• Datum objave: sreda, 21. junij 2017
  • Iva Tratnik: Maske

    • Kdaj: 19. maj – 9. julij 2017
    • Kje: Galerija sodobne umetnosti, Celje
    • Kustosinja: Irena Čerčnik

    V celjski Galeriji sodobne umetnosti svoja dela ponovno razstavlja Iva Tratnik, umetnica, ki ima za seboj že vrsto razstav, plesnih performansov in projektov po Sloveniji in drugod, v mestih, kot so Milano, Porto, Sarajevo in Pariz.

    Foto: Tomaž Črnej

     

    V štirih glavnih prostorih galerije je razstava Maske: Zavesa je tako gosta, a vidi se severnica v grobem razdeljena na štiri sklope. Zadnji med njimi je rezultat skupinske stenske porisave, pri kateri sta sodelovali tudi Tia Avsec in Nevena Aleksovski. Večina del je novonastalih v letu 2017, izjema so le oljne slike Maske hrošči 1, 2, 3 nastale med letoma 2014 in 2016. V prvem prostoru gledalca pozdravijo štiri viseče risbe velikih formatov, pri katerih se umetnica loti seciranja telesnosti. Prva nam v oči pade risba z naslovom Rubens Chick En pozitiv, katere negativ je obešen za njo, tik ob steni na koncu prostora. Risba, ustvarjena s flomastrom in svinčnikom na belem papirju, predstavlja nekakšnega hibrida med ženskim telesom in ptico ujedo v gibanju. Bitje ima dolge noge s kremplji, izstopajočo zadnjico, subtilnejša peresca in vrisane rdeče šive, ki spominjajo na zdravniške označbe pred lepotno operacijo ali mesarski načrt za pravilnejše razkosavanje mesa. Enako sta označena tudi lika na naslednji risbi. Zlitje prašičje fizionomije, vimen in parkljev s prepoznavnima motivoma iz umetnostne zgodovine – Botticellijevo Venero in Michelangelovim Davidom. Predstavnika zgodovinskega lepotnega ideala v nas zlahka vzbudita občutek nelagodja, saj delujeta popačeno in iztrošeno. Taisti motiv Venere umetnica ponovi v kotu razstavnega prostora, kjer konture njenega baročnega in prašičjega telesa upodobi kar na steno. V celotnem prostoru se dela na tak ali drugačen način dotikajo telesnosti, konstrukcije ženskosti, objektivacije telesa in tihega strahu, da so tudi naša telesa zgolj sestavljeni kosi mesa, za katere si želimo, da bi bili popolni.

     

    Tudi v drugem prostoru prevladujejo veliki papirnati formati, ki jih dopolnjuje razpolovljena oljna slika z naslovom Blanche, ne jezi se! Slika je natrpana s fantastičnimi elementi raznovrstnih žuželk, oblakov, geometrijskih likov in majhnih ženskih telesc. Delo naj bi se navezovalo na Blanche Wittman, ki so jo zaradi domnevne histerije konec 19. stoletja zaprli v pariško psihiatrično bolnišnico. Telesca na sliki so tako upodobljena dinamično, v sunkovitih, krčevitih držah, odeta v sivo. Z delom se najbolje povezujeta risbi Lažni Bog in ”Haben Sie Phallusneid?”, ki ju zaznamujejo mogočni hibridi, maskulinost in mišičnata telesa, ki spominjajo na lutke. Prevladujoči patriarhalni model v celoti nadvladajo miniaturna, zvijajoča se ženska telesa na poprej omenjenem delu. Napak razumljeno histerijo in tesnobnost povozijo možata živalskost, fizična premoč in kajpak prominentni falusi. Po besedah kustosinje dela aktivno vzpodbudijo gledalčevo razmišljanje o družbeni hierarhiji, navidezni avtoriteti in nerazumevanju široke palete emocij, tesnobe, nervoze in njihovo potlačevanje.

     

    Foto: Tomaž Črnej

    Foto: Tomaž Črnej

     

    Čez celotno razstavo lahko poslušamo zvoke deževnega gozda, oglašanje žuželk, šelestenje, čričkanje in žvrgolenje. Končno se jim približamo v tretjem prostoru, v katerem umetnica predstavi svoj sklop pisanih tropov, barvitih žuželk, bujno rastlinje in bojevite maske, naslikane na človeške obraze. Poleg treh oljnih slik, na katerih so upodobljeni omenjeni tropski gozd, hrošči, stonoge in vzorčno listje, največ pozornosti pritegne velikanski nočni metulj. Ta se nam razkazuje v vsej svoji veličini na modri podlagi, sestavljeni iz različnih kosov blaga in umetnega krzna. Ob predvajanih zvokih in pisanih barvah nas tekstilni kolaž še bolj približa naravi in resničnemu nočnemu bitju, ki je tudi v resnici bolj kosmato in kompleksnejše grajeno. Pred njim so na tleh pritrjene stroboskopske luči, ki vneto mežikajo in osvetljujejo čuječo veščo. V nas pobliskujejo tudi na stene pritrjene fotografije oseb s poslikanimi obrazi. Skrivajo se med rastlinjem in v nas zrejo s široko odprtimi očmi. Prostor deluje organsko, nasičen je z živimi barvami, migotanjem življenja, ritualnostjo in svobodo.

     

    Zadnji razstavni prostor se od živahnega tropskega habitata skorajda v celoti razlikuje. Prostor skupinske improvizirane porisave je veliko bolj umirjen in črno-bel. Poleg raznovrstnih risb, besedil in naključnih linij se s stropa nad gledalca spuščajo lebdeče hrbtenice, kakršne je umetnica že razstavljala. Te se aktivno zvijajo in navidezno gibajo po prostoru.

     

    Celotna razstava kipi od življenja, drhti in brsti, prevladujejo dinamika, kroženje in kinetična energija. Secirana anatomija in hibridi sovpadajo z objektivacijo človeških teles in razmerjem moči med njimi. Umetnica nas odločno potisne v barvito zmešnjavo in prirodni kaos, v katerem občutimo življenjsko silo narave ter njeno raznovrstnost in izjemnost. Prikaže nam lepoto pogosto prezrtih bitij, skrivajočih se v temačni podrasti, svarilne barve in edinstveno teksturo členonožcev. Iva Tratnik nas popelje v fantastičen svet, poln simbolizma, telesnih konstruktov, imaginarnih podob, v katerem je kljub vsemu prisotna tudi kritika družbe, družbene zgodovine in morda nič kaj obetavne prihodnosti. Metafora sodobnosti in njena obsesija s popolnim telesom odsevata v neenakosti družbenih spolov in zgodovini različnih verovanj, kar pa se v sobi absolutne narave in brezčasnosti popolnoma izgubi. Skupinska porisava v zadnjem prostoru je glede kritik bolj neposredna, saj obiskovalca na vrat na nos sooči s perečimi vprašanji človeškega sobivanja v sodobnem svetu in mu postreže s kopico hudomušnih šal.

     

    Vsestranska umetnica navduši z oblikovanjem teles, upodabljanjem bohotne narave in uporabo barvnih kombinacij tako pri kolosalnih risbah, kot tudi v slikah, fotografijah in oblikovanem tekstilu. Prav zato se zdi zadnji razstavni prostor odveč, saj ga s poprejšnjimi povezuje zgolj s stropa zvijajoča se plastika. Znotraj omenjenih sklopov ne deluje pristno, saj gledalec vrhunec razstave doživi že pri tropskemu sklopu. Zadnji tako zlahka razočara, saj smo od stanovitnega stopnjevanja do tedaj že rahlo razvajeni. Ogledovanje zidov v zadnji sobi je kot oddih ali počitek, preden si na poti k izhodu očarljiva dela ogledamo še enkrat. Ta namreč porisavi preprečujejo, da bi zasijala in navdušila, kar bi se nedvomno zgodilo pri kakšni manjši, manj razburkani razstavi.

    Sorodni članki: