11. 3. 2021 / Kritika / Podobe

Leon Zuodar: The Noodle

Kdaj: 22. 12. 2020 – 14. 3. 2021
Kje: MGLC, Ljubljana
Kustos: Božidar Zrinski

Leon Zuodar na tokratni samostojni razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru z naslovom Nudelj (The Noodle) v ospredje postavi video, risbo in grafiko, ki so sicer prepoznavni elementi njegovega umetniškega izraza. Gre za nekakšen revival videa in risbe kot slikarske tehnike, obenem pa za eksperimentiranje z njima v muzejskem kontekstu ob uporabi danes zastarelih aparatov in metod dela (fotografirana risba na papirju, obdelana v tehniki stop animacije, snemanje glasu s telefonom brez zvočne obdelave, črno-belo kopiranje, uporaba starega telefona s tipkovnico in majhnim zaslonom z nizko ločljivostjo ipd.). Ob današnji poplavi digitalnih tehnologij sta stop video in risba mestoma marginalizirana. Sicer pa so risba, zine, animacija, strip, slika in grafika tisti mediji, s katerimi se Zuodar najpogosteje izraža. Toda pri tej razstavi ne gre zgolj za eksperimentiranje z različnimi mediji risb in grafike, ampak – tako se zdi – za humoren moment, saj nas že ob vhodu pozdravi napis: “Ne smejte se! Ste v galeriji.” Ob ogledu nizkokakovostne serije videov, pospremljenih s humornimi inserti, kot je “Tiho! Animiram!”, pa je smeh težko zadržati. In prav s tem nas avtor ujame v nekakšno (kognitivno) verižno zanko. Aktualnost humornih vložkov gre razumeti tudi v luči aktualnih družbenih razmer v povezavi z epidemijo covida-19, saj se vsakodnevno soočamo z omejevalnimi ukrepi, med katerimi so številni absurdni, če že ne humorni.

Razstavljena dela imajo enostavno zasnovo in so brez popravkov, ki bi jih avtor lahko dosegel z uporabo sodobnih tehnologij. Razstava je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu si lahko ogledamo serijo kratkih animacij, imenovanih The Noodle (Nudelj), posnetih s starejšim modelom telefona Samsung z majhnim zaslonom in tipkovnico, nastale pa so med letoma 2014 in 2015 na avtorjevih potovanjih po Evropi in med rezidenčnim bivanjem v Konstanci, Berlinu in Rennesu. V drugem delu so na ogled inserti iz animacij iz prvega dela razstave, odtisnjeni na filc, in risbe. Tukaj lahko vidimo tudi risbo masažne postelje, na katero je umetnik naletel med bivanjem v Berlinu.

Videi iz prvega dela razstave prvotno niso bila zasnovana kot galerijski projekt, temveč kot humoristična akcija, v kateri je avtor na mailing listo pošiljal pozdrave v obliki kratkih animiranih razglednic, ki jih sam poimenuje ha-ha-haiku animacije. Gre za preproste kolažirane risbe na papirju, ki prikazujejo navidezno vsakdanje situacije, denimo risanje, razgledovanje s terase, hojo ipd. V nadaljevanju pa pridemo do točke absurda, ko denimo iz grafičnega odtisa bruhanja nastane umetniško delo ali pa iz ostankov človeškega telesa (po padcu s terase) na tleh nastane nov grafični odtis. Na ogled je deset kratkih animacij, pospremljenih z duhovitimi zvočnimi inserti. Pri tem ni zanemarljivo, da se nam avtor v prvem kadru opraviči zaradi slabe kakovosti zvoka in risbe. Kajti ravno v tem segmentu je moč najti srčiko sporočilnosti, ki v svoji zgodbi nima avtorjeve popularizacije, odmevnosti in slovesa, niti ne fetišizira preživete tehnologije. Slednje predstavljajo fotokopirni stroji in predhodniki pametnih telefonov, s katerimi eksperimentira pri “prilagajanju” medija nizkokakovostnega videa in risbe za galerijski kontekst. Lahko bi rekli, da jih na ta način reaktualizira, saj bi sicer verjetno lahko posegel po najbolj dovršenih modelih sodobne tehnologije.

Zaradi slabe kvalitete videozapisa in frekventnosti pošiljanja so prejemniki e-sporočil s kratkimi animacijami in vsakokratnim naslovom “Nudelj na dan odžene zdravnika stran” kmalu dobili občutek, da gre za neželena spam sporočila, v resnici pa je šlo za Zuodarjev (potujoči) umetniški projekt. Eden izmed odgovorov s prošnjo, da pošiljatelj pisca odjavi s seznama prejemnikov, je bil kasneje umeščen v serijo sitotiskov na filcu, ki jih vidimo v drugem delu razstave. Na njih so fotokopirane in v tehniki sitotiska odtisnjene povečane podobe iz kratkih animacij, ki jih krasi ročno všita zgornja prošnja. Ob opazovanju teh del se spomnimo na vztrajnost (neželenih) elektronskih sporočil v poštnih predalih. Gre za raziskovanje možnosti povezovanja med nizkokakovostno animacijo in risbo, pri čemer nastanejo nova dela v oblikah sitotiska, slike in zina. Avtor s to razstavo pokaže, kako lahko preprosto risbo na papirju pretvorimo v kratek video, smešen zapis na steni, fotokopirano risbo, grafični odtis ali sitotisk. Na ta način nam predstavi potenciale risarske tehnike, ki jo tukaj minimalno dopolnjuje mehanskost – pa naj gre za preživet model mobilnega telefona ali pa za preprost grafični odtis.

Risbe, kratke animacije in sitotiski, ki spominjajo na strip in stop animacijo, s svojim preprostim izrazom dosežejo jasno sporočilnost brez stranskih učinkov. Nagovarjajo neposredno, mestoma ironično in nagajivo, skoraj naivno. Duh razstave lahko povzamemo z napisom ob vhodu (“Ne smejte se! Ste v galeriji.”) in dejstvom, da se je ob ogledu razstavljenih del praktično nemogoče ne smejati. 

               
mglc_lele_0053_crop_web