• Datum objave: nedelja, 16. oktober 2016
  • Nina Čelhar: „Človek v svojem domovanju išče tisto, česar mu v vsakdanjem življenju manjka“

                       Foto: Kaja Brezočnik

     

     

    Nina Čelhar je iz slikarstva diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom izr. prof. Marjana Gumilarja (2012). Trenutno na ALUO zaključuje magistrski študij slikarstva. Ta mesec v Kinu Šiška razstavlja v okviru cikla samostojnih razstav mladih umetnikov. Njena zadnja serija, ki jo tokrat razstavlja, se ukvarja s sodobno arhitekturo. Fokus njenih platen so stene – v celoti obdane v vezan les, ki z vtisom enotne materialnosti abstrahirajo intimen prostor ter ga delajo harmoničnega in spokojnega. Umetnica pravi, da z razstavo raziskuje učinek tega prostora oz. slik na opazovalca. Zanima jo, kakšen učinek ima na naše počutje in zdravje naš osebni prostor.

     

    Z njo sem se pogovarjal dan po otvoritvi razstave. Predstavila mi je svoje predhodne delo, iz katerega izhaja nova serija in me v pogovoru popeljala skozi celoten koncept svojega ustvarjanja. Razstava z naslovom SOBA (VEZAN LES) je na ogled do 2. novembra.

     

     

    V opisu razstave so omenjene tvoje besede: „Človek v svojem domovanju išče tisto, česar mu v vsakdanjem življenju manjka.“ Je to teza, na katero si poskušala odgovoriti z razstavo?

     

    Ja, v bistvu bi lahko tako rekli. Ne vem, če je to nujno teza, ampak bolj nekakšen pojem, ki ga s to razstavo raziskujem, ne poskušam pa ga ovreči ali potrditi. Poskušam dobiti odzive gledalcev. Zanima me, kakšen prostor išče sodoben človek in kakšen učinek ima ta prostor na svojega prebivalca. O enakem učinku razmišljam tudi v razmerju med sliko in gledalcem.

    Ta teza izhaja iz baroka. V neki knjigi sem zasledila, kako so imeli ljudje v tistem obdobju prenasičene prostore, še posebej bogati, ki so si to lahko privoščili, ker je bilo ostalo življenje dokaj prazno, pusto. Moje mnenje je, da je danes situacija ravno obratna. Danes, ko imamo življenje polno vsega dogajanja, nabito z vizualnimi sporočili in vsemi mogočimi barvami, iščemo v osebnem prostoru večjo izpraznjenost in minimalizem. To so lastnosti prostora, ki sem si ga zadala naslikati.

     

    Se potem razstava navezuje na pretirano eksterierno izražanje, ki ga je moč opaziti v današnji arhitekturi?

     

    Na nek način, da. Poskuša dati nek vzor dobre arhitekture in protiutež temu, kar se nemalokrat dogaja v eksterierju.

     

    Kakšen odnos z upodobljenim interierjem tvori subtilna prisotnost človeka?

     

    Človek je v teh interierjih prisoten na več načinov. Prisoten je kot arhitekt, ki si je ta prostor zamislil, saj je vsaka arhitektura plod nekega človeškega razmišljanja; kot človek, ki je ta prostor naročil in bo v njem prebival; navsezadnje pa sva tukaj še jaz, ki sem ga naslikala, in opazovalec, ki se naslikanemu prostoru približa. Po drugi strani je človek prisoten preko rastlin, ki so razstavljene na manjših formatih in nekako govorijo o človeški prisotnosti oz. o nekakšnem poosebljenem prostoru.

     

    Slike so upodobljene kot izseki interierja, ki pa delujejo bolj ploskovno kot prostorsko. Kakšen namen ima torej pogled oz. vpogled v tvoj interier?

     

    Slike rada ohranjam kot slike, torej kot dvodimenzionalno površino in jih ne želim spreminjati v realne prostore, ker to niso. Naslikane so zelo ploskovito in nimajo nobenih senc. Prostor upodabljam popačeno in perspektivno nepravilno. Slike so obešene višje in naslikane v skoraj naravnih merah, da lahko opazovalec prostor začuti. Temu je prav tako prilagojen človeški horizont. Kljub temu da je prostor prikazan ploskovito, se opazovalcu površine tako sestavijo, da si predstavlja tridimenzionalen prostor. Opazovalec se je tako rekoč prisiljen vživeti v sliko s pravilno postavitvijo opazovanja.

     

    Je razstava nastala kot nadaljevanje tvojega predhodnjega ustvarjanja, glede na to, da si se v preteklosti ukvarjala z zunanjo arhitekturo?

     

    Da. Nova razstava je nadaljevanje predhodnega ustvarjanja. Serijo še nadaljujem in jo tudi nameravam zaključiti z eksterierjem. Namen imam hišo predstaviti kot celoto, tako da bi opazovalec dobil vtis o zunanjosti in notranjosti.

     

    Imaš potemtakem v bližnji prihodnosti namen obe razstavi razstaviti skupaj.

     

    Ja, imam ta namen.

     

    Je serija nastala kot impresija lastnega dojemanja notranjega prostora ali nagovarja k lastnemu razmisleku vsakega posameznika?

     

    Oboje. Preko slikanja po eni strani sama raziskujem teme, ki me zanimajo, po drugi strani pa preko slike vedno mislim na opazovalca. Sprašujem se, kako bom razmislek prenesla na opazovalca.

     

    Kako lahko opredeliš svoj barvni spekter, ki ga uporabljaš pri ustvarjanju?

     

    Moj barvni spekter obsega predvsem hladne tone enakih svetlosti, kar ustvarja učinek umirjenosti in uravnoteženosti, hkrati pa meji na občutek hladnosti in nelagodja, ki namiguje na idealiziranost naslikanega oz. opominja gledalca na to, da je to le slika. V novejših delih uporabljam tudi nekoliko toplejše tone, ker se veliko ukvarjam z lesom. Kljub drugačnim tonom poskušam ohranjati na sliki enako svetlost, posledično pa se učinek ne spreminja.

     

    Je izbira barv potemtakem omejena, da ne izraža preveč in pusti gledalca bolj prostega, svobodnega?

     

    Vsekakor. Zdi se mi, da se tako gledalec lažje odziva glede na lastno počutje.

     

    Predvidevam, da ima v tvoji seriji vezan les nekakšen globlji pomen, morda celo avtonomen. Kako lahko to razložiš?

     

    Les sem začela slikati zaradi rednega spremljanja sodobne arhitekture, pri čemer sem opazila, da je veliko novih arhitektur, ki se ukvarjajo z lesom, pri čemer je les končno dobil večji pomen. Dandanes, ko se veliko ukvarjamo z ekologijo, smo ugotovili, da bi les lahko bolje izkoriščali, po drugi strani pa ima les nekakšen poseben učinek na človeka, ker je naraven, ima svoj vonj in se z leti spreminja. Zelo so me navdušile arhitekture oz. hiše, ki imajo celoten, enovit interier iz vezanega lesa. To deluje izjemno monumentalno, čeprav so to montažne, nižjecenovne hiše.

     

    Izvira iz tega povezava z rastlinjem, ki ga upodabljaš?

     

    Da, vsekakor. Rastlinje je prav tako del narave, ki ga vnašamo v naše lastno domovanje in s katerim zelo spremenimo prostor. Menim, da je lastnost sodobnega človeka ponovno iskanje oz. navezovanje z naravo, kar se kaže tudi z vnašanjem rastlinja v svoj življenski prostor.

     

     

    Sorodni članki: