29. oktober, 2019 / Kritika / Podobe

Sinta Werner: Nekje ali drugod

Maša
Žekš

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Kdaj: 11. 9. - 27. 10. 2019
Kje: Galerija Vžigalica, LJ

Ker smo v današnjem času nenehno bombardirani z različnimi vizualnimi impulzi, dotokom informacij in vseprisotnim oglaševanjem, postajamo vse manj občutljivi na svet, ki nas obdaja, in se vanj ne poglabljamo. Sinta Werner se sprašuje, kako ta nenehna prisotnost podob vpliva na našo percepcijo in razumevanje realnosti. Njen cilj je razbiti naše naglo arhiviranje podob in razkrinkati naše očesne navade ter vizualna nagnjenja. To počne z arhitekturnimi kolaži in instalacijami. Arhitektura je namreč tista, ki nas obdaja v vsakdanjem življenju, zaradi svojih jasnih geometričnih struktur pa je primerna za dekonstrukcijo/razkroj tako v smislu upodobljenega prostora in njegovega dojemanja, kot tudi same površine, na kateri je upodobljena. Umetnici najljubša je uporaba moderne arhitekture, arhitekture brutalizma, konstruktivizma in dela mednarodnega sloga. Za vizualno manipulacijo in stvaritev kolaža uporablja računalniški program Photoshop, ki je bil uporabljen tudi pri nastajanju nekaterih del, razstavljenih v Galeriji Vžigalica.

Sinta Werner je v Berlinu študirala slikarstvo. Po njenem lastnem mnenju je njeno prvo relevantno delo instalacija z naslovom Disjunction, ustvarjena leta 2007. Prej je s ciljem združitve več perspektiv v eni fotografski podobi uporabljala veliko ogledal. Kmalu zatem jo je navdih vodil k postavljanju raznovrstnih instalacij, kjer je raziskovala zamenjave strani in možnost pogleda z druge strani ogledala. Kot je dejala umetnica sama, je šlo za nekakšno psihološko izkušnjo. Zavest se je postopoma ločevala od telesa, kar spominja na Lacanovo pisanje o ogledalih, kjer se na eni od stopenj posameznik nenadno odtuji od sebe in poprej prepoznavne ter logične okolice. Njena nadaljnja dela so se vrtela okoli izmaličenih projekcij, centralne perspektive, scenografije in domiselnega oblikovanja prostora. Abstraktna geometričnost in navidezna površina sta vodila k okusni mešanici modernističnega slikarstva, prostorske iluzije in ploskosti. S pomočjo mnogoterega izpostavljanja prostora ustvarja nove podobe z novimi perspektivami. V njenih instalacijah so jasni tako aspekti slikarstva kot tudi sledi fotografije. Pomembni sta perspektivna konstrukcija ter nenehna manipulacija podob. Te so prenesene v prostor, kjer so prirejene po principih fotografije in vsebujejo elemente digitalnega procesiranja, dvojne osvetlitve in kolažiranja.

Pri trenutni razstavi umetnica izhaja iz razstavnega prostora samega. Galerijo Vžigalica, ki je tako kot mnogo drugih slovenskih galerij umeščena v starejšo stavbo, polno obokov, niš in podpornikov, si je avtorica prej ogledala in na podlagi opažanj pripravila načrt za kreativno preobračanje, sploščevanje in ustvarjanje kulis. V procesu ustvarjanja instalacij se je umetnica poigrala z geometrijo in izgubo gravitacije. Z umestitvijo dveh mirnejših, a izjemno mikavnih postavitev spodbudi obiskovalčevo dezorientacijo in opomni na siceršnjo funkcionalnost prostora, ki je zdaj transformiran v samozadostni element.

Foto: arhiv MGML
Foto: arhiv MGML

Prvo instalacijo Razdružena podoba predstavlja kulisa s sploščeno podobo sobe, v kateri je. Četudi večina programov za oblikovanje vsebuje ukaz združevanja podobe po plasteh, je razdružitev le-te razmeroma redka. Umetničin poskus je bil poustvariti neobstoječo funkcijo in podobo razdružiti ter jo postaviti v prostor. S Photoshopom jo je zajela, sploščila in zasukala za 90 stopinj. Instalacijo je uokvirila z utripajočimi lučmi in jo kot kiparsko delo razstavila na mestu, ki je upodobljeno. Pod določenim kotom je delo videti kot slika, od zadaj in od strani pa je razvidna konstrukcija, tridimenzionalnost in masivnost projekta. Delo je uokvirjeno, kot tudi sami radi uokvirjamo in kadriramo podobe, ideje in reči, ki jih želimo shraniti ali si jih zapomniti. Prevpraševanja percepcije se tako loti v obratnem vrstnem redu, kot smo ga sicer vajeni. Umetnica ne kreira navidezne globine, pač pa v globino vnaša konstruiran delež prostora, ki v določenem trenutku funkcionira ploščato, celo površinsko.

V drugem prostoru je še bolj fascinantna instalacija z naslovom Obrnjen element. Obok galerije je umetnico spominjal na nebesni svod, ki je dolgo skozi zgodovino osmišljal dojemanje prostora v najširšem smislu. Obok je podvojila in ga obrnila na glavo, s čimer je ustvarila zrcalno podvojen prostor v obliki elipse. Prostor je tako občutno zmanjšan in izgubi svojo funkcionalnost, saj ostaja neprehoden in zablokiran. Negativ oboka je natančno in detajlno kopiran in predstavlja nekakšno eliptično sfero, skozi katero lahko le pokukamo. Ponovno smo priča izgubi gravitacije, kjer delo s pomočjo optičnega dražljaja postane ključni del prostora samega.

Poleg dveh navdušujočih instalacij so razstavljeni tudi trije večji okvirjeni diapozitivi. Upodobljeni so kadri nekega poslovnega prostora, ki je bil fotografiran z več zornih kotov. Ti prosojni paravani so postavljeni tako, da se med seboj prekrivajo, s čimer ponovno izzovejo naše omejeno razumevanje prostora. Zopet gre za odseve, prekrivanje različnih perspektiv in arhitekturnih fragmentov, ki jih lahko z nekaj domišljije prek obstoječe fotografije povežemo v smiselno celoto. Ob našem aktivnem gibanju okoli dela smo priča spreminjajočim se perspektivam, ki nas morda navdihnejo, da se tudi v bolj domačem okolju kdaj pa kdaj ozremo po navidezno znani arhitekturi in ji morda damo še eno priložnost, da nas navduši ali celo zapelje.

Foto: arhiv MGML
Foto: arhiv MGML