4. 10. 2020 / Intervju / Podobe

Urška Medved: »Sama ne verjamem v to, da se na cilju pot konča. In ti ostanki so beležnica poti ter multipliciranih ciljev.«

Intervju z Urško Medved ob otvoritvi njene prve samostojne razstave SLEDI (Medprostor, 7.–30. septembra 2020)
foto naslovnica: Ušrka Medved

Nadobudna, obetavna in nagrajena Urška Medved je širši gledališki in galerijski publiki morda še neznana, saj so njeni projekti (Home Sweet Home –2018, Leteči horizonti –2019, Sledi –2020) zavzemali predvsem prostore izven prestolnice, kar je tudi razlog za slabo medijsko pokritost umetničinega delovanja. Tokrat se nam kot vizualna umetnica prvič predstavlja izven okvirov centralizirane ljubljanske scene, v mladem razstavišču Medprostor. Razstava sestoji iz instalacij in videoposnetka, ki rekontekstualizira in predrugači sledi preteklih umetniških projektov.

foto: Urška Medved

Umetnica je svojo razstavo sama opisala takole:
»V razstavi Sledi z različnimi mediji na različne načine manifestiram svoja predhodna dela. Razstava sestoji iz štirih fizično ločenih prostorov, v katerih se predstavljajo štiri na videz ločena dela, ki pa so seveda povezana med seboj. V temni črni sobi je delo Home Sweet Home oziroma to, kar je ostalo od njega: transformirana kocka, svetila, ki so vstavljena vanjo, pa na steno preslikavajo njeno notranjost. Njene sence so bistveni člen nastanka dela Bela senca glasno poje, predstavljenega v beli sobi. To je instalacija tekstilnih slik, nastalih s tehniko digitalnega tiska. Na tleh nas ves čas spremlja mavec. Moje telo je z njim ustvarilo ogromno maternico, ki predstavlja glavni motiv dela Velvet Uterus. Na žamet natisnjeni sliki, črno-beli pozitiv in negativ, visita na hodniku v višini skoraj dveh metrov. V četrtem prostoru so Obrazi bele sence, videokolaž iz Letečih horizontov in Home Sweet Home, ki poleg vizualnega poudarja pomen zvočnega efekta in celotno razstavo poveže v celoto.«

foto: Urška Medved

Jasmina Založnik je po sprehodu čez avtorski opus Nine Meško zapisala, da je pojem umetniškega dela neposredno izenačen z omejenim in omejujočim pojmom predstave, ki se po definiciji izmika vsakemu zapopadenju [1]. Sam performans se fizično manifestira v več dimenzijah: v rekvizitih, prostoru, ki ga zavzema, v telesnosti performerja, da sploh ne omenjamo dimenzij, ki jih zgolj tip in vid sploh ne moreta zaobjeti. Hkrati pa je gledanje performansa medij komunikacije med performerjem in publiko, ki si o videnem, slišanem in vohanem ustvari predstavo, ki z nami ostane tudi po tem, ko se gledališke luči ugasnejo in aplavz potihne. Kakšni razmisleki so te gnali k postavitvi razstave, kaj si naslavljala in kaj si želela podati obiskovalkam_cem?

Urška: Razmislek o času in trajanju performansa, o tem, kako ga narediti brezčasnega. Kako to njegovo edinstvenost – da mine – s spoštovanjem ujeti in jo transformirati, vendar s tem ne izgubiti njegovega čara: tega, da ga doživimo. Seveda je bilo večno prisotno stremljenje k zabrisu meja med prostorom in delom, med instalacijo in obiskovalcem, med gibom in ujetim trenutkom, med performansom in razstavo. Z vsem tem v glavi sem želela opazovalca povabiti v izkušnjo. Želela sem mu pokazati, da razstava ni le pasivno opazovanje, ampak postane z zavedanjem svojega bivanja v razstavi celostna izkušnja. S postavitvijo mavca na tla sem preusmerila pozornost s slik na mavec, z mavca pa na človeka samega, ki se sprašuje, kje – glede na postavljeno – je njegov položaj. Smem ali ne smem? Ja – if you dare!

To si dosegla v mediju občasne razstave [2], a če pogledamo pobližje, je samo doživetje razstave v mnogih dimenzijah res precej neklasično. Ko se gibamo skozi Medprostor, so naslovljeni vsi naši čuti, instalacije so totalne, že samo naše gibanje postane ozaveščeno. Kaj si želela doseči s tem?

Urška: Kot sem rekla, sem s tem želela poudariti dvoje: to, da razstava ni le prihod v prostor in opazovanje vanj postavljenih objektov, ampak da postane doživetje. Da s tem, ko se ne ločujeta, prostor in objekt s premišljeno umestitvijo sobivata. Tako tudi gledalec ni le opazovalec v prostor postavljenih objektov, temveč se nekako zlije z njimi. S puščanjem sledi postane soustvarjalec razstave. Gibanje postane zavestno in opazovanje se prelije v doživetje. Z vsemi dodatnimi majhnimi podrobnostmi, s katerimi sem vplivala na naše čute (usmerila sem se na voh in sluh), sem želela vplivati morda na naše nezavedno doživljanje videnega. Vsi vemo, kako močan vpliv na doživljanje filma ima prisotnost določene glasbe oz. zvokov v določenih trenutkih. 

Kot umetnica imaš zelo specifičen jezik; prodorna si pri naslavljanju vprašanj statičnosti  in dinamičnosti, razpršenosti in konvergentnosti v kombinaciji s svojim zdaj že prepoznavnim podpisom mavca, ki si ga omenila, ter povezanostjo projektov. Kako bi z nekaj potezami opisala svoj opus, kaj te žene k raziskovanju teh tematik in kaj vpliva na tvojo poetiko?

Urška: Bela barva, prehodi, rojstva, abstrakcija, detajli, urejen kaos, raziskovanje meja, mešanje medijev in vrst umetnosti, nekje med – pa ni čudno, da je moja prva samostojna razstava v Medprostoru [smeh].  

Žene me konstantna želja po raziskovanju svojih notranjih svetov, ki jih prek umetniških del predstavim publiki. Raziskovanje tematik, ki mogoce na prvi pogled niso trenutne, a so večne. So hrana moje duše, so zdravilo. Drugo gonilo pa je želja po nastavljanju ogledal in ustvarjanju reakcij publike. Pa želja pokazati, da sem upornica, na drugačen način. Dokazati, da se da.

Tkanine se mi zdijo lep primer, z njimi lahko naslavljaš širši družbenozgodovinski kontekst, hkrati pa je to tudi nekaj najintimnejšega, kar posedujemo. Sociolog Daniel Miller v svoji razpravi o džinsu pove [3], da je oblačilo, ki ga nosimo vsak dan, za nas najintimnejše, saj je povezano z našo specifično individualnostjo, gube na naših kavbojkah izražajo naš način hoje, naše delo, nas same, hkrati pa naše gibanje na svoj način omejujejo. Tako se z oblačili, ki jih naseljujemo, medsebojno ustvarjamo. V projektu Home Sweet Home si naslavljala podobna vprašanja; povej nam, do kakšnih odgovorov si prišla.

Urška: Hja, tako, kot si rekel: oblačila so na nek način naša druga koža, so nekakšen podaljšek našega notranjega sveta. Tako z njihovo izbiro kot z njihovo uporabo nam dajo tisto osebno, intimno noto – in mi njim. Ja, projekt Home Sweet Home govori o koreninah, o maternici (ha, ugotovil boš, da je maternica prisotna povsod), o vzorcih, ki smo jih prinesli od doma. Sama sem stkala kocko iz jeklene žice in mehke tkanine, ki simbolizirata kontrast. Kletka pa je prefinjeno stkana iz mehke preje in dodatno utrjena z mavcem. Mehka, udobna kletka. Udobno in varno, a omejujoče. Prva faza spreminjanja korenin je njihovo preoblikovanje. 

Mogoče bo moja dognanja najbolje opisala pesem: 

I believed there are two sorts of home.
The home you were born into
and the one you feel as home.
The first can be a burden.
A cage you want to escape.
I wanted to escape.
It came after me.
I cannot escape the roots.
They will always be with me.
But I can transform them.
I can change their shape to suit me.
Home is where I am.
Home is inside me.

In tako kot pri kavbojkah – pomembno je, da mi nosimo njih in ne one nas. 

Home Sweet Home si ustvarila na zelo specifični točki svojega življenja. Je enako tudi z drugimi projekti? 

Urška: Da, projekt Home Sweet Home je res nastal na zelo specifični točki mojega življenja; med študijsko izmenjavo, ki sem jo opravljala na univerzi v Göteborgu, smer Textile-Body-Space. To je bilo obdobje, v katerem sem prvič začela sočasno v enem projektu raziskovati gibajoče se telo in tekstil. Zato ima v mojem opusu posebno mesto. Sigurno pa bi rekla, da prav vsi projekti nastajajo na specifičnih točkah življenja. No, saj je vsaka točka življenja specifična, ko iz nje potegneš to bistvo, ki jo dela specifično. 

Kako se počutiš glede njihove ponovne uprizoritve?

Urška: Hmm, različno. Odvisno od časa, ki je pretekel od njihove prve uprizoritve. Projekt Home Sweet Home sem na primer prvič izvedla pred dvema letoma in pol in trenutno se mi zdi, da je njegovo uprizarjanje že tako daleč. Seveda na to vpliva dejstvo, da v vsakem projektu raziskujem del sebe, svoje trenutno psihofizično stanje, in kar sem želela raziskati takrat, sem že raziskala. Treba ga je bilo pustiti zadaj; od projekta je ostala le sled – sled v meni in tista fizična sled, zmečkana kocka. Seveda se vsi moji projekti nadaljujejo in včasih med eno in drugo uprizoritvijo mine tudi pol leta. Žive nas delajo spremembe; takoj ko se ujamemo v ponavljanje istega, se naš razvoj konča. Ustavimo se in ne rastemo. Tako kot naša notranjost v ponavljanju ne more rasti, tako tudi naša umetniška pot ne more rasti in raziskovati novih horizontov, če se venomer ponavlja. Četudi projekte ponovim (Leteče horizonte sem do sedaj predstavila petkrat), niso nikoli enaki, vsakič se spremenijo, z vsako ponovitvijo zrastejo. Dokler tako ne zrastejo, da je treba reči stop. Od tu dalje to niso več Leteči horizonti, ampak Sledi. In tako sem pri Home Sweet Home rekla stop, saj se je razvil v Leteče horizonte. A brez njega ne bi obstajali in brez obeh ne bi bilo Sledi.

Nameniva še nekaj besed razstavnemu prostoru. Mateja Bučar je na vprašanje, zakaj tako pogosto nastopa v galerijskih prostorih, odgovorila, da so to prostori, očiščeni prejšnjih zgodb. Zaradi odsotnosti pripovedne dimenzije pojmuje galerijski prostor kot nekaj, kar umetnica_k napolni [4]. Pri Medprostoru pa je prav ta dimenzijo izpostavljena; še vedno so vidni ostanki preteklih projektov ter rudimenti časa, ko je bila hiša še stanovanjski objekt. Kakšne so prednosti in omejitve takšnega prostora in zakaj si se odločila zanj?

Urška: Umetnik ga napolni, a hkrati prostor napolni umetniško delo. Tu ne bi nujno ločevala, kdo je tisti, ki da. Prostor in delo sobivata. Že res, da so galerijski prostori očiščeni prejšnjih zgodb, vendar zgolj vizualno. No, dotični Medprostor pa niti vizualno ni! To je res en tak poseben razstavni prostor, saj v njem še vedno bivajo prejšnje zgodbe. V njem so sledi prejšnjih projektov, v njem so sledi njegove bivše namembnosti. 

Medprostor sem prvič obiskala pred leti v sklopu neke razstave in že takrat mi je padel v oči. Kdor me pozna in pozna mojo estetiko, bi prav gotovo vedel, da je Medprostor kot nalašč zame. Porušeno, prebarvano, razpadajoče, s plastmi zgodovine. Zanj sem se odločila, ker sta me fascinirali njegova estetika in zgodba. To, da je med, da ni ne bivalni ne razstavni prostor. Je nek odpadnik med prostori, črna ovca, ki ne spada. Tako je nenavaden, da že s svojo vizualno podobo in nekakšno nenavadno močjo, s strahospoštovanjem, ki ga nosi, odganja nekatere umetnike. 

Definitivno je njegova prednost, da si lahko zaradi same vizualne podobe in ravno tega, da v njem ostajajo prejšnji projekti, daš malo več duška. Lahko pišeš po vratih, rišeš po stenah, vrtaš luknje. Če se zmotiš, pa zvrtaš še eno, odkrušiš malo ometa, ki je tam že kdo ve od kdaj. Ni omejitev (no, razen pri odpiranju enega okna). Druga prednost so gotovo sledi prejšnjih projektov in bivalnega prostora, ki jih lahko, če znaš in če si upaš, izvrstno izkoristiš. Odličen je. No, če ne znaš in si ne upaš, pride do težave. Kajti njegova moč te lahko kaj hitro poje, omeji, zaskoči. Pipe ne moreš odstraniti, stene niso ravne, tla še manj, v zidu so luknje, police razpadajo … Kako boš vzel, kar ti prostor ponuja, ali si boš v tem našel prednost ali omejitev, pa je odvisno od tebe. 

Tvoj premislek o predstavi prostora je izredno temeljit. Osredotočaš se tako na udarne kot tudi na podzavestne izkušnje ambienta in hitro zgrešljive detaje, s čimer kot samostojna avtorica ustvariš celostno izkušnjo. Povej mi s svojimi besedami, kako pristopaš do intervencij v prostor in kakšen miselni proces spremlja takšen poseg.

Urška: Proces intervencije v prostor se je pri dotični razstavi začel že ob prijavi na razpis Layerjeve hiše. Vedela sem, da ga sestavljajo tri sobe in da je poseben zaradi svoje estetike. S tem v mislih sem prilagodila miselni proces pri odločanju, kako bom prezentirala Sledi. Zgradim neko osnovo, začnem delati, nato pa stvari pridejo sproti. Prideš v prostor in ga začutiš. Stojiš notri in prostor ti da vedeti, kaj kam, kaj postaviti v kateri prostor. Potem v svoj miselni proces povabiš osebo, ki ne ve, kaj točno delaš – zgolj za mnenje, kajti seveda se v ustvarjanju zapleteš v svoje misli in diskusija z nekom drugim je zelo pomembna. Nato prineseš dela v prostor, pa spremeniš idejo in dodaš; prvotni plan je bil seveda drugačen, no, kdaj pa ni. Že med postavljanjem, predvsem pa po tem, ko iz prostora odneseš vse metre, lestve in ostale drobnarije, pride čas še za detajle. Ko se vse postavi, ko si sam v prostoru, ga pogledaš, kako biva s tvojimi objekti in instalacijami in na dan privrejo majhne ideje. In te postavijo pike na i; tistih detajlov, ki so dodani, pa večina sploh ne opazi, a so eni najpomembnejših gradnikov razstave.

Za konec samo še nekaj besed o drugi vsebinski plati razstave: avtoretrospektivnosti. Ta motiv me ponovno opomni na besede teatrologinje Maje Šorli, ki je s soavtoricami Metodologij opozarjala na pomanjkanje zapisov s področja metodologij in postopkov, ki so jih razvile slovenske plesne ustvarjalke v zadnjih dveh desetletjih [5]. Vzpostavljanje refleksije in dokumentacije o metodologiji sodobnega plesa in drugih vizualno-performativnih praks zagotovi afirmacijo sodobnega plesa kot umetnosti in osvetli razvoj, uveljavitev in refleksijo sodobnega plesa pri nas, kar daje že tako izjemno premišljeni razstavi še dodano znanstveno vrednost. Performativa ima specifiko, ki je vizualna umetnost, glasba in literatura nimajo. Kako torej dojemaš težnjo po organiziranju vesolja informacij, s katerim se vsak dan srečuješ, oz. specifično premislekov o kreativnih postopkih, katerih del si in ki obstajajo le v tvoji glavi? Kako se spopadaš z njihovim obstojem? Navsezadnje obstajajo, dokler se njihova materialnost ne preneha in njihov spomin ne pozabi. In kakšno mesto meniš, da si takšni ostanki zaslužijo?

Urška: Morda jim ne bi rekla ravno ostanki, so bolj kot neki … 

Ostanki, ker brez fizične manifestacije ostanejo le v tvoji glavi, če imajo/imamo arhivarji srečo, pa v kakšni beležnici. Morda lahko rečeva celo mentefakti, torej ideje, ki jih kot umetnica razviješ, in premisleki, ki jih premlevaš v sklopu snovanja performansa/razstave. Kot si rekla na začetku: kako ovekovečiti performans, ki je v prostoru in času zamejen? Kaj pa kreativni proces, ki stoji za njim?

Urška: Zapisujem, rišem, pišem poezijo … Res pa je, da so misli – zlasti med kreativnim procesom – velikokrat prehitre in jih je preveč, da bi moje pisalo lahko tako hitro pisalo … Zato se velikokrat zgodi, da misli ostanejo v glavi, kjer letijo in se razporejajo, kopičijo, premlevajo, pozabljajo. 

Nekatere zbledijo, a ti ostanki, ki ostanejo na listu, so v mojem pogledu vredni še več kot delo samo; so ovekovečenje poti, ki je bistvena in pomembnejša od cilja. Sama ne verjamem v to, da se na cilju pot konča. Ti ostanki so beležnica poti ter multipliciranih ciljev. In ta beležnica je zaklad.  Njena vsebina je tako osebna, da bi jo razumeli le redki. 

Zaslužijo si piedestal, a le redki so tisti, ki si danes zaslužijo pot do njega. Zato menim, da je njihovo mesto tam, kjer so: na posebnih predelih moje knjižne police. Morda pa nekoč, ko se jih bo nabralo dovolj in ne bodo več tako sveži, dobijo drugačno, javno obliko.

Bi rada še kaj dodala?

Urška: Za konec bi se zahvalila vsem tistim, ki me spremljajo in podpirajo na moji poti ter mi omogočajo, da delam to, kar delam. Hvala.


[1] Jasmina Založnik in Nina Meško. 2018. Premestitve: Sprehod skozi avtorski opus Nine Meško. V: Skupnost emancipiranih misli in teles: metodologije beleženja slovenskih avtoric sodobnega plesa 1, Maja Šorli in Andreja Kopač. Ljubljana: Emanat, str. 93.

[2] Peter van Mensch. 1992. Towards a Methodology of Museology, Sveučilište u Zagrebu.

[3] Daniel Miller. 2017. Potrošnja in njene posledice. Ljubljana : Studia humanitatis, str. 121–144.

[4] Maša Radi. 2018. Koreografija relacij. V: Skupnost emancipiranih misli in teles: metodologije beleženja slovenskih avtoric sodobnega plesa 1, Maja Šorli in Andreja Kopač. Ljubljana: Emanat, str. 76.

[5] Maja Šorli, Andreja Kopač idr. 2018. Skupnost emancipiranih misli in teles: metodologije beleženja slovenskih avtoric sodobnega plesa 1. Ljubljana: Emanat, str. 9.