14. april, 2016 / Podobe

Umetnostna galerija Maribor se oddaljuje od zaželenih novih prostorov

Ajda
Kocutar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

 

Avtor: Žiga Tomori, Nova UGM, resolucija revolucija #1, 2016

 

 

Situacija je precej nerodna. Ker Umetnostna galerija Maribor nujno potrebuje nove prostore, že več kot desetletje na več ravneh poteka iskanje primerne rešitve. Zdelo se je, da se je ta pokazala v obliki stavbe v državni lasti, ki prazna obvladuje pogled na Trg Leona Štuklja v mestnem jedru. Podporo adaptaciji in selitvi galerije v te prostore sta izrazila tako Ministrstvo za kulturo kot tudi Mestna občina Maribor, ko je v začetku marca letos kot strela z jasnega vse vpletene pretresla odločitev Ministrstva za zdravje, da v omenjeni objekt umesti novi dispečerski center. Ministrstvo za kulturo o tem ni vedelo ničesar, za UGM pa se vsa zgodba očitno začenja znova.

 

Naj najprej ponudimo kratek pregled dogajanja: Umetnostna galerija Maribor se že leta stiska v neustreznih prostorih na Strossmayerjevi 6. Že od leta 2013 Odbor za novo UGM aktivno deluje v smeri umestitve galerije v prostore nekdanje SDK na Trgu Leona Štuklja. Njene prednosti so po navedbah UGM izvedljivost projekta, cena investicije, oživljanje mestnega jedra, ohranitev in oplemenitev stavbne kulturne dediščine ter povezovanje s sodobnostjo. V začetku marca letos je bila izražena skupna podpora župana MOM in ministrice za kulturo za umestitev UGM v prostore SDK. Istočasno pa so se s strani Ministrstva za zdravje pojavila tudi drugačna prizadevanja v zvezi s stavbo; namenili naj bi jo namreč novemu dispečerskemu centru. Spričo očitne neusklajenosti delovanja vladnih resorjev je UGM k odzivu in pojasnilom pozvala ministrico za kulturo, župana MOM ter predsednika vlade RS. Župan se je odzval s pismom ministrici za zdravje, v katerem jo naproša, naj še enkrat premisli o primernosti umestitve dispečerskega centra v omenjeni objekt. Ob tem je treba omeniti, da je objekt v državni lasti, kar pomeni, da so možnosti občine torej omejene. Na ministrstvu za kulturo so povedali, da niso uradno seznanjeni z namero ministrstva za zdravje in da si bodo v dialogu s predsednikom vlade prizadevali za ponovni razmislek o tem, komu nameniti stavbo. V SMC pa so povedali, da je šla zadeva že predaleč in da dispečerski center na Trgu Leona Štuklja bo, še vedno pa obstaja možnost, da galerija in center sobivata, saj naj bi bi bilo v stavbi dovolj prostora za delovanje obeh.

 

Absurdnost situacije odpira precej vprašanj. Začnimo tukaj: pri obilici praznih objektov, ki jih premore Maribor, se zdi neverjetno, da je za dispečerski center najprimernejša stavba v samem jedru mesta, ki je, mimogrede, že leta obupno potreben oživljanja. Je res mogoče, da se bo tehtnica prevesila na stran perpetuiranja agonije mesta, ki mu obupno primanjkuje kvalitetnega oživljanja? Nedopustno se zdi, da je osrednja ustanova za likovno umetnost v drugem največjem mestu Slovenije prisiljena delovati v manjšem obsegu, kot bi lahko, samo zaradi prostorske stiske, medtem ko se v središču mesta prazni objekti polnijo povsem nepremišljeno in brez resnega dialoga z mestom samim. Še enkrat se torej pokaže žalostna resničnost tega, da državni uradniki nimajo stika z mesti, o katerih odločajo. Je za to kriva ignoranca in odtujenost ali slabo sodelovanje z Mestno občino Maribor? Ta v celotni situaciji zagotovo ni nepomemben dejavnik. Mestnim oblastem brez dvoma manjka vizije za razvoj mesta in odločnih ter pravočasnih potez v odnosu do države.

 

Da mesto ne potrebuje vsebine (te mu, resnici na ljubo, ne manjka, saj je ustvarjalnost mestnih kulturnikov, ki se vsak na svoj način trudijo oživljati mesto, neutrudna), temveč in predvsem primerne infrastrukture, je jasno že dolgo. Najvidneje se je problem pokazal po kulturnem letu 2012, ko je mestu ostalo bore malo trajnostnih projektov. Da ima Mestna občina Maribor težave še danes, je prav tako jasno vedno znova. Dejstvo pa je, da na enem od osrednjih mestnih trgov životari objekt v državni lasti. Izkazalo se je, da bi bil primeren za novo domovanje UGM, da bi bil neprecenljivega pomena za mesto, njegovo umetnostno prizorišče, izkušnjo ustvarjalcev, meščanov in obiskovalcev, česar se, če gre verjeti obljubam, zaveda tudi Ministrstvo za kulturo. Kljub temu pa lahko pride do uradniških odločitev, ki so v očitni kontradikciji z namerami kolegov v kakem drugem resorju. Celo na ta način, da se zanje izve v začetku marca, v začetku aprila pa je že prepozno, da bi postopke ustavili in o njih znova razmislili. Saj bi se vprašali, kako je kaj takega sploh mogoče, a zavedamo se, da birokracija, kadar ji je to po godu, ne pozna meja. Ne moremo namreč mimo opažanja, da v Sloveniji obstajata le dve hitrosti sprejemanja odločitev: ali se stvari vlečejo leta in leta ali pa se zgodijo iz danes na jutri, pri čemer so očitno slabo premišljene.

 

Umetnostna galerija Maribor že leta opozarja nase. Tako s klici k reševanju stiske, ki jo povzročajo sedanji pogoji njihovega delovanja, kot z vrhunskim delovanjem. Poleg številnih razstav, ki jih pripravljajo, so organizatorji mednarodnega projekta Naši heroji, ki združuje osem mednarodnih partnerjev, galerija je bila producent projekta ZAKLOP / nasilna nuja za utelešeno prisotnost bivanja umetnika JAŠE na 56. beneškem bieanalu – mednarodni razstavi sodobne umetnosti, razstava Ivan Dvoršak, fotograf in grafični oblikovalec pa je pravkar razstavljena tudi v Moderni galeriji v Ljubljani. Ob vseh presežkih, ki jih galerija ponuja, pa je preprosto dejstvo, da obstoječi prostori ne dosegajo muzejskih standardov. Niso primerni za izvajanje nalog, ki pritičejo galeriji, ki v depojih hrani 3500 del vrhunskih ustvarjalcev nacionalnega pomena. Galeriji bi morali biti zagotovoljeni primerni prostori za hrambo del, tehnične delavnice in primerni razstavni prostori. Dela v depojih ostajajo javnosti večinoma nedostopna, saj trenutno ni možnosti, da bi poudarke iz galerijske zbirke prikazali v stalni postavitvi, če si želijo pestrega razstavnega programa in novih izzivov. Po prenovi Moderne galerije, postavitvi Muzeja sodobne umetnosti in zahtevni pravkaršnji prenovi Narodne galerije je čas, da pozornost dobijo še druge institucije, ki samo zato, ker niso v prestolnici, niso nič manjšega pomena za ohranjanje slovenske kulturne dediščine in za odkrivanje tega, kar umetnost predstavlja danes. Nobenega dvoma torej ni o nujnosti večjih prostorov, niti o primernosti UGM za oživljanje središča mesta, ki mu zaenkrat (razen v delih leta, ko Maribor slovi po svoji živahnosti, karkoli si o njej mislimo) pristoji oznaka mesta duhov, prav tako pa ni dvoma o tem, da si ustanova zasluži nove prostore, kjer bo lahko njena že tako ambiciozna dejavnost prišla še bolj do izraza.

ugm