• Datum objave: ponedeljek, 16. maj 2016
  • Ivana Bajec: »Motivika se zgodi po nesreči«

    V okviru cikla samostojnih razstav mladih umetnikov, ki ga pripravlja Kino Šiška, tokrat razstavlja umetnica Ivana Bajec, ki trenutno zaključuje podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom prof. mag. Žige Kariža. Na razstavi, ki jo je naslovila Wtf  this color, z 12 slikami manjšega formata v mrežni celoti kombinira, eksperimentira in raziskuje platna s pomočjo omejene barvne palete in različnih tehnik – od akrila, spreja, flomastra do kolaža. Umetnost vidi kot nekaj neobremenjenega, sproščenega in zabavnega, njena dela pa se prilagajajo prostoru, interpretaciji gledalca in spontanim situacijam. Razstava bo na ogled do 12. junija.

     

     

    Pri svojih delih uporabljaš specifično barvno paleto in naslov tvoje prihajajoče razstave Wtf this color mi daje misliti, da se verjetno veliko ukvarjaš s pomenom barve. Kakšen je tvoj odnos do nje, bi rekla, da je sredstvo izražanja?

     

    Barva zame nima nobenega pomena, uporabljam barvne kombinacije, ki so mi v določenem trenutku, obdobju všeč in skušam narediti neko ravnovesje med platni – če se mi zdi, da je preveč modrih, bom to monotonost skušala razbiti z malo zelene. Zelo preprosto, zastarelo slikarsko razmišljanje, ampak na tak način se mi zdi zabavno razmišljati, saj se mi zdi neobremenjeno, sproščujoče.

     

    Kaj pripravljaš za to razstavo? Pri svojem delu namreč eksperimentiraš z različnimi tehnikami in mediji. Lahko torej pričakujemo bolj slikarsko razstavo ali kombinacijo različnih stvari?

     

    Bolj slikarsko, z izjemo nekaterih platen, ki so prekrita z odvrženimi listi iz moje skicirke – to pomeni, da sem že tolikokrat prebarvala platno, ker mi ni bilo všeč, da se mi ni dalo zapravljati barve in živcev ter sem s kolažem samo prekrila te neuspele slikarske grozote, da mi jih ni treba več gledati. Na tak način sem namreč začela z delom za to razstavo – tako da sem prelepila nekaj platen z namenom, da uničim, karkoli je bilo na njih prej naslikano. Naslednji dan, ko sem prišla v atelje, sem ugotovila, da super izgledajo in da jih lahko uporabim kot izhodišče, na katerem bom nadgradila serijo slik.

     

    Na kakšen način boš predstavila svoja dela, kaj ti pomeni prostor, sama postavitev?

     

    Platna bom verjetno postavila v mrežo na steno, da bodo skupaj naredila celoto in se bodo med seboj dopolnjevala. Drugače mi postavitev ni pomembna, je pa odvisna od prostora. Slike so fleksibilne, lahko se tudi obrnejo za 180 stopinj, če kompozicija to potrebuje, lahko sploh niso v mreži ali vse na steni …

     

    V Galeriji P74 si svoja dela predstavila kot koncept dnevniških zapisov. Torej gre pri tvoji motiviki za neke vtise, ki jih črpaš iz realnega življenja. Bi rekla, da so tvoja dela izrazna? Ti je pri delu pomembno, da se vidi poteza?

     

    Motivika se zgodi po nesreči, ni pomembna, ker gre za res običajne stvari, večinoma zakamuflirane v neke ekspresivne slikarske elemente, ki si jih lahko vsak interpretira po svoje. Enkrat sem prijateljici podarila sliko, na katero sem naslikala vesoljca. Ona jo je obrnila na glavo in rekla: “Tole je najboljši petelin na svetu.”. Super, od zdaj naprej je to vesoljski petelin. Nočem vsiljevati neke preveč očitne motivike.

     

    Kako pa gledaš na figuraliko v svojih delih? Ti je pomembna?

     

    Lahko preživim brez figuralike, mi je pa všeč, da tu in tam poudarim kake orise stiliziranih, deformiranih figur.

     

    Glede na tvoj način dela si predstavljam, da imaš veliko produkcijo del. Kako izbereš, kaj boš razstavila? Si zamisliš nek koncept in na podlagi tega izbereš dela ali to storiš popolnoma spontano?

     

    Ne zdi se mi, da imam veliko produkcijo, predvsem zato, ker je večinoma vse na manjših formatih – ne maram delati v velikih dimenzijah, ker se mi zdi, da je težje eksperimentirati in mi hitro postane dolgčas. Za razstavo nisem ničesar posebej izbirala, samo odločila sam se, da bom naredila kompozicijo približno 12 slik enakega formata in sem začela delati, eksperimentirati, kombinirati … Tako da, ja, popolnoma spontano.

     

    Zdi se, da tvoje delo vodi spontanost in da ti je zelo pomembno, da te umetnost tudi zabava. Je to res? Je to nekaj, kar tudi sicer iščeš v umetnosti – ne le v svoji?

     

    Res je. Če mi karkoli uspe narediti dobro, se je to verjetno zgodilo po nesreči, medtem ko sem se igrala z mediji. In, ja, vedno me bolj privlačijo stvari, o katerih mi ni treba preveč razmišljati ali pa prebirati dveh strani besedila, da bi jih lahko razumela.

    Sorodni članki: