15. november, 2015 / Podobe / Reportaža

Mednarodna razstava umetnosti: 56. beneški bienale

Ajda
Kocutar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V nedeljo, 22. novembra, se zaključuje letošnja 56. izvedba beneškega bienala ali Mednarodne razstave umetnosti. Kurator tokratne postavitve je bil nigerijski umetnostni kritik, kurator, pisatelj in pesnik Okwui Enwezor, ki je razstavo naslovil All the World’s Futures ali Vse prihodnosti sveta, kar pa je le krovna tema, saj postavitev natančneje določajo še podnaslovi Vrt nereda (Garden of Disorder), Živost: O epskem trajanju (Liveness on Epic Duration) in Branje Kapitala (Reading Capital). V ospredju so še vedno nacionalni paviljoni, razdeljeni med razstavišči Giardini in Arsenale ter razpršeni po Benetkah. Obsežna osrednja razstava v Arsenalu in osrednjem paviljonu Giardinov vključuje dela 136 umetnikov z vsega sveta, obenem pa je po mestu skoraj na vsakem vogalu mogoče naleteti na manjše ali večje vzporedne razstave.

 

 

NACIONALNI PAVILJONI

 

Med nacionalnimi paviljoni je mogoče zaznati nekatere trende, četudi te postavitve nastajajo najbolj ločeno ena od druge. Med bolj opaznimi je stremenje k vedno večji senzoričnosti postavitev. Umetniška dela niso le vidna ali slišna, vedno pogostoje jih je mogoče tudi zavohati, občutiti. Se vanje skoraj potopiti. Umetniki poskušajo pritegniti pozornost obiskovalčevega celotnega telesa in tako vplivati na njegovo dojemanje umetnosti kot dogodka, izkušnje, nekaj intimnega in neponovljivega.

 

The Subjects, španski paviljon. / Foto: Ana Vogrin
The Subjects, španski paviljon. / Foto: Ana Vogrin

 

V Giardinih je treba med takimi paviljoni izpostaviti švicarsko postavitev umetnice Pamele Rosenkranz, kjer obiskovalec stoji ob ogromnem bazenu, ki povsem zapolnjuje paviljon, njegova gladina pa je komaj nižja od povprečne višine oči. Voda v bazenu je rožnate barve, ki načrtno spominja na kri, razkrajajoče se telo, barvo kože; nad bazenom se dvigajo meglice, ki prostor, četudi obiskovalec v resnici nima dostopa do njega, delajo zadušljiv, umetne vonjave in umetno proizveden zvok tekoče vode pa poskušajo spodbuditi izkušnjo in misel na onesnaženje in razkrajanje današnjega sveta in človeka samega.

 

Our Product, švicarski paviljon. / Foto: Ajda Ana Kocutar
Our Product, švicarski paviljon. / Foto: Ajda Ana Kocutar

 

Na vizualno podoben način se z vodo in meglicami igra paviljon otoške države Tuvalu, ki pa zelo konkretno opozarja na globalno segrevanje in eksistencialni problem, ki ga le-to predstavlja za pacifiške otoke. Tudi tukaj gre za prostorsko postavitev, katere vizualni vtis je do neke mere odvisen od zunanje svetlobe in tako različen glede na dele dneva, spet pa gre za željo po tem, da je obiskovalec v središču umetniškega dela, na nek način z njim v neposrednem stiku, da ga občuti, diha, da gre za celostno izkušnjo.

 

V nizozemskem paviljonu igra med čuti pomembno vlogo tudi voh. Umetnik herman de vries (ki sam stilizira zapis svojega imena z malimi začetnicami, ker tako zavrača dominatnost svojega imena nad svojim umetniškim delom) je ustvaril postavitev, v kateri prevladujejo naravni materiali: takoj ob vstopu je mogoče zavohati suhe travniške rastline, ki so kot skoraj kultivirane rastline v središču postavitve. Na človekov odnos do te kultivirane narave pa kaže postavitev srpov kot simbolov človekovega posega.

 

The Key in The Hand, japonski paviljon. / Foto: Ajda Ana Kocutar
The Key in The Hand, japonski paviljon. / Foto: Ajda Ana Kocutar

 

Velik vtis naredi japonski paviljon. V njem je umetnica Chiharu Shiota (ki je že leta 2007 razstavljala v Slovenj Gradcu v okviru projekta Nit) ustvarila prostorsko postavitev Ključ v roki (The Key in the Hand). Po vsem prostoru so prepletene rdeče niti tako na gosto, da sicer naravna svetloba sije rdeče; na niti je obešenih na stotine ključev, v prostoru pa sta tudi dva japonska čolna, ki simbolizirata roki, ki poskušata ujeti ključe. Umetnica se v svojem ustvarjanju poglobljeno ukvarja z eksistencialističnimi vprašanji življenja in smrti, v tem kontekstu ključe postavlja kot ključe spomina, tistega, kar človek preda, da živi dalje tudi po smrti. Postavitev deluje celostno in zagotovo sodi med tiste, v katere se obiskovalec povsem potopi. Čeprav je projekt statičen, vizualno deluje neverjetno dinamično. Zanimiv zunanji element japonske postavitve pa je tudi video v spodnjem nadstropju paviljona, kjer majhni otroci odgovarjajo na vprašanje, kako so bili rojeni – kako se spominjajo tega dogodka. Njihovi odgovori so obenem presenetljivi, duhoviti, ganljivi in kličejo po še večji pozornosti otroški domišljiji in neobremenjenosti.

 

Poudarek na izkušnji je tudi v francoskem paviljonu. Tam projekt z naslovom transHumUs prevprašuje evropsko kulturo parkov, tako da pred paviljon in v njegovo središče postavi dve drevesi, ki sta bili iz zemlje izkopani s koreninami vred ter postavljeni na mehanizem, ki ju sedaj prosto premika po prostoru s skoraj neopazno hitrostjo. Zavedanje, da se drevesi v resnici premikata, je za obiskovalca zato še toliko močnejše. Znotraj paviljona so obiskovalci povabljeni, da se namestijo na mehke tribune in si odpočijejo, medtem ko se jim drevo počasi približuje ali se premika v drugo smer. Zopet gre torej za celostno čutno izkušnjo, ki je bistvena za prikaz spremembe paradigme statičnega in premičnega v kontekstu parka.

 

transHumUs, francoski paviljon. / Foto: Ajda Ana Kocutar
transHumUs, francoski paviljon. / Foto: Ajda Ana Kocutar

 

Podobno poskuša paradigmo spremeniti skupina nemških umetnikov (Jasmina Metwaly, Philip Rizk, Olaf Nicolai, Hito Steyerl, Tobias Zielony), ki so se odločili formalno zamenjati spodnje in zgornje nadstropje nemškega paviljona, zapreti glavni vhod in obiskovalce napotiti na ozko stopnišče, ki vodi naravnost v zgornje nadstropje paviljona, sprehod v smeri »Rooftop« pa vodi po drugih stopnicah navzdol.

 

Tukaj pride do izraza še eden izmed trendov med nacionalnimi postavitvami, ki je opazen med državami, ki razstavljajo v zgodovinskih paviljonih v Giardinih. Razstavljalci se namreč pogosto igrajo s samimi paviljoni kot arhitekturnimi formami, jih oblačijo, spreminjajo njihove funkcionalne značilnosti ali pa, kot Nemci, dobesedno obrnejo vso stvar na glavo. Na drugačen način stvar na glavo obrne belgijski paviljon – avtor postavitve Vincent Meessen je k projektu povabil umetnike z vsega sveta in na ta način pod vprašaj postavil vlogo nacionalnih postavitev v današnjem svetu (vprašanje, ki se sicer v kontekstu bienala pojavlja že nekaj let in ki ga predsednik bienala Paolo Baratta odločno zavrača). Perspektivo prevrača tudi skupni paviljon Češke in Slovaške, kjer ob vstopu gledalca pričaka le bela ploskev, postavljena na konec paviljona, in šele pogled od blizu razkrije, da gre pravzaprav za ogromno sliko, ki je postavljena za to belo ploskev tako, da se mora gledalec postaviti med njiju, spet v samo središče umetniškega dela, če želi sliko v celoti videti v ogledalu, ki je pritrjeno na hrbtno stran bele ploskve.

 

 

SLOVENSKI PAVILJON

 

Slovenski paviljon se letos prvič (če ne štejemo lanske udeležbe na arhitekturnem bienalu) nahaja v razstavišču Arsenale, torej na eni od osrednjih lokacij. Projekt ZAKLOP / nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja za vsakega obiskovalca pomeni enkratno izkušnjo. Umetnik JAŠA si je paviljon namreč zamislil kot arhitekturno formo, znotraj katere se vsak dan bienala odvija performans, ki vključuje izvajanje besedila, glasbo in vsakokratno vizualno dopolnitev strukture. Ideja je v tem, kot je umetnik povedal na tiskovni konferenci ob zaključku bienala, 26. oktobra v Ljubljani, da realnosti ni hotel le opazovati in jo reflektirati, želel jo je ustvarjati.

 

ZAKLOP / nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja. / Foto: Ajda Ana Kocutar
ZAKLOP / nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja. / Foto: Ajda Ana Kocutar

 

Paralelo je mogoče potegniti z umetniško hiperpodukcijo v globaliziranem svetu, ki ga definira svetovni splet. Podobno kot je nemogoče slediti toku in vejam umetnosti, ki se dogaja dandanes, je nemogoče v celoti ponotranjiti celoto projekta ZAKLOP. Kot obiskovalec ga boš nujno že zamudil in nujno mu ne boš videl konca, ki bi ga zaokrožil. V paviljon boš vstopil pod vtisom in poln še nereflektirane umetnosti (resnično ga lokacijsko skoraj neposredno predhaja ogromna osrednja razstava, ki jo je skoraj nemogoče sprocesirati) in pot boš nadaljeval skozi naslednji sklop umetniških del, ki vsako po svoje poskušajo posredovati realnost svojih stvariteljev. In če se ti v paviljonih, ki jih zaznamujejo statične postavitve, zdi, da imaš stvari pod nadzorom, se v slovenskem paviljonu neizpodbitno zaveš, da temu še zdaleč ni tako.

 

ZAKLOP se od ostalih nacionalnih postavitev razlikuje tudi po tem, da je njegov avtor od samega začetka bienala 6. maja do njegovega konca te dni dnevno neposredno vključen v njegovo izvedbo. Zraven je povabil tudi kuratorja projekta Micheleja Drascka in študente beneške umetniške akademije, ki poleg umetnika izvajajo in iz dneva v dan nadgrajujejo projekt. Zanimiv element je tudi konstantna poslikava konstrukcije s pikami, ne kot referenca na pointilizem, temveč kot ponavljajoč akt in morda kot aluzija na singularnost izkušnje, kakršna je ZAKLOP. Ustvarjalci so od maja tako ustvarjali specifičen ritual, v katerega se je vsak dan do konca novembra za nekaj minut vklopilo na tisoče obiskovalcev (natančne številke še niso znane).

 

 

OSREDNJA RAZSTAVA

 

Osrednjo razstavo je neposredno postavil Okwui Enwezor, na njej razstavljena dela pa tako ali drugače odgovarjajo naslovu Vse prihodnosti sveta. Med trendi, ki jih opazimo na povsem oblikovni ravni, ima velik pomen barva. Če smo nekoč lahko brali o strahu pred barvo v umetnosti (D. Batchelor: Chromophobia), lahko na letošnjem bienalu opazujemo pravo eksplozijo najrazličnejših odtenkov. Tako je zelo očitno delo Katharine Grosse, slikarke, ki za svoj medij uporablja večdimenzionalno podlago – v sklopu osrednje razstave ji je v Arsenalu namenjen cel prostor, ki mu umetnica poda povsem novo plastičnost, s tem ko v njem ustvari prostorsko postavitev, ki jo nato prosto poslika z najrazličnejšimi barvami.

 

Katharina Grosse: Untitled Trumpet. / Foto: Ajda Ana Kocutar
Katharina Grosse: Untitled Trumpet. / Foto: Ajda Ana Kocutar

 

Med mnogimi umetniki, katerih dela so razstavljena, je kar nekaj dobro poznanih in uveljavljenih. Tako naletimo na dela Pina Pascalija, Steva McQueena, Terryja Adkinsa, Georga Baselitza. Med opaznejšimi značilnostmi osrednje razstave pa je vendarle premik središča pozornosti iz izključno evropsko-ameriške sodobne umetnosti tudi na umetnost, ki se dogaja na območjih, ki so, kot zapiše Baratta, paradoksalno še vedno označena za periferna. Osrednja razstava dokazuje, da je Enwezorju v Centralnem paviljonu Giardinov in v obsežnem delu Arsenala uspelo sestaviti izbor, ki lahko prehaja nacionalne razlike in v ospredje v resnici postavi umetnost kot tako, prav zaradi enakomerne zastopanosti umetnikov iz enih in drugih območij. Šele tako se lahko pokaže, kakšne so v resnici razlike v realnosti enih in drugih, »kakšne stvari so in kakšne se kažejo« (kar je bilo eno od Enwezorjevih vodil pri postavitvi) enim in drugim in kje se njihove realnosti kažejo kot enake, univerzalne.

 

 

BIENALSKE BENETKE

 

Celotni obseg bienala je skoraj nepredstavljiv. Poleg omenjenih glavnih razstavišč se dogaja še na mnogih točkah po Benetkah, kjer je mogoče videti tudi veliko število nacionalnih paviljonov držav, ki si ekskluzivnih razstavnih prostorov niso mogle privoščiti. Čeprav je umetnost videti kot nekaj, kar je morda nezaznamovano s strani močnega finančnega ozadja, nikakor ne smemo pozabiti, da so veliki umetniški dogodki, kakršen je bienale, nepredstavljive mreže kapitala, kjer je veliko odločitev precej finančno obarvanih. V to se vklaplja tretja Enwezorjeva tema Branje Kapitala, ki so jo nekateri kritiki označili za dotrajano, morda pa vendarle ima svoj smisel v razmisleku, ki bi moral spremljati bienale kot neverjetno dobičkonosen dogodek.

 

 

 

                         
OLYMPUS DIGITAL CAMERA