• Datum objave: nedelja, 1. oktober 2017
  • Nejc Trampuž: »Zanimajo me naključnost in izguba nadzora«

    Skupinska razstava (Cirkulacija2)

    Ponavljanje

    1. 9.-30. 9. 2017

     

    Sklop samostojnih enodnevnih razstav (MSUM)

    Paviljon

    1. 9.-19. 11. 2017

     

    Do konca septembra je v Cirkulaciji2 na ogled skupinska razstava pod vodstvom Petra Raucha, pri katerem sodeluje skupina umetnikov iz ALUO-ja, VIST-a in Fotokluba Kamnik. Prostorsko-performativna instalacija z naslovom Ponavljanje izhaja iz fotografskega medija, v katerega avtorji, gledalci in naključni obiskovalci ves čas posegajo, ga dopolnjujejo in razvijajo. Sočasno se v MSUM-u odvija Rauchov projekt Paviljon, znotraj katerega bodo imeli ti mladi umetniki moč predstaviti svoja dela v obliki enodnevnih samostojnih razstav. Tako imajo mlajši ustvarjalci s svežimi idejami v okviru serije Prepih možnost, da razstavljajo v eni od večjih referenčnih institucij.

     

    Pogovarjali smo se z Nejcem Trampužem, ki pod mentorstvom Petra Raucha na magistrskem študiju na ALUO razstavlja v Cirkulaciji2, odprtje njegove samostojne razstave znotraj Paviljona v MSUM pa bo v petek, 6. 10., ob 17. uri. Njegova dela na razstavi sodijo med najbolj vpadljiva, interaktivna in navsezadnje tudi najbolj igriva. Preseneča nas s premikanjem meja v raziskovanju sveta napak, naključij in tehnologije.

     

     

     

    22015390_1992396264107650_1034419675_o

     

     

     

    Vsak posameznik na Ponavljanju razstavlja nekaj čisto svojega, drugačnega, skoraj nenavadnega. Tvoj kotiček je tukaj na omizju in spominja na mali tehniški servis. Kaj so pravzaprav tvoja razstavljena dela in kako jih ustvariš?

     

    To je pravzaprav uničen, razdrt ekran, iz katerega sem pobral vezja, ki skrbijo za dotok energije in prikaz slike. Razstavil sem tudi panel, v katerem je matrika in osvetlitvena plošča. Te posamezne komponente sem nato sestavil na novo. Svetloba od zadaj osvetljuje matriko, znotraj matrike pa so tekoči kristali, saj gre za LCD-zaslone. Slika, sestavljena iz osnovnega barvnega modela RGB, ki jo nato vidimo v polnih barvah, je, preprosto povedano odvisna od postavitve obarvanih kristalov in posledično njihove prepustnosti svetlobe. Med osvetlitveno ploščo in matriko sem vstavil še folije, na katerih so natisnjeni slit scani. Te ustvarim s fotoaparatom na film, ki sem ga predelal tako, da svetlobo prepušča zgolj skozi režo. Film nato potegnem mimo reže, rezultat je pri premikajočih se objektih podoben kot pri skeniranju. Ker sem to “fotografiral” ročno in se je med procesom malo zibalo in treslo, so podobe premaknjene in zabrisane ter delujejo kot napaka.

     

     

    Praviš, da te torej zanimajo napake in nepravilnosti. Od kdaj se intenzivneje ukvarjaš z njimi, kaj te pri njih pritegne in kdaj si pravzaprav uničil svoj prvi ekran?

     

    Ob koncu lanskega semestra, najverjetneje maja ali celo aprila. Z slit scani in napakami na splošno sem se sicer ukvarjal že prej. Tukaj imam na folijah natisnjenih nekaj posnetkov računalniških napak. Pri obdelovanju fotografije v programu Photoshop mi je zadeva med procesom obdelave v celoti zaštekala in nastala je zanimiva podoba napake, ki sem jo nato shranil. Tako imenovani ‘glitchi so mi zelo zanimivi, nekaj sem jih v preteklosti poustvaril kar sam v smislu ‘glitch-looklike’ s skenerjem. Ukvarjal sem se tudi z različnimi programi za ustvarjanje panoramskih slik. Program sem prisilil, da naredi panoramo iz fotografij, ki ne pašejo skupaj. Tako so se pojavile različne digitalne gmote in krogle napačno združenih fotografij. Šlo je za navidezno naključje, za katerem stoji kup algoritmov, na kar pa večjega vpliva nisem imel. Zanimata me naključnost in izguba nadzora, ki se pri takih procesih pojavljata. To raziskujem že kakšno leto.

     

     

    Kako poteka uničevanje takega ekrana? Zadeve namreč še vedno delno delujejo.

     

    Odvisno od ekrana do ekrana oziroma od tega, katero napako želim poustvariti. Prvi ekran sem uničil po nesreči – želel sem ga narediti vizualno zanimivejšega, zato sem ga razdrl in odstranil ohišje. Pri tem sem po nesreči poškodoval vezje in na matriki se je pojavila črta. Ker se mi je zdela zanimiva, sem vezje namenoma poškodoval še bolj. Rezultat poškodbe je bila napaka, “glitch” na matriki. V tej napaki v prikazovanju slike sem prepoznal vrednost in začel to resneje raziskovati. Kasneje sem se lotil drugega aspekta, poškodovanja same matrike namesto vezja. Najprej sem ekran vrgel na tla, nakar sem ga razdrl in se ga lotil še s kladivom. (smeh) Na koncu sem ga zopet usposobil in dodal osvetlitveno ploščo. Poleg sem dodal še Fresnelove leče, ki sem jih prav tako pobral iz ekranov, in še nekaj razbitih matrik. Prej sem imel le nekaj tehničnega znanja, ogromno sem spoznal med samim procesom, tako razdiranja kot nato sestavljanja, eksperimentiranja.

     

     

    Tvojih del se je treba dotikati, pritiskati na ekrane, se malo igrati in opazovati spremembe. Kaj ti pomeni vključevanje občinstva v svoja dela?

     

    Všeč mi je, ko se ljudem zdi zanimivo in se z radovednostjo dotikajo ekranov. Interaktiven trenutek se mi zdi zelo pomemben. Tudi zdaj sta v galerijah pogosto zaželena ogled del od daleč in previdnost, da se jih z dotikanjem ne bi slučajno uničilo. Malo se mi zdi škoda. Če človek lahko sodeluje in s svojo akcijo povzroči neko reakcijo, ima s tem veliko polnejšo izkušnjo. Pri mojih delih se lahko obiskovalec s pritiskanjem na ekrane približa moji izkušnji in mojim občutkom, ki sem jih imel, ko sem eksperimentiral, razbijal, sestavljal in odkrival.

     

     

    Večina vas razstavlja na pobudo Petra Raucha, ki je organiziral celoten projekt. Gre za nekakšno fotografsko razstavo, na kateri ni skorajda nobene fotografije …

     

    Peter Rauch seveda redno izstopa zunaj okvirjev klasične fotografije in v to spodbuja tudi nas, njegove študente fotografije. Na magisteriju je od nas pričakovano, da imamo že zadostno znanje o fotografiji, da na ure in seminarje ne nosimo več nujno fotografij. Čez ves semester se tako vsak ukvarja s svojo stvarjo, pri kateri je pomembno predvsem, da veš kako, zakaj to počneš in da ima zate nek smisel, ne glede na to, ali je podoba fotografska ali ne.

     

     

    Je torej on tisti, ki te je navdušil za raziskovanje in oddaljitev od klasične fotografije?

     

    Že prej sem se ukvarjal bolj z abstraktno fotografijo, pri kateri se nisem posluževal zgolj fotografskih tehnik. Veliko sem raziskoval in novega odkrival tudi pri izdelovanju diplome, predvsem na področju manipulacije s fotografijo, grafičnih procesov in ročnega tiska. Res pa je, da nas Rauch usmerja in potiska v eksperimentiranja in nova raziskovanja, ki nam še bolj širijo obzorja. Tako bi rekel, da je bila kombinacija obojega, Rauchovega mentorstva in veliko samoiniciative.

