, 2017)

    Piše: Lara Mihovilović

    Ocena: –

     

    Dan brez imena je povprečen, ne preveč razburljiv, ostro rečeno dolgočasen film.

     

    Štirje najstniški prijatelji v predmestju Skopja kujejo načrte za izlet. Radi bi odšli na ribarjenje k bližnjemu jezeru. Preden se odpravijo, si privoščijo nenavadno noč v družbi prostitutke, njihov izlet pa se konča tragično. Zgodba se nanaša na resnični dogodek o umoru štirih makedonskih dečkov, ki so bili leta 2012 žrtve albanskega nasilja.

     

    Glavni junaki filma so zafrustrirani, apatični mladostniki, ki iščejo smisel življenja in ga odkrivajo s pomočjo alkohola in dokazovanja pred prijatelji. Obsedeni so s seksom, vprašanje pa je, koliko izkušenj dejansko imajo. Tudi njihov izbor mlade prostitutke daje občutek, da gre zgolj za javno razgaljanje in dokazovanje. Zdi se, da so v ospredje postavljeni tipični problemi najstnikov, ki so prepuščeni sami sebi. Ubadajo se s socialnimi problemi svojih staršev, revščino, neperspektivnostjo okolja, v katerem živijo, in družbenimi razlikami med njimi. Kot otrok bogatih staršev je Milan glavni finančnik, ki ima vedno denar za pivo in izlete, za razliko od Petra, čigar starši mu ne morejo kupiti niti obleke za maturantski ples. Nasilje, ki se pojavlja v filmu, je posledica njihovega življenja in okolja, iz katerega izhajajo, ne pa posledica albansko-makedonskega spora, kakor trdi režiserka. O makedonsko-albanskih odnosih ni v filmu ne duha ne sluha, kajti iz dveh kratkih prizorov nekdo, ki te problematike ne pozna, prikazane napetosti ne more razbrati. Filmu manjkajo čustva – najstnikov ni mogoče začutiti, še manj albansko-makedonsko tenzijo, ki jo ustvarjalci filma želijo postaviti v ospredje kot glavno tematiko filma. Prizori so statični, premalo je napetosti in razburljivosti.

     

    Dan brez imena vsekakor ne odraža makedonske stvarnosti. Upati je, da bo v prihodnosti makedonska filmska produkcija uspela sestaviti ogleda vreden film, kajti s tem ji to vsekakor ni uspelo.

     

    Danbrezimena

     

    Mlada ženska (Jeune femme, rež. Leonor Serraille; Francija, 2017)

    Piše: Rina Pleteršek

    Ocena: +

     

    Mlada ženska, ki sliši na ime Paula, po desetletni zvezi s svojim profesorjem na fakulteti ostane na ulici. Po šoku, ki sledi zavrnitvi in občutku zavrženosti, prične tavati po Parizu. V navalu norosti in osamljenosti, ki so posledica njene samote, v katerem ji družbo dela le perzijski maček bivšega partnerja, se prične zavedati, da potrebuje denar in streho nad glavo. Ko ji pomoč pri obojem odreče njena mati, si najde službo v veleblagovnici in stanovanje na podstrešju stare meščanske hiše v zameno za delo varuške. Prvič v življenju se sooči s svojo neizkušenostjo, kljub temu da je stara 31 let. Film Paulo prikaže v trenutku, ko se ta znajde na prelomnici svojega življenja. Brez izobrazbe in finančne stabilnosti poskuša v polnosti živeti svoje novo življenje. V službi se spoprijatelji s sodelavcem ter se celo prikupi dekletcu, katerega varuška je. Ves čas si dopoveduje, da je življenje nepredvidljivo in da se mu mora prepustiti, medtem pa počasi preboleva svojega nekdanjega fanta. Paula se skozi film razvije v močno in samozavestno žensko, katere preobrazba je prikazana boleče realno in tako ne ponuja nikakršne možnosti za dvom v resničnost celotne zgodbe. Morda se realnost Pauline metamorfoze kaže ravno v tem, da premika lastne meje in stopa iz svoje cone udobja in poznanega,  na mestu, kjer sama pravi, da sovraži ljudi.  Ko glavna junakinja zaživi svoje novo življenje in najde svojo neodvisnost, se reši tudi odvisnosti od odnosov, s katero je zaznamovana prva polovica filma. Poleg tega je film posnet z veliko pozornostjo na detajlih, ki v ospredje ves čas postavlja Paulina čustva. Režiserka, ki je v Cannesu zasluženo dobila nagrado za najboljši prvenec, zelo kvalitetnemu in estetskemu filmu doda še piko na i – odličen humor.

     

    Mladaženska

     

    Nisem čarovnica (I Am Not a Witch, rež. Rungano Nyoni; VB, Francija, Nemčija, 2017)

    Piše: Aljaž Vogrin

    Ocena: +

     

    Shulo, devetletno deklico iz zambijske vasice, po povsem zanemarljivi nesreči obsodijo čarovništva. V nasprotju s srednjim vekom je ne čaka sežig na grmadi, temveč nekakšno zvezdništvo, pri katerem slabe strani občutno presegajo dobre: protagonistka je prisiljena v kopico bolj ali manj ponižujočih preizkušenj, od razsodb v lokalnih sporih do klicanja dežja ter navidez glamuroznega nastopanja v televizijskih oddajah. Poslušnost je nagrajena (čeprav še zmeraj pomeni zgolj olepšano ujetništvo), neposlušnost pa strogo kaznovana. Minimalizem filma s pomenljivim naslovom Nisem čarovnica, ki se kaže predvsem v simplističnosti in relativni kratkosti, v tem primeru ne škodi, kvečjemu celo koristi. Vsi njegovi elementi so dodelani, zlasti otipljiva atmosfera in učinkovit scenarij – slednji predstavlja močno in ganljivo svarilo pred vraževerjem. Shulin izkoriščevalec na preprosto vprašanje, ali gre morda zgolj za navadnega otroka, nima odgovora. Pa bi ga moral imeti.

     

    Nisemčarovnica

     

    Thelma (rež. Joachim Trier; Norveška, Švedska, Danska, Francija, 2017)

    Piše: Andraž Mele

    Ocena: +

     

    Thelma je film o odraščajoči najstnici, ki prvič, ločena od staršev, odkrije svobodo sveta in skrivnosti, ki jih v sebi nosi sama. Na prvi pogled nosi precej vzporednic z lanskoletno liffovsko ekstravaganco Surovo (Grave, 2016), hkrati pa si filma ne bi mogla biti bolj različna. Kjer se je Surovo posluževal krvi in odvračajočih prizorov »telesne grozljivke«, Thelma ustvarja psihološko napetost s kombiniranjem estetske kinematografije (najlepše prizore si naslovna junakinja Thelma večkrat le domišlja) in tragičnih dogodkov, ki odnose znotraj družine privedejo do skrajnosti. In če Surovo večkrat izsili pogled vstran, Thelma prikuje pogled že z uvodnim prizorom, ki ga ni moč pozabiti ali razumeti do samega konca.

     

    Trier s tem filmom naredi korak stran od intimnega realizma v filmih Oslo, 31. avgusta (Oslo, 31. august, 2016) in Glasnejša od bomb (Louder Than Bombs, 2015), pri katerih so medosebni odnosi na platnu povsem zasenčili in morda celo nadomestili zgodbo. Thelma deluje večje, v smislu kinematografije, zvočne podlage in zgodbenosti, hkrati pa obdrži le peščico osrednjih likov in mojstrsko razdela odnose med njimi. Režiserju pri tem pomaga fotografija Jakoba Ihreja, Trierjevega stalnega sodelavca, ter odlična igralska zasedba, z blestečo Eili Harboe na čelu. Gre za večplasten film, ki si lahko privošči faktor šoka uporabiti le kot oporo, nikoli pa nanj ne prenese svoje celotne teže.

     

    Thelma

     

    Zabava (The Party, rež. Sally Potter; Velika Britanija 2017)

    Piše: Kristina Klara Čušin

    Ocena: +

     

    Janet (Kristin Scott Thomas) v tresoči roki drži pištolo, namerjeno v »nas«. Tako se film začne. A že naslednji kader Janet prikaže v bolj prijazni luči. Prireja zabavo, da bi s prijatelji proslavila čudovito novico – imenovana je bila namreč za ministrico. Njen mož – Bill (Timothy Spall), kljub temu da sta dolga leta sanjala o tem, ne kaže posebnega navdušenja. Odsotno sedi, medtem ko gostje prihajajo. Ti se med sabo poznajo, vendar je med njimi narejena vljudnost, značilna za višji socialni razred, ali celo odkrita nenaklonjenost, kar razpoloženja ne naredi prav nič zabavnega. Novica, ki jim jo pove Bill, pa vse skupaj še poslabša. Janetini načrti za prihodnost se podrejo, ostali gosti pa se šokirani odzovejo vsak na svoj način. Odnosi se začnejo krhati, resnice razkrivati, po zraku pa začnejo leteti obtožbe in klofute, vmes pa se znajde tudi pištola iz smetnjaka.

     

    Režiserka Sally Potter je film označila za politično, vendar hkrati tudi lahkotno in ljubečo komedijo. H komičnosti so najbolj prispevali sarkastični in cinični vložki April (Patricia Clarkson). K dogajanju sta pripomogla tudi črno-bela tehnika in odlična izbira glasbe, ki je včasih skladna, včasih pa povsem nasprotujoča situaciji, kar zgodbi dá lahkoten ton.

     

    Zabava

     

    Zoologija (Zoologija, rež. Ivan I. Tverdovski, Rusija, Francija, Nemčija, 2016)

    Piše: Rina Pleteršek

    Ocena: o

     

    Zoologija je zgodba ženske v zrelem obdobju življenja, ki je prepleteno z enoličnostjo in dolgočasjem. Medtem ko je Nataša v službi tarča posmeha, doma pa pohlevna matera, so njeni edini družabniki živali v živalskem vrtu, v katerem dela. Kamera sledi Natašinem vsakdanjiku ter prikazuje propadajočo socialistično arhitekturo v malem ruskem mestecu. Ko Nataši nenadoma, kar čez noč, zraste rep, se zaskrbljena odpravi v bolnišnico, kjer jo uradniško pošiljajo od zdravnika na rentgen, do kirurga in zopet na rentgen. Nikomur se njen rep ne zdi posebej nenavaden in režiser z brezbrižnostjo vseh vpletenih prikaže problem neosebnega in uradniško naravnanega zdravstvenega sistema. Za Natašo se zanima in ji edini namenja pozornost Peter, ki dela v bolnišnici. Po začetni preplašenosti in nerodnosti se med njima razvijejo čustva. Nataša se razživi in prične uživati v življenju, končno se počuti ljubljeno. Prizori se sicer preselijo iz dolgočasnega praznega mesteca v bare, a vsa soseska, v kateri živi, in celo bolnišnica, v katero se Nataša vsakič znova vrača, je enolična in estetsko grda.

     

    Hkrati z Natašinim, sicer malce bolj zanimivim, življenjem, se v soseski pojavijo govorice o hudiču, ki se je naselil v telo ženske, kateri je zrastel rep in da je zmožna ubijati s pogledom. Nataša se z govoricami spopada tako doma kot na ulicah in v bolnišnici. Najprej jo zabavajo, a proti koncu filma počasi sledijo razočaranja, s katerimi se ne more več soočati. Energije ji zmanjka tudi za skrivanje repa ter tako postane popolnoma izobčena. Zoologija tako kljub trudu po parodičnosti zapade v depresijo glavne junakinje in vsa sarkastična nota, ki se je razvijala skozi celoten film, zbledi.

     

    Zoologija

    Sorodni članki: