2. 3. 2021 / Kritika / Podobe

the colour of overthinking

Sodelujoča umetnika: Suzana Brborović in Lucijan Prelog
Kdaj: od 18. 12. 2020 do 15. 2. 2021 
Kje: Galerija Škuc (spletna predstavitev)
Kuratorka: Tia Čiček

Ljubljanska Galerija Škuc predstavlja nova slikarska dela Suzane Brborović in nadaljevanje umetniške serije Gods en Vogue Lucijana Preloga. Gre za vrnitev k preprostim likovnim osnovam brez konceptualnega sporočila, ideje ali teme. V galeriji ni nobenih napisov in opisov, ki bi v gledalca vodili pri interpretaciji. Na ta način avtorja spodbujata gledalca k individualnemu svobodnemu razmišljanju ter prosti in svobodni interpretaciji del. Galerijska postavitev po Galeriji Škuc brez določene ureditve gledalcu omogoča svobodno izbiro pri interpretaciji ogleda razstave. Razstava umetniškega dvojca, ki si deli studio v Leipzigu, predstavlja osebno željo po osvoboditvi od slikarskih načel in ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega. 

foto: Klemen Ilovar

Osrednji galerijski prostor prikaže idejo razstave in se nadaljuje v dva povezovalna prostora z deli obeh umetnikov, ki so med seboj pomešana, saj na prvi pogled del enega avtorja ne ločimo od del drugega. Barvno nasprotje med platnom s packami barve in črnim kotnim napisom »NO MISTAKE«, ki navidezno prevzemata nadzor nad prostorom, se umiri pri kockasti beli izrezani obešeni figuri. Visoko nad njimi se vrti prepolovljen psihedelični črno-beli video z neopisljivo glasbo, sestavljeno iz imitacije zvokov in piskov. Enotno slikarsko delo obeh umetnikov, ki realizira koncept razstavljenih del, je lahko uvod ali zaključek ogleda. V drugem prostoru so razstavljena tri manjša likovna dela, ki so od daleč videti kot barvne packe, ko pa se približamo prvima dvema platnoma, opazimo variacijo modre in bež barve, izpostavljanje potez iz geometrične mreže in vijugaste linije. Na zadnjem pravokotnem platnu tvori ozadje neenakomeren nanos črne barve, na katero je nalepljen lepilni trak v obliki potez čopiča, te pa z malo domišljije postanejo silhueta človeka, plazilcev, gosenice … Na sosednji steni nas opazuje pikselizirana temna figura z nanosi barv in nalepkami. Nasproti treh platen visi lesena plošča z v katero je vrezan napis »NOTHING IS GOING TO GROW HERE«. Ta stoji na neenakomerno pobarvanem ozadju, ki s sencami, nastalimi zaradi postavitve osvetlitve, ustvarja globino črk ter s tem iluzijo tridimenzionalnosti. V zadnjem prostoru so obešena tri velika platna s svobodnimi linijami, ki pri  pogledu od blizu razkrivajo plasti metrične mreže. V kotu nas opazujeta statična rožnatobela kosa s številkami, ki se zdita v primerjavi s razorožujočim učinkom treh platen zastrašujoča. Tri viseče igralne računalniške figure v zamrznjenih pozah so poslikane v različnih slikarskih tehnikah , pri čemer je zame edini prepoznavni lik Sonic, katerega površino mrežasto prekrivajo barvne pikice. 

foto: Klemen Ilovar

Lucijanovi slikarski objekti na razstavi the colour of overthinking so vizualno povezani z računalniškimi figurami iz zgodnjih 90. let, z nalepkami iz aktualnih motivov iz filmov in videoiger ter z glasbenimi revijami. Podrobnejše razstavljanje pikseliziranih figur razkrije uporabo različnih slikarskih tehnik in lahko skrije celoto dela. Nalepke, ki so ključni del računalniških figur iz zgodnjih 90. let, so posledica njegovega večletnega zbiranja in avtorskih idej, saj so nalepke, kot sam pravi, predstavitev njegove osebnosti, ki hkrati dopolnjuje dialog med opazovalcem in likovnim objektom. Uporabo različnih slikarskih tehnik vidimo šele, če gledamo od blizu, saj opazimo lahke nanose barvnih plasti, ki pod sabo skrivajo od daleč nevidne likovne elemente, medtem ko objekti v temnejših barvnih odtenkih predstavljajo nasprotje večinoma živopisnim nalepkam. Pri vsebini dveh razstavljenih videov, ki vključujeta Suzanina slikarska dela, Prelogovih videov, narejenih z računalniškim programom, in avtorsko glasbo sta vizualni prikaz overthinking z njunega osebnega stališča. Enakovreden odnos med glasbo in sliko zlijeta v občutek stopnjujočega se pričakovanja nečesa nesnovnega, pri čemer spoznamo, da so naše misli medij, ki oblikuje bistvo videa, naše oči pa le prenašalke dražljajev. Zmeda linij, računalniških učinkov, barv in ploskev z glasbenim ozadjem predstavlja različne motive, ki jih zaradi nakopičenosti ne vidimo naenkrat. Točka pozornosti med gledanjem videoposnetkov ni fiksna, saj hitre preobrazbe oblikujejo nove podobe. Figure se zvijajo in z nepričakovano hitrostjo preoblikujejo v ritmu glasbe, močne kontrastne barve vodijo naš pogled v nove svetove. Izginjajoče postave, silhuete, obrazi, predmeti in še skoraj nešteto drugih struktur se v galerijski projekciji nemoteno premika in spreminja: vase zlivajoče se figure se s ponavljajočim se efektom spreobračajo druga v drugo, kar naredi videa še toliko bolj hipnotična. Videoprojekcija v galeriji je posebej zanimiva, saj je postavljena v zgornji kot temne sobe, zaradi česar se video prelomi. Nova postavitev kaže svoboden način predstavitve, ki se ne ozira na standardne načine, a pri spletnem ogledu razstave na pametnem telefonu ni mogoča. Barvni in črno-beli video prevzameta naše oči in ušesa hkrati, naše misli se izklopijo in sledijo vibracijam zvoka skozi iluzije struktur, ki izražajo nepovezan svoboden tok misli. Ponazarjata besedo overthinking – nad prvotno mislijo se pojavijo druge, ki se razvijajo v različne smeri, z različnimi pomeni in neskončnimi možnostmi nadaljevalnih misli. Razmišljanje ali “prekomerno razmišljanje” nima začetne ali končne točke – razstavlja besede in dejanja, projicira naša čustva glede določene situacije in včasih daje občutek, da gre za ločeno osebnost in ne del nas. 

foto: Klemen Ilovar

Na Suzaninem velikem platnu je vidno geometrično plastenje s svobodnimi potezami v barvah najrazličnejših spektrov, ki tvorijo kaos vizualnih dražvljajev, packe pa so delo njenega sina. V njegovih potezah, lahkotnem ustvarjanju brez načrta, je dobila idejo o prikazu overthinkinga, ki jo je nadgradila s svojimi potezami v obliki linij in pack. Triptih velikih platen z neprikritimi potezami glavne ideje razstave nas pričakuje v drugem galerijskem prostoru in nepričakovano spodbuja gledalca, da kljub svojemu nepoznavanju terminov likovne umetnosti gleda z radovednostjo. Razstavljena dela namreč tvorijo odnos z gledalcem, ki s svojimi idejami vanje vdihne življenje. Slike dobijo svoj pomen, ko jih nekdo opazuje, besede postanejo zgodbe, ko so prebrane – za to pa potrebujemo samo golo domišljijo in mnenje. Na to, kaj bomo videli in kako bomo gledali, vplivajo samo naše pretekle izkušnje in znanja, omejitve pa si postavljamo sami. Gledalčeva ideja o razstavi obstaja kot samostojni del razstave, ki ga vsak obiskovalec prispeva s svojim prihodom, saj se mnenja kopičijo, prekrivajo, dopolnjujejo in bogatijo v vsakem trenutku opazovanja. Zakaj vidimo to, kar vidimo, je eno najpogostejših vprašanj gledalca ob slikarskem mediju. Suzana izpostavlja primarno funkcijo medija samega z različnimi pristopi, ki omogočajo zaznavanje, čutenje in razmišljanje o likovnih elementih, ter z materiali, ki so del likovnega gradnika, ta pa skupaj s prostorom, v katerem ni označb in naslovov razstavljenih del, ustvarja svojo sfero. 

Dela obeh umetnikov imajo skupno začetno točko, ki sta jo za razstavo the colour of overthinking razvijala in oblikovala po svojih merilih in jo omejila samo z merili domišljije. Nenavadna postavitev in mešanje različnih stilov ustvarjanja utelešata miselni pojav spiralnega toka notranjega samogovora. Prostor brez točnih navodil odgrne zaveso gledalčevi intuiciji s stimulacijo snovnega prikaza nevidne čarovnije, ki se vsako sekundo našega življenja razvija v nešteto možnosti, te pa ustvarjajo priložnosti v zunanjem svetu. Ključni del razstave niso likovni objekti, ampak obiskovalčeve ideje o razlogu za nastanek specifične krivulje, linije, packe ali nalepke. 

the-colour-of-overthinking-22-12-_spletna-exh
2021_01_08-skuc-x-tcoo-099
2021_01_08-skuc-x-tcoo-113
2021_01_08-skuc-x-tcoo-007
2021_01_08-skuc-x-tcoo-055