     

     

    Tema razstave je Ponavljanje. Kako ti razumeš ponavljanje in kako se odraža na razstavi?

     

    S temo ponavljanje smo se ukvarjali že na akademiji. Celoten semester je bil namenjen ponavljanju, kar je bilo tudi izhodišče, nato pa smo svoje ideje venomer nadgrajevali in dela vedno znova nosili na korekture, kjer smo o njih debatirali. Večina nas ima tu razstavljene projekte, na katerih smo delali ves semester oziroma celo dva. Tudi sam svoje stvari tukaj še vedno nadgrajujem in že zdaj so videti drugače kot na semestrski razstavi pred nekaj meseci.

     

     

    V petek, 6. 10., je na vrsti tvoja enodnevna samostojna razstava znotraj Paviljona v MSUM. Boš tam razstavil ista dela ali načrtuješ kaj drugega? Obstaja namreč možnost, da ekrani do razstave ne zdržijo …

     

    Ta skupinska razstava je tudi sama po sebi nek proces. Ne vem, kam me bo odpeljalo, saj sproti odkrivam nove stvari. Te še vedno nadgrajujem, dopolnjujem in spreminjam. Kaj točno bom naredil in razstavil znotraj Paviljona, še nisem prepričan, bodo pa sigurno vključeni ti ekrani in rdeča nit napake. Absolutno obstaja možnost, da ekrani do odprtja moje razstave ne bodo več delovali. V ta namen imam tamle spravljenih še 10 kosov za rezervo. Iz izkušnje na akademiji vem, da je lastnost mojih del, da se uničijo. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo in kdaj bo kaj crknilo. In s tem sem se sprijaznil, saj sem se moral. Glede dokončno uničenih del me še najbolj skrbi odpadek. Zato sem se tudi odločil, da jih bom poskušal reciklirati in iz odpadka narediti nekaj novega.

     

     

    Pa smo zopet pri ponavljanju. Boš tako nadaljeval ali se boš kmalu lotil nečesa čisto drugega?

     

    Zdaj želim nadaljevati v tej smeri, saj mi to področje in ta eksperimentalni proces najbolje odgovarjata. Všeč mi je, da med delom ne vem točno, kakšen bo rezultat, ki pride kot presenečenje. Zanimajo me abstrakcija, barve in nasičen format, se pa nikakor ne omejujem. Lahko se zgodi, da bom že jutri odkril nekaj, kar me bo še bolj navdušilo. Odkrivanje novosti, raziskovanje in nadaljnjo razvijanje se mi zdijo sestavni del procesa. Tako tudi najdeš stvari in načine, ki ti morda v tistem trenutku bolj ustrezajo, kjer se počutiš bolj domače ali te bolj fascinirajo. Vseeno pa se mi zdi pomembno, da na svoji poti ob vseh novostih, drugačnostih in eksperimentiranju avtor ostaja zvest svojemu jazu.

     

     

    Imajo tvoja dela na razstavi kakšno posebno vlogo ali zgodbo? Celoten koncept razstave je namreč kompleksnejši in terja nemalo koncentracije in svobodomiselnosti. Se tudi tvoje stvaritve dotikajo kakšnih globljih filozofskih misli?

     

    Včasih se mi zdi, da sodobna umetnost in razstave prepogosto plavajo preveč v filozofskih vodah. Velikokrat je treba prebrati dolgovezno besedilo, da razstavljena dela sploh razumemo. Tako ima besedilo večjo težko kot vizualni aspekt razstave. To se mi zdi škoda. Če smo vizualni umetniki, komunicirajmo na vizualen način! Jaz imam pri svojih delih začrtane neke ideje ali razvit koncept, zgodbo, a si za obiskovalce želim, da si ustvarijo svojo. Jaz poskrbim za vizualno zanimivo podobo, ki pa naj si jo vsak interpretira po svoje.

     

     

    Razstavni program Paviljona: http://www.mg-lj.si/si/dogodki/2111/razstavni-program-enodnevnih-samostojnih-projektov/

    Sorodni članki: