28. 2. 2021 / Kritika / Podobe

Tilyen Mucik: Žbunje

Samostojna fotografska razstava
Kdaj: od 18. 12. 2020 do 15. 2. 2021
Kje: Stekleni atrij ljubljanske Mestne hiše 
Kurator: Anja Seničar
Naslovna fotografija: Kristina Bursać

Fotografska razstava v Steklenem atriju ljubljanske Mestne hiše je sestavljena iz fotografij flore. Med seboj se mešajo fotografije divjih in umetno zasajenih rastlin, obiskovalec pa dobi občutek, da vstopa v neke vrste herbarij. Avtorica motive zajema na diapozitive srednjega formata s pretečenim rokom uporabe. Filme razvija sama v improvizirani temnici. Vse to ustvari zanimive barvne deviacije in občutek nostalgičnosti.

Nasproti vhoda v razstavni prostor zagledamo največji print, na črni podlagi fotografirane korenine, ki so videti olesenele. Obdaja jih srednjeformatne fotografije obdaja filmski okvir. Tam, kjer naj bi se korenine končale, jih avtorica podaljša onkraj okvirja – preluknja fotografijo in jo nadaljuje v silhueti, podobni koreninam. Ustvari se jasno sporočilo avtorice: kljub omejevanju narave bo ta vedno našla pot. 

Motive flore avtorica okrepi tudi z naravnimi materiali. Ponekod so to kamni, ki obtežujejo slike, ali palice, na katerih so obešene fotografije, nekatere fotografije pa so med seboj fizično sešite z vrvjo iz jute. Pri kaširani fotografiji so vogali prebodeni s paličicami, podobnimi zobotrebcem. Sestavljena je iz dveh polovic fotografij, ki sta med seboj povezani. Na levi strani je divje trnovo grmičevje, na desni polovici bujne rože v lončku. Narava se ne pusti motiti, ne glede na to, ali je v divjini ali v lončku. 

Foto: Kristina Bursać

Pri izbiri in izvedbi tiska nekaterih fotografij je razstava malce nedosledna. Večji kosi so natisnjeni na cerado, ki za razstavo s poudarkom narave učinkuje preveč umetno. 

Barvne fotografije na belih kubusih, ki so obtežene s kamni, delno spominjajo na dvojne ekspozicije, saj jih deloma ali v celoti prekrivajo naravni elementi. Diapozitivni film s kaktusi avtorica fizično prebode s posameznimi bodicami in ustvari novo celoto. Čeprav avtorica posega v naravni motiv, pri obiskovalcu ustvari vtis, da bi se kaktusi lahko razrasli onkraj fotografije. V sliko ponovno vpelje slutnjo želje in moči narave, da preraste okvire. 

Foto: Kristina Bursać

Iz serije izstopa fotografija žilavega listja, skozi katero vidimo rastline z mesnatimi listi. Kombiniranje listnate in mesnate rastline gledalcu vzbuja občutek sožitja. Nobena od njiju ne prevlada, ampak živita v simbiozi. Kljub občutku statičnosti rastlin s takimi poudarki nastane vzdušje živosti. Čeprav navidezno mirujejo, pravzaprav vsak trenutek rastejo.

Fotografije, ki jih večinoma obroblja vidni okvir filma, obdane pa so s silhuetami cvetja, listja, vej, semen ipd., zajemajo polovico razstave. Če lahko pri ostalih fotografijah vidimo globlja sporočila, jih pri teh obiskovalec ne opazi. Zdijo se kot lep balast narave. Izpostavila bi podosvetljeno fotografijo trave, ki cveti, z vidnim morskim ozadjem, obdajajo pa jo silhuete posušenega cvetja. Zaradi njegove oblike dobimo vtis, da sliko obdajajo školjke in poudarijo ozadje  – enostavnost, ki je lepa, vendar malce plitva. Naravni elementi okrog fotografij sicer okrepijo vtis organskosti, vendar pa z estetskega in sporočilnega vidika taka enostavnost učinkuje površno. 

Fotografski hommage rastlinju sestavljajo tudi sešite fotografije, ki tvorijo večjo celoto – ena celota je iz dveh sešitih fotografij. Na filmu, ki ga je avtorica zakopala v zemljo, so vidni znaki razgradnje: nastale so bele lise. Zaradi opaznega razkroja se obiskovalec zopet zamisli nad močjo narave, kako lahko uniči oziroma “prebavi”, kar koli damo vanjo. Obenem pa z estetskega vidika lepo poživi fotografijo. 

Foto: Kristina Bursać

Črno-bele fotografije v belih okvirih, postavljene na kvadre, prikazujejo divjo naravo. Zaradi odvzema barv se zdi rastlinje posušeno in mrtvo. Avtorica ga oživi z lastnoročnim barvanjem z barvili, pridobljenimi iz cvetov. 

Na prvi pogled se zdi tema žbunja enoplastna. Ob podrobnejšem pregledu pa je razvidno, da avtorica ravno z dodajanjem naravnih materialov in mešanjem motivov razraščenih in zasajenih rastlin spomni na neustavljivo moč narave. Kljub poseganju vanjo se prilagodi in živi dalje. Razstava nas spomni na majevske templje, ki jih je prerasel pragozd, in pusti občutek optimistične želje po trajanju narave. 

Odličen aranžma za sive deževne zimske dni, ko pogrešamo močnejši stik z naravo. Za vse nostalgične duše, ki občudujejo raznolikost analogne fotografije.

Tilyen Mucik-7