• Datum objave: petek, 29. september 2017
  • Yara Bamieh: »Ljudje morajo biti to, kar so – čudaški, drugačni, kreativni«

    Foto: Kaja Brezočnik / Kino Šiška

     

    Yara Bamieh je arhitektka, pisateljica in ilustratorka otroških knjig, ki je za kratek čas zapustila Palestino in prišla na rezidenčno bivanje v DobroVago, kjer izdeluje svojo tretjo otroško knjigo, v ospredju katere je koncept izgube. Smoter nastajajoče besede in ilustracije je predvsem približanje sprejetja in tega, da je v življenju včasih potrebno izpustiti vajeti iz rok, tudi kdaj koga, kaj zapustiti.

    Domišljija ji služi za načetje vprašanj o togosti življenja. V zgodbe vpleta marginalno in neobičajno, ki se največkrat v prepleteni dualnosti kažeta v likih, ki so nenavadni, pogosto čudaški. Skozi jukstapozicijo tako realnega kot imaginarnega poskuša (predvsem mlademu) bralcu omogočiti prostor za (ponovno) prebujanje domišljije in kasnejše »predelave« v ilustracijo in/ali življenja po načelih, izraženih v knjigah. Ta s poenostavljeno jasnino narekuje: bodi to, kar res si. Sama verjame v moč (v Palestini končno prebujene) otroške knjige in dela z otroki kot način pomoči, ki je potreben, sploh ko živiš v krutosti vsakdana, kjer med drugim izstopa predvsem tema nastajajoče knjige – izguba.

     

     

    Yara Bamieh_22092017_04_Dobra Vaga_photoKajaBrezocnik

    Foto: Kaja Brezočnik / Kino Šiška

     

     

     

    V Palestini se je rušilo na mnogih nivojih, med drugim tudi ulice, zgradbe in podobno, ko si se, morda paradoksalno, odločila za študij arhitekture.

     

    Ob začetku študija arhitekture nisem razmišljala o vsem naštetem. Privlačile so me risbe in umetnost, zato sem želela študirati nekaj v povezavi s tem. V Palestini takrat ni bilo veliko izbire. Danes imamo Filozofsko fakulteto in Likovno akademijo, ki pa ju takrat še ni bilo. Najbližje mojemu zanimanju je tako bila Fakulteta za arhitekturo.

     

     

    Kdaj si začela z ilustracijo? Te je privlačila že v otroštvu ali kasneje ob študiju arhitekture?

     

    Z ilustracijo sem pričela ob študiju na univerzi. Sicer sem kot otrok risala ves čas, odkar pomnim. Ob študiju arhitekture sem ugotovila, da obstaja ilustracija, in to me je takoj pritegnilo. Nikoli me ni zanimala abstraktna umetnost ali realistično slikanje, niti stripi. Prej nekako nisem mogla ugotoviti, kaj je tisto, kar želim početi. Pri ilustraciji, ne glede na to, ali je namenjena otrokom ali mladim odraslim, mi je zmeraj bila všeč sama ideja risanja za zgodbo. Ta te inspirira s svojim besedilom in ti ustvariš ilustracijo, ki nekaj pove.

     

     

    Ali v motive kdaj skriješ ljudi, ki so ali so bili del tvojega življenja, v zgodbe lastno avtobiografijo?

     

    Niti ne. Včasih … To sem naredila s svojimi mačkami, ki so sedaj v mojih knjigah. In to v več kot eni. Ampak po navadi ne.

     

     

    Aleš Debeljak, slovenski mojster besed, je zapisal, da »človek potrebuje dom. Dom je tam, kjer se stikata nebo in zemlja. V domovini imajo vse stvari svoja imena. Potreba po domovini je torej potreba po življenju v skupnosti, ki ji pripadaš z vsem bitjem.« V preteklosti si sodelovala na Palestine Writing Workshop po več vaseh, med drugim tudi v Jalazon Refugee Camp. Kako je bilo ustvarjati z ljudmi, ki iščejo svoj nadomestek doma? 

       

    Večina Palestincev, tudi tisti, ki ne živijo v begunskih taboriščih, so nekaj izgubili – dom, lahko samo dostop do njega, kar je prav tako del izgube. Izguba ni prisotna samo ob delu z otroki v begunskem taborišču, ampak je povsod, vedno. Teh težav v svojih knjigah neposredno ne naslavljam, vendar knjige predstavljajo način, kako pomagati, ne glede na to, skozi kaj gredo ljudje. Kot medij se osredotočajo samo na otroka in to je zelo pomembno za vse, ne glede na okoliščine. Izkušnja v Palestine Writing Workshop je bila zelo vzpodbudna. Tam se je začela ideja knjige The Little Secret. Bila sem z drugimi ilustratorji in imeli smo mentorja, ki mi je resnično pomagal skozi proces pisanja. Sama nisem pisateljica, imam samo ideje. Začela sem se izražati preko ilustracij z malo besedila. Tam sem tako napisala in ilustrirala svoji dve knjigi. Kdaj drugič nisem imela dovolj poguma, da bi napisala in ilustrirala svojo knjigo; ilustrirala sem samo knjige drugih. Ampak želela sem izraziti svoje ideje. V Palestini je težko najti dobre avtorje otroških knjig, to ni razvit medij; postaja vedno bolj zanimiv in postopoma se razvija. Pripovedovanje zgodb svojim otrokom postaja bolj priljubljeno. Včasih pa nismo zares imeli palestinskih otroških knjig. Imeli smo nekaj prevedenih knjig, nekaj arabskih knjig. Otroška knjiga se ni preveč razvila kot literarna forma. Tudi zdaj bodo pri Palestine Writing Workshop izdali mojo knjigo. Lepo se je vrniti nazaj k isti skupini in dobiti feedback ter podporo.

     

     

    Danes mnogi poudarjajo, da si je treba pravico do domovine šele zaslužiti. Kaj bi bil tvoj odgovor na takšna populistična ponavljanja?

     

    Tudi ko sama pišem otroške knjige, mi veliko ljudi očita, da vanje ne vključujem palestinskih karakterjev ali tem ter da ne naslavljam palestinskih težav. Ampak jaz nisem politična oseba. S knjigami želim le delati in ustvarjati ter s tem povedati ljudem, da morajo biti to, kar res so – biti čudni, biti drugačni, biti kreativni. In to so orodja, ki pomagajo, ko živiš v težkih situacijah, v krutih okoliščinah.

    Z otroki smo bili v mnogih vaseh, v Ramali in drugih mestih. Delo z njimi je vedno izziv, okoliščinam navkljub. Ob delu z njimi ne razmišljaš o širši sliki v Palestini. Nanje gledaš le kot na otroke, tvoja pozornost je usmerjena le na njih in s tem jim daš možnost, da izrazijo, kako se počutijo.

     

     

    Sama si zapisala, da se v času rezidence v DobriVagi želiš osredotočiti na razvijajočo se ilustrirano otroško knjigo, ki bo izpostavljala koncept izgube. Ljudje vsakodnevno izgubljamo stvari, ljudi, svobodo, spomine, delce sebe … Kaj je bilo tebi najtežje izgubiti?

     

    Izgubila sem nekaj prijateljev, domačih živali … Izgubo čutim vsak dan; ni treba, da je kaj osebnega. V mojem življenju je to nekaj normalnega. Gre za občutek izgube stvari. Na primer, če hočem iti iz Ramale v Jeruzalem, moram skozi kontrolno točko – in s tem nekaj izgubim. To občutim vsak dan. Ampak to so normalne razmere v Jeruzalemu. Ljudje okrog mene doživljajo to vsakodnevno. To ni humano, ni normalno, čeprav se tako zdi.

     

     

    z_dodatno_Yara Bamieh (12)

    Foto: Kaja Brezočnik / Kino Šiška

     

     

    Kako prevajaš svoje izkušnje iz življenja v svoje delo?

     

    Ko začnem delati na novi knjigi, vedno začnem z nečem zelo osebnim, s stvarmi, ki jih vidim vsakodnevno ali skozi pogled posameznika. Kot koncept izgube. Ampak gre za univerzalno stvar. Lahko jo vidiš skozi palestinski vidik in jo potem postaviš v širši kontekst. Na primer zgodba o ptici: prijateljica je pred kratkim dobila otroka in lahko opazujem, kako je ravnokar začel razvijati idejo o izgubi – ko kaj izgubi ali mu nekaj ni dano. Drugo knjigo sem ustvarila s poigravanjem z besedami, kot to delajo otroci, ko se navdušeno učijo novih besed in so zato tudi pohvaljeni od drugih.

     

     

    V knjigi je (ali bo) izguba predstavljena skozi metaforo ptice, ki velja za simbol svobode. Gre zgolj za naključje ali želiš opozoriti na današnje izgubljanje svobode?

    No, to lahko vsak interpretira po svoje. To je lepota zgodb. Ampak sama nisem izbrala ptice, ker je simbol svobode. Na sploh imam rada živali v zgodbah. Všeč mi je, kako se ljudje povežejo z njimi. Gre za poseben odnos med ljudmi in živalimi. Vidiš jih, lahko so ti všeč in jih ljubkuješ, ampak ne moreš jih zares razumeti. Ne moreš se poistovetiti z njimi.

     

     

    V preteklosti si ilustrirala že toliko knjig, da bi nama naštevanje vzelo kar precej časa. Ti je katera posebej pri srcu?

     

    Ja, seveda, predvsem tisti knigi, ki sem ju tako napisala, kot ilustrirala. Ko sam narediš oboje, je to celosten projekt. Sam izbereš, kaj želiš pokazati v besedilu in risbah, kasneje dodajaš … Napisala in ilustrirala sem dve knjigi: Al-sir al sagheer (The Little Secret) in pred kratkim Bulqash. Ampak so tudi druge knjige, ki so mi zelo všeč, kot na primer Haret Maru (Maru´s Neighbourhood), ker je za starejše otroke, mlade odrasle. Bil je izziv risati zanjo, ampak hkrati vznemirljivo, ker sem sodelovala s pisateljem in sva vse odločitve sprejemala skupaj.

     

     

    Yara Bamieh_22092017_03_Dobra Vaga_photoKajaBrezocnik

    Foto: Kaja Brezočnik / Kino Šiška

     

     

    Ko pišeš in ilustriraš otroške knjige, ali imaš v mislih, katerim otrokom so namenjene?

     

    Niti ne. Kot sem povedala, vedno se osredotočam na posameznika, ne glede na teme, življenja … Prav tako mislim, da oba, otrok in odrasel, lahko uživata ob knjigi. Je nekaj za vsako starost in ljudi vsepovsod.

     

     

    Kakšen je tvoj vsakdanjik ilustratorke in arhitektke v Palestini?

     

    Zaposlena sem v (organizaciji) Riwaq, ki se ukvarja z ohranjanjem in rehabilitacijo starih hiš in vasi v Palestini. Delamo v majhnih vaseh in tako veliko potujem. To je zame krasna priložnost, da se učim o Palestini, saj drugače ne bi mogla obiskati toliko majhnih vasi in spoznavati novih ljudi.

     

     

    Če govorimo o družbenih spremembah, je potrebno vključiti umetnost v vsakdanje življenje. Se strinjaš s tem?

    Ja, seveda. Umetnost in umetnike dojemam kot agente socialnih sprememb. In sprememb na sploh. Ljudje vsakodnevno vidimo stvari in se jim prilagajamo. Umetnik se odloči in nas vedno opozarja na širšo sliko.

     

     

    Kako lahko umetnost shaja pod okupacijo, apartheidom, vsakodnevnim strahom, vojnami in podobno?  

     

    Če ljudje (pre)živijo, potem morajo tudi ustvarjati. Ustvarjanje je naravno, to preprosto narediš. Umetnost postane orodje; za upor ali prikaz tega, kje si, ali da postaviš sebe in svojo domovino na zemljevid ali da samo nadaljuješ z življenjem in ga izražaš skozi umetnost, kar je tudi način upora. Ni treba, da je umetnost Palestinca neposredno o okupaciji.Včasih postane to kot omejujoča škatla: ker prihajaš iz države z določenimi okoliščinami, celo ljudje, ki te obdajajo, pričakujejo, da boš vedno nekaj predstavljal, da se boš za nekaj boril, da boš sebe prikazal kot Palestinca, okupirano osebo. Za nekatere ljudi je to nekaj, kar si želijo, je njihova strast. Ampak za nekoga, ki ni tako političen, nekoga kot jaz, to ni tako – tega ne vidim v svojem delu. Sama se osredotočim na osebo ne glede na njene okoliščine. Prej omenjena zahteva postane omejujoča; vedno moraš iti nazaj na svojo osnovno točko, okoliščine in jih predstavljati. Ampak mislim, da obstajajo različni načini, kako govoriti o problemih: o njih lahko govoriš neposredno, uporabiš umetnost kot način za doseganje sprememb ali pa vplivajo nate in poskušaš najti neko univerzalnost.

     

     

    Yara Bamieh_22092017_09_Dobra Vaga_photoKajaBrezocnik

    Foto: Kaja Brezočnik / Kino Šiška

     

     

    Prej si omenila, da nočeš biti politična, kljub temu pa si v preteklosti na primer pomagala v begunskem taborišču. Se dojemaš kot humanitarko?

     

    Ne vem. Niti ne.

     

     

    S čim se najbolj identificiraš? Kaj te najbolj definira?

     

    Sem ilustratorka otroških knjig. Všeč mi je delo z otroki in izpeljane delavnice. In če se otroci znajdejo v težkih situacijah, je to samo razlog več, zakaj je moje delo potrebno. Če si iz Palestine, je vse, kar počneš, politično. Celo ilustriranje otroške knjige o deklici. Nekako še to postane politično.

     

     

    In tega ne maraš …

     

    Zelo dolgo časa sem to sovražila. Želela sem samo pisati in risati stvari, ki so me navdihovale, ne da bi to bilo povezano s čimerkoli. Čutila sem, da to nisem jaz. Hotela sem samo delati stvari, ki so mi všeč. In to je delo z otroki. Predstavljati otroške knjige, ki so zabavne, polne upanja, drugačne in ki ti dajo drugačen pogled na življenje. In veš, konec koncev je to lahko politično. Ampak to ni nekaj, s čimer začnem.

     

     

    V Ljubljano si prišla ravno, ko so poletne obleke na ulicah zamenjali plašči, nekatere turiste pa pregnali dežnikasti sprehajalci. Zadnjič si mi napisala, da je zaenkrat tvoje bivanje v Ljubljani zelo sproščeno in navdihujoče. Kaj te navdihuje?

     

    Na splošno me veliko stvari navdihuje. Narava, že samo pogled na ljudi … Ko si v drugem kraju, opaziš druge stvari, drugačna je tvoja rutina. Doma je tako: zbudiš se, greš v službo, družiš se z družino …, in tako nimaš časa, da bi zbistril svoje misli. Ljubljana je zelo majhna, tiha, skoraj ni avtomobilov, vidiš lahko ljudi, ki se sprehajajo ob reki, prečkajo mostove …

     

     

    Yara Bamieh_22092017_05_Dobra Vaga_photoKajaBrezocnik

    Foto: Kaja Brezočnik / Kino Šiška

    Sorodni članki: