• Datum objave: četrtek, 3. januar 2019
  • Saša Spačal: »Fenomeni, ki me spremljajo skozi moj celoten opus, so: povezave, simbioza, pretočnost.«

    Saša Spačal, foto: Kelsey Hayden/arhiv umetnice

     

     

    Aktualna razstava Saše Spačal nas v Galeriji Vžigalica posrka v postčloveško sedanjost, kjer lahko ob narekovanemu ritmu dihanja bakterij sreče opazujemo soodvisnost in neprekinjeno povezavo človeka z okoljem, v katerem brezbrižno živi. Tri večje prostorske biotehnološke instalacije so povezane z domiselnim krogotokom številnih mikrobiomov. Ti nas opomnijo na kompleksnost in lepoto sistema narave, ki ga urno uničujemo z onesnaževanjem, segrevanjem, plastiko in nenazadnje s čezmerno rejo industrijske perutnine. Med Inspirijem (vdihom) in Ekspirijem (izdihom) se povezujemo z mačjo dlako, glivami, črno deteljo, rizobiji, piščančjo kostjo, strjenim kosom lave, koralo, peresom in pogrebno cipreso, pri kateri izkusimo trenutek minevanja. Znotraj vzpostavljenega kroženja venomer prihaja do ekspanzije, ki za nekoga drugega pomeni krčitev. Vmes pa je simbioza vsega.

     

    Foto: Miha Godec/arhiv umetnice

    Foto: Miha Godec/arhiv umetnice

     

    Večina vaših projektov je kompleksnih in najverjetneje zahtevajo veliko priprav in dovoljenj ter usklajevanj s strokovnimi delavci. Kaj vas je pritegnilo, kakšne so prednosti in seveda slabosti ter kakšni so izzivi in navsezadnje čar takšnega ustvarjanja?

     

    S to vrsto umetnosti se ukvarjam od leta 2010, ko sem razvila svojo prvo biotehnološko instalacijo 7K: Nova oblika življenja. Delo je bilo razstavljeno v Ljubljani na Kersnikovi v tedanji Kiberpipi, kmalu zatem pa je začelo potovati po različnih festivalih in razstavah v tujini in Sloveniji, tako se je začelo moje umetniško raziskovanje. Občutek, da lahko sledim asociacijam in intuiciji ter da lahko sama odpiram zelo različna polja raziskovanja, ki me pritegnejo, mi je resnično omogočil nov način bivanja v tem svetu.

     

    Težko govorim o prednostih in slabostih, ampak bolj o razmerah za delo, ki so težje ali lažje. Veliko naših biotehnoloških instalacij je večjih dimenzij in te ne reprezentirajo, ampak dejansko izvajajo procese, ki se v njih dogajajo. Tu imamo biološke ali tehnološke materiale, ki se dejansko pretakajo, razvijajo in rastejo. Veliko truda je zato potrebnega za produkcijo in tudi komunikacijo z različnimi strokovnjaki, saj dela nikoli ne postavim sama, pač pa s pomočjo široke ekipe strokovnih sodelavcev in znanstvenikov. Po navadi se mi na začetku snovanja umetniškega dela pojavi zanimanje za določen fenomen, kot je vonj po mokrem gozdu, ali organsko strukturo, kot je oblika micelija, ki jo začnem raziskovati, nato začnem postavljati vprašanja in vpenjati raziskano vsebino v širši kontekst bivanja v sodobnem svetu. Temu sledi načrtovanje postavitve in tu se po navadi začne pogajanje z materiali, ki pa je seveda odvisno tudi od proračuna za projekt. Končna umetniška instalacija je tako rezultat skupnega pogajanja vseh vpletenih v projekt, tako človeških kot tudi nečloveških akterjev, s tem mislim organizme in tudi minerale. Za takšno interdisciplinarno delo, nekakšno strokovno simbiozo, se odločijo po navadi zelo posebni in pogumni posamezniki, ki so se pripravljeni podati na meje svoje stroke, da se srečajo z drugo, in se naučijo komunicirati zunaj udobja znanega.

     

    Dovoljenja so v glavnem potrebna, če želiš delati s človeškimi tkivi ali patogenimi organizmi, s čimer sama nimam izkušnje, tako da vse, kar vem, je, da obstajajo etične komisije, pri katerih se mora umetnik zagovarjati in pridobiti njihovo dovoljenje za uporabo.

     

    Kaj vam pomeni bioart?

     

    Veliko raje kot izraz bioart, uporabljam izrazi “raziskovanje živih sistemov”, ki so zame lahko biološki in tehnološki, saj navsezadnje imajo tudi algoritmi imajo svojevrstno evolucijo.

     

    Fenomeni, ki me spremljajo skozi moj celoten opus, so: povezave, simbioza, pretočnost. Teoretsko in tudi skozi umetniška dela razvijam koncept kontinuitete povezav, ki razkriva prepletenost planetarnega metabolizma. V svoji umetniški praksi uporabljam materiale, ki me obkrožajo tudi v vsakdanjem ekosistemu, pa ne samo mene, tudi večino človeštva: tehnološke vmesnike in biološke organizme. Ko gre za ustvarjanje umetniške instalacije, sama ne vidim razlike med njimi, zame so materiali za umetniška dela. Vsekakor se mi zdi nujno postavljati z umetniškimi deli etična vprašanja, ki preprašujejo načine uporabe vseh teh materialov, tako bioloških kot tehnoloških. Gre zato, da se mi zdi nujno ozavestiti, da ne živimo zgolj v naravi, na katero sem resnično zelo navezana, ampak tudi v ekosistemu tehnologije, ki jo moramo vseskozi prepraševati in se spraševati, kako in zakaj jo uporabljamo. Če se tega ne vprašamo sami, se nekdo drug namesto nas, po navadi kakšna korporacija, ki ima s tem dobiček.

     

    Foto: Miha Godec/arhiv umetnice

    Foto: Miha Godec/arhiv umetnice

     

    Kakšno se vam zdi stanje glede bioarta v Sloveniji? Menite, da še vedno nekoliko zaostajamo za tujino, kjer so tovrstna umetniška dela nekoliko bolje sprejeta? Navsezadnje ste največ razstavljali v tujini in zdi se, da je bioarta pri nas malo. Kaj menite, zakaj je tako in kakšne so vaše izkušnje v tujini?

     

    Rekla bi, da je kakovost “bioarta” v Sloveniji je zelo visoka, saj slovenska dela dobivajo veliko prestižnih mednarodnih nagrad, poglejte zgolj nagrade festivala Ars Electronica zadnjih štirih let v kategoriji Hibridne umetnosti, poleg tega razstavljamo tudi po muzejih sodobnih umetnosti, galerijah in festivalih po vsem svetu. Komentarji mojih kolegov kuratorjev in umetnikov iz tujine so po navadi bolj v znamenju začudenja, kako je mogoče, da iz tako male države prihaja toliko svetovno referenčnih umetniških del na tem področju. Navdušeni so po navadi nad umetniškimi metodami in tudi znanstveno natančnostjo.

     

    Vsekakor pa je na vsakem področju vedno možnost izboljšanja določenega polja, tako je tudi tu. Predvsem v Sloveniji meni umanjka strokovna javnost, ki bi bila sposobna takšna dela brati in nam umetnikom pomagati pri razvoju del z različnimi komentarji, sodelovanji. V tujini je to marsikje kar stalna praksa. To stanje bi se dalo izboljšati z različnimi vodstvi po razstavah, predavanji, okroglimi mizami in različnimi delavnicami, kar se seveda nekoliko že dogaja v okviru Kersnikove in galerije Kapelica, a mislim da bi bilo to zelo zdravo še razširiti in nadgraditi, da se izobrazi širši krog mlajših generacij.

     

    Poudariti moram, da moji komentarji izhajajo iz izkušenj v tujini, recimo v Berlinu. Tam so namreč galerije specializirane za razstavljanje umetniških del z živimi sistemi in tudi občinsvto, ki hodi tja, ve, kaj pričakovati, in to področje redno raziskuje. Na različnih dogodkih se zainteresirana javnost druži s kuratorji, umetniki, znanstveniki, profesorji, kar širi krog sodelavcev, umetniško delo dobi veliko komentarjev in nove ideje klijejo med pogovori. Zame je bila to odlična izkušnja, saj tam obstaja strokovna javnost, ki se s tem ukvarja, in počutila sem se, da sem resnično v kontekstu, v katerem želim biti. Po navadi so obiskovalci razstave nad našimi umetniškimi deli sicer močno fascinirani in navdušeni, a je zame vznemirljivejša naslednja stopnja, kjer pogovor in zanimanje segata čez fascinacijo, v raziskovanje in odkrivanje novih povezav, mogoče celo predlogov. Všeč mi je, če se ustvarijo neki konteksti, se ljudem pojavijo nove ideje zaradi del, ki so pred njimi. Pogovori so tako globlji, izmenjamo si kakšne nasvete, se izobražujemo in tako malce lažje in z manj krči razvijamo področje samo.

     

    Kot že rečeno, pri vaših delih pogosto sodeluje večje število ljudi. Kdo so ti strokovni delavci in kako poteka usklajevanje pred realizacijo projekta? Kako dolgotrajen je ta postopek in ali se kdaj pripeti, da je projekt neizvedljiv zaradi kakršnih koli pravnih ali tehničnih zapletov? Kako je s časom priprav?

     

    Z veseljem rečem, da sem del ekosistema znanstvenikov, programerjev in drugih strokovnih sodelavcev, s katerimi redno sodelujem. Če so vsi sodelujoči pripravljeni sodelovati in si želijo rezultatov, zadeva po navadi hitro steče. Potem ko z različnimi ljudmi delaš na več projektih in mnogi globlje spoznajo tvoje delo in razmišljanje, se zgodi, da te sami povabijo k sodelovanju. Takšno sodelovanje mi bo naslednje leto omogočil Art Laboratory Berlin. Kuratorja laboratorija Regine Rapp in Christian de Lutz, ki zelo dobro poznata moje delo, sta me povezala z inštitutom za biologijo, specializiranim za simbiotične procese in povezave na Freie Universität Berlin, kjer so bili po predstavitvi mojih del izredno zainteresirani za sodelovanje.

     

    Razvoj projekta po navadi traja več let od ideje, teoretične raziskave, praktičnih poskusov, izvedbe do razstave. Menim, da projekt ne more biti neizvedljiv, treba ga je zgolj prilagoditi, premisliti, izpogajati novo obliko. Prav zato se nikoli ne vežem na točno določen material, zgodbo pa se vedno da povedati na več načinov.

     

    Foto: Miha Godec/arhiv umetnice

    Foto: Miha Godec/arhiv umetnice

     

    Če se osredotočimo na aktualno razstavo Zemljestik. Delo Simbiom nam je znano že iz leta 2016, ko ste biotehniško instalacijo predstavili v MSUM-u. Glede na to, da je umetnina delujoča in živi, me zanima, kaj se s takšnimi objekti zgodi, ko se razstava konča. Nemara se je Simbiom ohranil pri življenju vse do zdaj ali ste delo postavili na novo?

     

    Ko smo leta 2016 razstavo Simbiom v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova podrli, sva deteljico s soavtorjem dela dr. Mirjanom Švagljom vrnila na travnik. Lupino oziroma konstrukcijo z vsemi tehnološkimi pritiklinami in senzorji pa sva pospravila do naslednje razstave, ki je bila v Mariboru leta 2017 na festivalu Kiblix. Deteljico za vsako novo izvedbo projekta nabereva in jo nastaniva v instalaciji.

     

    Specifika mojega dela je, da tudi jaz vidim svoje projekte v polno operativnem stanju po navadi le v galeriji ali muzeju. Pridem v galerijo, delo postavim, tam ga gledam in ko se razstava konča, je konec, saj dela vključujejo žive organizme, ki jim potem najdem drug dom. Včasih so to bakterije, ki jih je treba varno odstraniti, rastline je treba odnesti na njim ljubše mesto, čričke in deževnike vrniti v domač terarij ali gozd, odvisno od letnega časa.

     

    Poleg Simbioma sta na ogled še dve instalaciji, Inspirij in Ekspirij, ter obsežen krogotok z mikrobiomskimi kapsulami. Dela so med seboj povezana in predstavljajo kar kompleksen krog ter soodvisnost znotraj našega ekosistema, katerega del je tudi človek. Koga želite pravzaprav nagovoriti s to celoto in kakšna so vaša pričakovanja od obiskovalcev galerije?

     

    Želim predvsem predočiti dejstvo, da smo povezani z vsem in da v to vsepovezanost vstopamo človeška bitja na več ravneh od mikro do makro: čutno, mentalno, fizično itd. Poleg tega pa opozoriti, da vsesplošna manična ekspanzija in napredek človeštva, ki sem ju utelesila v sobi Inspirij, pomenita za druga bitja tega planeta nujno krčitev virov in habitatov, čemur se da pokloniti s svojim izdihom v sobi instalacije Ekspirij. A kot odgovor ponujam Simbiom oziroma simbiozo, ki ni nič drugega kot nenehno pogajanje za vire. Menim, da če bi se bolj posvetili raziskovanju in pogajanju z drugimi organizmi tega planeta, bi mogoče še lahko rešili še kakšno živalsko ali rastlinsko vrsto in navsezadnje tudi človeštvo samo, a se žal nekako ne gibljemo v to smer. Nagovoriti želim vsakega, ki vstopi, seveda, zato delo stoji v galeriji. Pričakovanj nimam, vse, kar upam, je, da bodo zvedavi in se veliko spraševali.

     

    Kljub vsemu se pri ogledu razstave marsikomu porodi vprašanje o varnosti. V prvem delu razstave obiskovalec vdihuje zemeljske bakterije sreče, v zadnjem pa na delo izdihuje lastne mikrobiome. Kaj vse se pravzaprav skriva v teh krogotočnih kapsulah in ali so ti mikrobiomi lahko kakor koli nevarni? Vdihovanje iztisnjenega zraka z Mycobacteriumom vaccaejem, ki je navidezno povezan s plesnijo, piščančjo kostjo in glivami, je za mnoge rahlo nelagodno.

     

    Polovica teže človeškega telesa sestavljajo bakterije, arhee in glive oziroma človeški mikrobiom. Veliko je bakterij, nujno potrebnih za zdravo funkcioniranje in preživetje telesa. V kapsulah so mikrobiomi rastlin, gliv, koral, plastike in piščančje kosti. V eni od kapsul so tudi moji lasje, pero in mačje dlake. Sprva sem pričakovala, da se bodo glive in bakterije razvile počasneje, potem pa se je vse skupaj močno razraslo že v treh dneh pred odprtjem razstave. Kapsule so povezane s cevmi, v katerih je zrak. Vse je povezano in mi nismo ločeni od tega. V celotnem krogotoku se vse skupaj večkrat premeša in prečisti in v resnici ne gre tako daleč, da bi bilo nevarno za obiskovalce. Ravno ta ideja nevarnosti in strah veliko povesta o nas. Želimo si, da je vse čisto in svetleče, bojimo pa se bakterij, ki nas v resnici ohranjajo pri življenju. Razstava je sicer popolnoma varna. Tudi “bakterije sreče” v Inspiriju so mrtve ravno zaradi varnosti.

     

    Vaše funkcionalne biotehniške umetnine resnično pritegnejo in ob primerni spremni besedi odprejo diskurz o povezavi narave z umetnostjo in tudi o korenitejših družbenih problemih, kot so onesnaževanje okolja, ujetost v potrošniški kapitalistični svet in nezavedanje, da lahko z drugačnostjo in sodelovanjem ustvarimo boljšo, kakovostnejšo prihodnost. Se vam zdi, da nam je postčloveška kontinuiteta, na katero se osredotočate, vedno bliže ali se človek še vedno razume kot ločen, neodvisen od okolja?

     

    Menim, da je situacije zelo shizofrena. Ko se pogovarjam z ljudmi, se mi zazdi, da je v vsakem posamezniku samozavedanje povezanosti z okoljem, navsezadnje vsak diha in se zaveda, koliko je dih nujen za preživetje. Istočasno pa je delovanje, ki spoštuje in podpira te povezave, v sodobnem načinu bivanja v zahodnem svetu skorajda nemogoče, saj si tudi zrak pridno onesnažujemo.

     

    Piedestal večvrednega človeka se počasi maje, a pot je še dolga, ne samo na idejni, ampak tudi na materialni ravni. Zgolj zavedanje problema se mi niti ne zdi dovolj, ampak materializacija določenih vrednot, ki podpirajo življenje tudi drugih na tem planetu, ne zgolj človeške vrste. Razglabljanje ob čaju je premalo, treba je to tudi živeti in razmišljati, na vseh ravneh, kar koli počnemo: kje bom kupoval živila, v kaj bodo zapakirana, iz česa bo izdelana moja obutev, s katerim prevoznim sredstvom se odpravim na pot in podobno. Seveda to ni enostavno in vprašanja niso lahka, še teže pa je odgovore implementirati v sodoben ritem življenja. A sama meni, da vsaka najmanjša gesta šteje.

     

    Zavedati se tudi moramo, da smo del svetovnega sistema in da je od našega položaja znotraj njega odvisno, kaj lahko počnemo, kje na svetu živimo in koliko lahko vplivamo na svet. Nekdo v Afriki ima precej manjši ogljični odtis kot nekdo v Sloveniji, recimo.

     

    Naslednji fokus. Morda znova zvok, kaj manj rastlinskega …?

     

    Zvočna postavitev v novi galeriji za zvok, bioakustiko in umetnost – Steklenik v parku Tivoli, pri kateri se ukvarjam z mikroplastiko in gibanjem mikrofavne, natančneje deževnikov v zemlji. Naslov dela je Plast_ika in govori o plasteh zemlje in plastiki. Gre za instalacijo in kompozicijo, ki se ukvarja s tem, kako globoko seže človeško onesnaževanje. Pri snovanju tega dela sem izhajala iz znanstvene raziskave, pri kateri so skozi poskus ugotovili, da deževniki na svoji koži v globje plasti zemlje prenašajo mikroplastiko. Živi deževniki so tudi del instalacije in njihova prisotnost bo z zvokom prenašala drobce stiropora v globje plasti zemlje do 25. januarja 2019.

    Sorodni članki: