Jure Grom in Jure Goršič: En passant 2 — Potencial geste

Jernej
Čuček Gerbec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Grom in Goršič prihajata iz fotografske sfere, zato bi bilo pričakovati fotografsko razstavo. Ko vstopimo v prostor, vidimo pred sabo tri piedestale s tremi deli, na steni obešeno skulpturno risbo, na desni impozantno ploščo, namazano z gradbenim lepilom, in na levi leseno konstrukcijo. Brez spremnega besedila, uvodnega govora ali predhodnega poznavanja Gromovega in Goršičevega dela je branje razstave odprto alternativnim in mnogoterim interpretacijam.

Iz spremnega besedila najbolj pade v oči zaključna izjava: “Z nekega čudnega stališča je razstava Potencial geste — En Passant 2 fotografska razstava.” Taka izjava malodane izniči vse potencialne alternativne interpretacije, ki si jih gledalec ustvari, ko prvič vstopi v prostor. Pred nami se tako odprejo dve možnosti: poiskati metode in mehanizme, ki razstavo delajo fotografsko, ali prebrati razstavo takšno, kot je, ter zaključke primerjati z besedilom.

Osebno se po navadi držim drugega načina. Menim namreč, da mora biti razstavljeno delo samozadostno, besedilo pa samo komplementarno. Kaj gre torej prebrati z razstave? Holistično gledano, elemente povezujeta paleta barv in njihova materialnost. Toplina lesa, mehkost in domačnost risalnega papirja ter neobdelane sive površine gradbenega materiala se povezujejo v smiselno celoto. Predmetnost objektov brez jasne funkcionalnosti in prevladujoča prezenca oblike nakazujeta na raziskovanje materialov. To prostorsko prisotnost prekine video delo. Kratek ponavljajoči se posnetek prikazuje uporabo upodobitvenega aparata — intervencije En passant.[2] Gre za rudimentalen aparat, ki še najbolj spominja na dvojne vislice. T konstrukcija, na katero je pripeta velika ročica pod kotom 90 stopinj. S potegom ročice sta avtorja siporeks lepilo razmazala po plošči in tako ustvarila abstraktno podobo. Ploščo iz posnetka gre prepoznati, saj stoji pokončno pred samim posnetkom in ga delno zastira.

Aparat se večkrat ponovi po razstavnem prostoru, skupno lahko naštejemo štiri reprodukcije. Tri manjše in eno veliko. Podobno tematiko reprodukcije lahko prepoznamo na piedestalu, kjer vidimo makete treh piedestalov. Prav tako se detajl iz makete piedestala ponovi v sredini razstavnega prostora. Iz tega je razvidno, da iz preproste geste, izdelave upodobitvenega aparata, avtorja svoje delo nadaljujeta z izčrpavanjem slednjega. S preoblikovanjem, reproduciranjem, eksperimentiranjem, igranjem in neprestanim premišljevanjem spremenita enkratno gesto v vse zaobjemajočo instalacijo; gesta in vse, kar se je rodilo iz nje, popolnoma napolni razstavni prostor, ritmično, impozantno in z malimi podrobnostmi.

En passant 2 je izrazito materialna in prostorska razstava, vizualno in medijsko je daleč od fotografskega, je pa zato metodološko dosti bližja slednjemu. Podobno kot v fotografiji gre tukaj za odtise, reprodukcije. Gledalec ne stoji več pred izvorno podobo (materialnostjo), ampak je predstavljen z njeno posledico. Tako, kot gre pri fotografiji za sekundarno izkušnjo, tako je v tej razstavi originalna gesta nedostopna, oddaljena. Pred gledalcem stoji novo delo v novi obliki. Tukaj se pa tudi podobnosti s fotografsko razstavo počasi zaključijo. V spremnem besedilu je govor o igranju in preigravanju, besede, ki so v fotografskem žargonu pogoste. Sam bi prej rekel, da gre za raziskovanje in da njun proces temelji na slednjem in na ustvarjalnosti, načinu dela, ki je pogost pri umetniški fotografiji in tudi pri fotografih mlajše generacije. Je pa tudi prav omeniti, da te metode niso izključno del fotografske prakse, ampak splošnega umetniškega ustvarjanja. S tega vidika se ne bi čudil, če bomo videli tudi En passant 3. Takrat bomo tudi videli, koliko fotografskega bo ostalo v njunem delu.

[2] Tukaj gre pripomniti, da je brez obrazstavnega besedila upodobitveni aparat neimenovan.