17. 6. 2020 / Recenzija

Jure Kastelic: It’s ok until it’s not

Kdaj: 2. 6. – 14. 6. 2020
Kje: R-Space (Ravnikar Gallery Space)
Kurator: Jure Kirbiš

Razstava Jureta Kastelica je ena izmed poslednjih, ki smo jih lahko uživali v dobro znanem in priljubljenem razstavnem prostoru RAVNIKAR GALLERY SPACE. Po številnih raznolikih razstavah, nenehnemu podpiranju slovenskih ustvarjalcev, gradnji mednarodnih povezav in platform za uživanje umetnosti in kulture se R Space poslavlja od Prešernove ulice v Ljubljani. V nestrpnem pričakovanju nove lokacije in prostorov, kjer se bosta slovenska kulturna scena in umetniški trg nedvomno razvijala dalje, bomo po navdihujoči razstavi Jureta Kastelica junija uzrli še tradicionalno preddopustniško razstavo AIR, ki bo med 16. 6. in 23. 6. 2020.

Aktualna razstava Jureta Kastelica z naslovom It’s ok until it’s not je domiselno sestavljena iz pozitivno naravnane fizične razstave znotraj galerije in na drugi strani nekoliko bolj melanholične, analitične razstave, postavljene v virtualno spletno simulacijo. Simuliran prostor predstavlja isto galerijo, le da je ta prezrcaljena, na stene pa so obešene štiri slike večjih dimenzij. Zaradi strogih ukrepov in nenadnih zaprtih meja, ki so se pri nas sprostile veliko prej kot v Londonu, je namreč padla docela smiselna odločitev, da se razstava razdeli na dva dela. 

Fizični del razstave sovpada s prvo polovico naslova – It’s ok, sestavlja pa ga 33 slik manjšega formata na papirju. Serija nosi naslov Future memories in predstavlja preprosto, idilično druženje umetnika s prijatelji, družino in partnerko. Upodobljeni so sproščeni trenutki na plaži, prijetna druženja in zasluženo lenarjenje, sončenje, prebiranje knjig. Na vsaki od treh sten galerije so dela združena v pravokotni oblak, znotraj katerega zaradi enakega formata, tehnike in sloga delujejo kot povezana celota. Podobe temeljijo na fotografijah, ki jih je umetnik na počitnicah posnel z mobilnim telefonom. Fotografije so nato obdelane s pomočjo algoritma umetne inteligence, ki na originalno podobo aplicira izbran umetniški slog. Rezultat je zlitje fotografije in specifičnega likovnega izraza, ki ga umetnik uporabi kot digitalno skico, na kateri temeljijo končne slike. Namerna postavitev del v urejene skupine predstavlja trik, znan kot cheerleader efekt, posledici katerega sta boljši učinek in videz del v očeh gledalca. 

Foto: Jaka Babnik

Podoben pristop uporabe umetne inteligence in ostalih programov, ki mu nenazadnje omogočajo veliko hitrejšo produkcijo, je avtor apliciral tudi na večja dela, razstavljena v drugem delu razstave. Lahko bi rekli, da ta ustreza končnemu delu naslova – until it’s not (ok). Dela niso zgolj kompleksnejša in vsebinsko v celoti nasprotna ležernemu dopustovanju, pač pa tudi aktivno opominjajo na naivnost vseh nas, ki dvomimo v krhkost za vedno lepih in ok časov. S svojo zgolj digitalno prisotnostjo na razstavi dela namreč opominjajo na najbolj očiten until it’s not trenutek v letošnji pomladi. Zdaj najbolj popularna in smiselna oblika predstavljanja umetniških del v obliki virtualne razstave je postala začasni standard že zato, ker je pošiljanje večjih platen nezanemarljiv logističen in finančni zalogaj, odprtja razstav pa so tako ali tako še vedno vprašljiva. Končni izdelek so hibridne rešitve, ki so tokrat sestavljene iz virtualne razširitve razstave, fleksibilne odprtosti galerije po dogovoru in dobrodošlega spletnega pogovora z umetnikom in kuratorjem.

Vsa štiri platna v virtualnem delu razstave so zelo specifična in se tako ali drugače tesno povezujejo z umetnikom in tudi z naslovom in serijo v prvem delu razstave. Vsebina teh del in njihova simbolika sta veliko bolj ekskluzivni in hermetično zaprti. Ker je ikonografija znana le manjšini, razstava od povprečnega gledalca bržkone zahteva nekoliko samoiniciativnega raziskovanja. Najbolj pritegne slika After Pangloss, na kateri je upodobljen portret enega od stranskih likov francoske satirične novele Kandid ali optimizem, ki jo je leta 1756 napisal razsvetljenski pisatelj Voltaire. Kastelic kritično premišljuje naivno prepričanje preveč optimističnega dr. Panglossa in njegovih privržencev, ki ne glede na vse grozote sveta ostajajo optimistični, vselej najdejo pozitivne razloge, vedno je vse ok. Ker pa je letos vse rekordno slabo, se ta filozofija zlahka izkaže za nekoliko zgrešeno in predvsem leno. Nikoli ni zares v redu za vse. In premisliti o stvareh je zdaj absolutno nujno, iskanje pozitivnega v groznem pa ne pride več v poštev. 

Foto: Jaka Babnik

Posebej vznemirljivo je tudi delo, ki nosi enak naslov kot celotna razstava. It’s ok until it’s not upodablja ovna, katerega zavit rogelj se mu z rastjo počasi vrašča v ličnico. Pojav ni tako redek in je žal življenjsko ogrožajoč. Podoba takisto temelji na slavni fotografiji, ki je pred časom zaokrožila po spletu, na platformi Reddit pa so se o njej razvnele prave debate. Njegova težava z rogljem v določenih parametrih odseva našo, kjer je po navadi vse v redu, dokler kar naenkrat ni. Kako naj na podlagi tega razmišljamo o svoji prihodnosti? Naj ostajamo optimistični, četudi slej ko prej stvari ne bodo mogle biti okej, naša predstava o prihodnosti pa se bo izmaličila in nam v lice porinila trd, a top  kos roževine? Najverjetneje tako kot Kastelic ostajamo v nenehnem iskanju sreče, dasiravno smo jo že doživeli in ta ostaja glavni razlog za naše trmasto vztrajanje. Umetnik tako razume serijo Future memories, pri kateri so v živih toplih barvah upodobljeni odgovori na to, kaj in zakaj počne, kar počne. Raztegniti lastne že obstoječe spomine s fotografijo in preostalimi likovnimi deli, da bi jih lahko v prihodnosti ponovno doživel, da bi ponovno okusil srečo. Druga sfera, znotraj katere se avtor posveti interesu za svojo lastno prihodnost, pa je famozna kriptovaluta Bitcoin. 

Foto: Jaka Babnik

Ena izmed najprepoznavnejših del Jureta Kastelica ostajajo tista, ki so tako ali drugače povezana z Bitcoinom, njegovo skupnostjo in njihovo manifestacijo na spletu. Poplava umetnosti in memov na platformah, kot so Twitter, Reddit, 4chan in Discord, povezanih z zdaj najpopularnejšim digitalnim zlatom, so tako kot sama vrednost valute venomer na preži, spreminjajoče se in inovativne, Kastelic pa jim sledi na vsakem koraku. Fenomen sodobnih digitalnih komunikacijskih prijemov mu ostaja zelo ljub, nenehnemu raziskovanju monetarnega sistema, pomena denarja, njegove potencialne toksičnosti, alkimije in nenazadnje lastnosti medarskega jazbeca pa znotraj hermenevtične zajčje luknje ni videti konca. Poleg večjega avtoportreta tako spletni razstavi kraljuje tudi slika Honey badger and a bee hive, pri kateri sta združeni fotografiji medarskega jazbeca in čebeljega panja. Jazbec kot emblem, maskota Bitcoina, ostaja eden izmed trpežnejših sesalcev, ki tako kot Bitcoin po vsakem napadu ali bitki iz nje odkoraka trdnejši. 

Avtor verjame, da je navkljub kočljivi situaciji, v kateri smo se znašli to polletje, še vedno primerno in relevantno govoriti o denarnem sistemu, alternativnih možnostih in izobraževanju na področju kriptovalut, četudi se tega lotimo prek umetnosti ali zoologije. Zlitina viralnih fotografij in memov, tragičnih likov iz humornih novel, podcenjenih japonskih alkimistov, kognitivne pristranskosti in lanskih počitnic na obali oblikuje katastrofično, a hkrati navihano dualnost, ki še dodatno zamaje naše skrhano razumevanje denarja in sreče. Premislek o morebitnem vlaganju prihrankov in skromnega premoženja ostaja aktualen, najsibo govor o nakupu omenjene kriptovalute ali finančni podpori domače galerije, ki je navkljub spomladanski zagnanosti prisiljena zamenjati nam dragocene prostore, v katerih je razstavljalo že toliko odličnih avtorjev.