• Datum objave: ponedeljek, 10. december 2018
  • 15. Animateka: Sin Bele kobile (Fehérlófia)

    • Režija: Marcell Jankovics
    • Glasovi: György Cserhalmi, Gyula Szabó, Ferenc Szalma, Szabolcs Tóth, Vera Pap
    • Datum izida: 22. oktober 1981 (Madžarska)
    • Ocena: 8/10

    V mojstrovini Marcela Jankovicsa smo si lahko ogledali alegorijo pravljice, ki s svojim barvitim slogom in sodobno interpretacijo še vedno ostaja aktualna.

    Na letošnjem, zdaj že 15. mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka so se organizatorji odločili  v ospredje postaviti retrospektivo madžarskega animiranega filma, ki še danes predstavlja enega pomembnejših središč animacije vzhodne in osrednje Evrope ter se lahko pohvali z bogato zgodovino ustvarjanja še izpred prve svetovne vojne pa vse do enaindvajsetega stoletja. Ustvarjanje pod pritiski države, ki je sicer v osemdesetih letih prejšnjega stoletja že nekoliko mehčala trdni prijem sovjetskega socializma, čeprav je bil slednji še razviden, je morda pripomoglo k vzponu in tako imenovani »zlati dobi madžarske animacije.« V tem času sta v mediju prevladovali ironija in alegorija, predvsem pri prikazovanju življenja pod komunistično oblastjo, ustvarjalci pa so pogosto posegali tudi po eksperimentalnih in nekonvencionalnih grafičnih tehnikah, ki so pokazale nove zmožnosti animiranega filma, o čemer smo se lahko prepričali tudi na letošnji Animateki.

     

    Nekatere od teh lastnosti so lepo vidne v drugem celovečernem animiranem filmu Marcella Jankovicsa Sin Bele kobile (Fehérlófia). V njem je režiser izhajal iz mitologije stepskih ljudstev (Hunov, Avarov in Skitov), ki jim je film tudi posvečen, in ga zasnoval kot pravljično alegorijo narejeno po zgodbi pisatelja Lászla Aranyja. Zanimivo je, da se zgodba začne z begom Bele kobile, nad katero se zgrinjajo ostri črni zublji in jo ob spremljavi nadrealističnih elektronskih zvokov preganjajo, dokler ne najde zatočišča v velikem hrastu ali zibelki zemlje. V njem rodi otroka in mu pove zgodbo stvarjenja sveta ter padca božanske vladavine, saj mu je usojeno, da bo slednjemu povrnil blišč in blagostanje. Tokrat tudi prvič zvemo, da je Bela kobila v ujetništvu v podzemlju rodila še dva otroka, ki pa sta se porazgubila na različne konce sveta, ter da so v podzemlju še vedno zaprte tri princese. Po navodilih svojega očeta, ki se mu prikaže kot prikazen zlita med oblaki in gorami, se sin Bele kobile vsak dan napaja z materinim mlekom in poskuša izruvati drevo sveta, da preizkuša svojo moč. Ko po 14 letih iz svoje matere izčrpa še zadnji dah njenega življenja, se odpravi iskat svoja brata in izvest nalogo, ki je neizbežno ležala pred njim od njegovega rojstva.

     

    Feherlofia2

     

    Čeprav bi lahko na kratko povzel še preostanek zgodbe in zaključil njen opis s klasičnim »in živeli so srečno do konca svojih dni«, kar nam v zaključku zagotovi tudi pripovedovalec, bi s tem zapostavljal vse preostale kvalitete filma. Slednji po vsem tem času še vedno nedvomno ostaja eno pomembnejših del vzhodne animacije. Zares težko je zvesto opisati neverjetno tehniko, ki se je je poslužil režiser pri tkanju svoje vizije, a morda bi jo še najlažje označili kot »radikalen primer ornamentalnega sloga« – tako ga je v govoru pred projekcijo imenovala kuratorka. Barve in motivi se v filmu neprestano prepletajo in izmenjavajo ter tako ustvarjajo unikaten občutek dogajanja, kjer se klasična pravila sodobne zahodne animacije umaknejo v ozadje in se mora gledalec sam orientirati po čudnih, migetajočih prostorih njegovega sveta.  Ker liki v zgodbi niso obrobljeni s temnimi odtenki, ki bi jih ločevali od ozadja, izgledajo vsi prostori in osebe v njih povezani v prvem planu risbe. Slednje skupaj z gibajočimi barvitimi vzori, zato več ne podajajo jasne meje med živimi in neživimi oblikami. Prav zaradi svojega nenavadnega sloga pa si lahko film dopusti povezati na videz povsem raznolike osebe, kot je razvidno pri rojstvu otroka Bele kobile, ki prvih nekaj trenutkov prestopa med oblikama konja in človeka, preden se ne ustali na podobi slednjega. Podobno se barve vseh treh bratov – prvega, Kamnodrobilca, ponazarja rdeča, drugega, Železognetca modra in tretjega, Drevoruvača rumena – izmenjujejo v istem telesu, kot bi bili vsi trije le različne plati iste osebe.

     

    Kljub vsemu pa tudi na prvi pogled preprosta zgodba, ki v vsem spominja na klasično pravljico boja med dobrim in zlim, z vseprisotno rabo pravljičnih števil (trije bratje morajo rešiti tri princese, ki jih varujejo troglavi, sedmeroglavi in dvanajsteroglavi zmaji), lahko v njej najdemo mnogo alegorij aktualnih družbenih problemov, kar postane proti koncu filma vedno bolj razvidno. Osrednji heroj zgodbe, Drevoruvač (Fanyűvő), se more spopasti z zlobnimi zmaji, ki so njegovega očeta pahnili s prestola ter zelo jasno predstavljajo demone človeške civilizacije v obliki vojne, nasilja in onesnaževanja. V začetku so pogosti tudi motivi ženskih genitalij: slednje simbolizirajo razvoj in dozorevanje glavnega junaka v maternici drevesa sveta. Ob koncu postane tudi posredno bolj jasno ozadje boja med dobrim in zlim. Dobro na eni strani kot otrok narave in Zemlje predstavlja Drevoruvač ali Sin Bele kobile (Feherlofia je v filmu uporabljeno tudi kot njegovo drugo ime), na drugi strani pa je zlo razvidno iz pogosto nasilne gonje za napredkom, prisotne skozi zgodovino človeške civilizacije ter je predstavljeno v oblikah treh zmajev. Film se zaključi s kadrom, v katerem Drevoruvač počasi koraka mimo večglavega zmaja, ki v vseh pogledih spominja na s smogom prepredeno industrijsko mesto.

     

    Feherlofia

     

    Ob gledanju filma pa, tudi, ko odmislimo vse njegove zakrite kritike in pomene, prikazane skozi prizmo sodobne interpretacije tradicionalne pravljice, ostane pred očmi vizija neverjetno barvitega in sanjskega sveta, ki že s svojo lucidno logiko (kjer jo sploh lahko zasledimo) ne le povzdigne zgodbo in mitologijo ljudstev, iz katerih izhaja, temveč pokaže neverjetno moč animiranega medija. Ta se skriva prav v tem, da skozi mehkobo pomenov in podob pokaže povezanost v vsakdanjem življenju na videz povsem različnih ali celo nasprotnih si pomenov in predstav. Zaradi slednjega je zato pomembno, da ga obravnavamo kot enakovrednega preostali sodobni filmski produkciji. V animiranem filmu se namreč še vedno pojavlja in nastaja mnogo novih idej in refleksij, ki jih preostali filmski svet včasih na žalost spregleda.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: