3. 8. 2020 / Intervju

40 godina art ljubavi Vlaste Delimar; Intervju z Leo Culetto in Oljo Grubić

23. 6. 2020 – 22. 7. 2020

Umetnica: Vlasta Delimar
Gostujoči umetnici: Lea Culetto in Olja Grubić
Kuratorka: Anja Guid

Letošnje izredno poletje nam je Galerija Škuc popestrila z razstavo starejših del performativne umetnice in predstavnice hrvaškega body arta Vlaste Delimar. Razstava z naslovom 40 godina art ljubavi Vlaste Delimar nam je v obliki črno-belih reprodukcij predstavila dela, nastala pred več desetletji, med drugim tudi tista, s katerimi se je umetnica v Galeriji Škuc predstavila v 80-ih letih. V središču njenih del je umetničino telo, ukvarja se z izkušnjo seksualnosti, dvomljivimi družbenimi pričakovanji, osrednje teme pa ostajajo nezaupanje do cerkvenih institucij, prevpraševanje različnih ideologij, širši politični konteksti in predvsem ženski užitek ter erotika. Kuratorka Anja Guid je k sodelovanju pri razstavi povabila še dve mladi umetnici, ki nas s svojimi prepoznavnimi deli ponovno opomnita na prepogosto spregledano manipulacijo medijev, nezavedno priučen sram in zakoreninjeno tabuiziranje ženske seksualnosti. Lea Culetto in Olja Grubić s svojevrstno provokacijo in prevrednotenim zornim kotom pripovedujeta o problematiki, ki ji očitno ni videti konca.

Vlasta Delimar je v nedavnem intervjuju ob 40-letnici svojega delovanja ponovno poudarila, da se ne želi opredeljevati kot feministična umetnica. Četudi pravi, da deluje neodvisno in se ne želi postavljati za to ali ono ideologijo, njeno delo ostaja feministično. Ves njen opus namreč izhaja iz njenega ženskega telesa, s pomočjo katerega prevprašuje splošno sprejete norme o telesni lepoti in spolnosti, nenazadnje tudi vlogo cerkvenih institucij in vprašljivih državnih mehanizmov. Do kolikšne mere se vama zdi pomembno, da se neka avtorica označi za feministično umetnico, in kaj to pomeni za vajina dela, odnose s publiko in navsezadnje za vajin način delovanja?

Levo: Lea Culetto. Desno: Olja Grubić, foto: Andrej Mahne

LC: Menim, da ima vsaka posameznicica pravico, da sama odloči, ali se želi označiti kot feministična umetnica ali ne. Sama trdim, da sem feministka, ker življenja in umetniške prakse nekako ne morem ločiti; v projektih izhajam iz osebne izkušnje ter vsakodnevnih opažanj. Zato bi rekla, da sem feministična umetnica.

OG: Po mojem mnenju je vsakršno označevanje zgolj poskus »predalčkanja«, tj. metanje v isti koš, zaradi česar na umetniško delo, namesto da bi se mu posvetili individualno, gledamo skozi okvir ideologije in si ne dopustimo, da bi svobodno razumeti to delo. Kar se tiče mojega dela, me pogosto radi opredeljujejo kot feministično umetnico, čeprav se sama rajši ne opredeljujem – zase menim, enako kot Vlasta, da sem človek. Dejstvo je, da sem človek ženskega spola, tako da to zagotovo vpliva na moje delo, vendar mislim, da opredelitev, kot je feminizem ali katera koli druga, preveč zapira pogled na samo delo. 

Kot izpostavljeno tudi tokrat, sta medsebojna strpnost in kvaliteten dialog s kustosom želji vsakega umetnika, ki zaradi narave svojih del nemalokrat naleti na konflikte z institucijo, v kateri se predstavlja. Dela Vlaste Delimar so bila med razstavljanjem pogosto vandalizirana, tudi povsem uničena. Do uničenja del je prišlo tudi v Škucu na njeni samostojni razstavi Ženska ni bojevnik leta 1985. Tudi vajina dela so provokativna: obravnavajo vrsto družbenih problematik, ki ostajajo občutljive, šokantne, za nekatere neizrekljive. Kakšne so vajine izkušnje z institucijami in z vznemirjenim, morda celo užaljenim občinstvom? Ali bi rekli, da so odzivi večinoma iskreni, še posebej s strani morebitnega negalerijskega občinstva?

LC: Sama nimam negativne izkušnje z institucijami. Porajala so se samo vprašanja, ali so razstavljena dela primerna za mlajše občinstvo – za otroke. Glede ostalega občinstva pa bi rekla, da je večkrat bolj presenečeno kot užaljeno, ali pa občuti sram oziroma nelagodje – sploh pri delih Odtis ter Cikel naključnih podob, ki so razstavljena v Škucu.

Odzivi zunaj galerijskega prostora – v mojem primeru z oblačili na ulici – pa so zelo različni. Večkrat opazim zgrožene poglede, nelagodje ter začudenje. Imam pa tudi nekaj zelo pozitivnih izkušenj, ko so me neznanci prijetno presenetili. Enkrat, na primer, mi je v drogeriji iz Bullet belt pasu padel tampon in mi ga je gospa pobrala in vrnila.

OG: Moje izkušnje z institucijami so dobre; ljudje, ki so tam zaposleni, sami izbirajo dela, ki bodo tam prikazana, in točno vedo, kaj želijo, tako da s tem nisem imela problemov. Kar zadeva užaljeno občinstvo, moram reči, da ga tudi nisem pretirano užalila, z izjemo enega primera. Neka umetnica se je pritoževala, ko sem razstavljala v Mestni galeriji, kako je mogoče, da je moja pornografija razstavljena, njenih lepih slik pa nihče ne želi razstaviti … Tega primera ne morem jemati resno. Mislim, da gre zgolj za iskanje svojega prostora pod soncem …

Na svojih razstavah in performansih sem imela priložnost spoznati tudi del občinstva, ki morda ni bil tako odprt, ampak nikoli nisem imela nekih konkretnih problemov. Mislim, da včasih tisti, ki se lažje (hitreje) razburijo, moje delo zelo dobro sprejemajo. Enkrat po performansu Naked Life se je neka gospa tako razburila, da je drhtela, tresla se je in čutila potrebo, da po performansu ostane z nami. Pomagala nam je očistiti prostor in se nam zahvalila, ker smo jo privedli do tega stanja. 

Mislim, da je trenutna družbena situacija veliko bolj moteča, vulgarna in neprimerna za prijetno in mirno življenje, kot pa neke risbe na papirju … Ampak normalno, vsak presoja sam, glede na svojo preteklost, vzgojo, kulturo … 

V svojem projektu Deflowered by Lea si predstavila svojo znamko domiselnih oblačil, ki – za razliko od večine trenutne visoke mode – človeku vliva določeno mero samozavesti, igrivosti in pozitivne samopodobe. Oblačila so barvita, raznolika, kičasta, bajna. Sestojijo iz različnih tehnik šivanja, vezenja ter uporabe korald, plišastih igrač in tamponov. Ker so kosi iz kolekcije tudi naprodaj, osebe, ki nosijo te obleke, pa predstavljajo nekakšen podaljšek tvoje razstave v Aksiomi ali Miklovi hiši, bi lahko rekli, da gre za neke vrste razpotegnjen performans. Na kakšen način bi lahko moda vplivala na rušenje tabujev in pričakovane telesne popolnosti navkljub našemu privzgojenemu prepričanju o spodobnem izgledu in ravno pravšnjem izstopanju iz tako zahtevne, nikoli zadovoljne družbe? Ali lahko kapitalistično usmerjeni modni svet uspešno sodeluje z umetniki, ki želijo za vedno porušiti stereotipe o ženskem telesu?

Lea Culetto, Morski konjiček, 31. 5. 2020, 19:01:13, 2020, razstava 40 godina art ljubavi Vlaste Delimar, foto: Klemen Ilovar @ Galerija Škuc.

LC: Moda ima v družbi visoko vlogo, saj družba glede na zunanjo podobo ocenjuje človeka, mu pripisuje družbeni status, poklic, osebnost itd. Namesto da bi modi pripisala samo negativen vpliv, sem si jo v projektu Deflowered by Lea nekako prisvojila in skušam z njo, kot si omenila, rušiti stereotipe, tabuje itd. Če se ji torej ne podvržemo in ji sledimo, lahko z njeno pomočjo morda dosežemo določene spremembe ali vsaj izzovemo pogovor. Moda je namreč nekaj vsakdanjega, ni klasičen galerijski format, in s tem projektom želim doseči prav publiko, ki v galerijo ne bi nikoli prišla. Ključni del projekta so seveda »stranke«, torej tiste osebe, ki so pripravljene »sporočilo« nositi na lastnem telesu.

Kar pa se tiče kapitalistično usmerjene modne industrije, je po mojem pred nami še dolga pot in ključen del spremembe smo potrošniki. Dokler bomo podpirali industrijo takšno, kot je, se ta ne bo spremenila.

Vsake toliko kakšna velika modna hiša za kratek čas promovira oz. »ruši« stereotipe: na primer poraščene noge ali mozolji za nekaj časa postanejo hit, potem pa se smernice vrnejo na ustaljeno pot.

Razstava Cikel naključnih podob v Škucu sicer ne sestoji iz oblačil, a ima še vedno opravka s perilom, razstavljena je tudi tradicionalna prevleka za odejo. Nekoč si med drugim omenila, da te navdušuje islandska umetnica Ýrúrarí, ki prav tako ustvarja dopadljive in nenavadne kose oblačil, ustvarja pa tudi s tebi ljubim pletenjem. Kaj so prednosti šiviljskega medija, zakaj se vedno vračaš k njemu in kje, bi ocenila, je meja med umetnostjo in modno kreacijo?

LC: Tekstil in šivanje sta bila vedno del mojega življenja in že od nekdaj sem se z njima izražala. Zato verjetno tolikokrat uporabljam ta medij tudi v projektih. Poleg tega so šivanje in druga ročna dela nekako zaznamovana kot tradicionalno ženska opravila in zanimivo mi jih je posodobiti, jim vtkati novo sporočilo.

Tvoja dela imajo navkljub kočljivim temam in za družbo skelečim elementom, kot so ženske dlake, menstrualna kri, strije in prsne bradavice, vseeno nekoliko delikatnejši pridih, ostajajo bolj intimna ali igriva, živahna in tu pa tam tako pretirana, da so preprosto všečna. Navdihovanje otopele publike z estetiko ljubkosti in podcenjene mehke moči pravzaprav ostaja kompleksnejša veščina. Vseeno so skeni menstrualne krvi na vložkih in večja produkcija okrvavljenega mednožja v Škucu nekoliko bolj direktni in invazivni. Misliš, da provokativnejša in resnejša dela dosežejo večje premike v družbi? Ali kdaj občutiš pritisk, da bi morala s svojimi projekti in aktivizmom nastopiti nekoliko agresivneje?

LC: Ne nujno. Menim, da provokacija ni nujno vedno najboljša odločitev za spopad. Kot omenjaš, sem se sama odločila za nekoliko drugačen, meni osebno bližji način – s prepletanjem kiča, otroške nedolžnosti, barv ter tabuiziranih tem skušam združevati nasprotne pomene, jim dodati novo plast in dela približati publiki, ki je nato soočena s temami, katerim bi se običajno skušala izogniti. Bleščice in barve so neke vrste magnet. Cikla naključnih podob, ki je razstavljen v Škucu, ne vidim zgolj kot provokativno delo- Gledalcu skušam na preprost način približati podobo menstrualne krvi in spodbuditi razpravo o seksualizaciji ženskega telesa.

Vlasta Delimar je ena od osrednjih predstavnic dobro razvejanega body arta in ena najpomembnejših performativnih umetnic na Hrvaškem. Tudi tvoji projekti se večino časa vrtijo okoli performansa, uprizarjanja lastnega telesa, nenazadnje tudi izvrstnih hudomušnih odrskih točk v kolektivu kabareta Tiffany. Med vajinim ustvarjanjem bi lahko potegnili veliko vzporednic, posebej na področju ženske seksualnosti, politične angažiranosti in cenzure. Serija risb, razstavljena v Škucu, upodablja ženska mednožja z različnimi kosi zelenjave in erotičnimi pripomočki, postavljena pa je točno nasproti Vlastinega dela Vizualni orgazem (1981), ki upodablja umetničin lastni spolni užitek. Ali so ti bila dela Vlaste Delimar poznana že pred razstavo v Škucu in ali tako kot ona tudi ti svoje delo razumeš kot provokacijo, ki odpira vrata boljši komunikaciji?

Olja Grubić risbe nasproti Vlaste Delimar – Foto: Klemen Ilovar © Galerija Škuc

OG: Vlasto sem spoznala pred kakšnimi desetimi leti ali več. Pisala sem seminarsko nalogo o body artu in želela sem spoznati hrvaška »starša« performansa, Vlasto in Toma Gotovca. Pred kakšnimi desetimi leti sem šla prvič k Vlasti v Štaglinec, kjer se je odvijal festival performansa. Tam sem se bolje spoznala s performansom in različnimi umetniki. Od takrat se z Vlasto vidiva skoraj vsako leto in to mi veliko pomeni, posebej me veseli, da smo realizirali tudi to razstavo. S performansom sem se sama pričela ukvarjati in ga spoznala na delavnicah Mesta žensk, v Aksiomi, preko kabareta Tiffany in nekako najbolj. tukaj, kjer sem trenutno – Via Negativa. 

Svojih del ne razumem kot provokacijo, prej mislim, da so v resnici reakcije na provokacijo s strani družbe, politike … Vidim jih kot določeno misel, ki je ponujena občinstvu, da jo individualno pogleda s svojimi lastnimi očmi in samo razmišlja ter delom dodeljuje pomen. Občinstvu je puščen prostor za razmislek, zastavljeno mu je vprašanje. Zanimive so različne reakcije občinstva; vsak vidi tisto, kar želi, sam si razloži in glede na svoje ozadja reagira drugače.

V Škucu je ponovno predstavljeno tudi delo Kurac volim, ki ga je galerija uporabila za oglaševanje same razstave. Predstavlja portret Vlaste Delimar, poleg pa je napis »kurac volim«, ki je bil na omenjeni razstavi v osemdesetih vandaliziran in počečkan. Galerija se je tokrat odločila predstaviti tudi počečkano, cenzurirano verzijo tega dela. Iskrena želja in izražena ženska seksualnost še danes provocirata občinstvo, ki bi tovrstne ženske vzgibe skrilo, potlačilo in jih cenzuriralo. S konceptom cenzure si se ukvarjala v intermedijskem projektu Psihološki kanibali. Na kakšen način se preko svojih del lotevaš pojasnjevanja, da še vedno živimo v bržkone cenzuriranem okolju? Ali meniš, da so ravno ženske tiste, ki (pogosto nenamenoma) vselej cenzurirajo same sebe? To vprašanje je še posebej relevantno, ko gre za odkrito izražanje lastnih želja in potreb na področju seksualnosti ali same identitete, kar so teme, ki so ti blizu in jih nenehno raziskuješ. 

Vlasta Delimar, Kurac volim, 1980, razstava 40 godina art ljubavi Vlaste Delimar, foto: Klemen Ilovar @ Galerija Škuc.  

OG: Projekt Psihološki kanibali se je ukvarjal s cenzuro v vseh mogočih oblikah, zato je bila v »črni skrinjici« razstavljena črna zvočna knjiga, težko razumljivi zvoki političnih govorov, vojaških akcij in verskih pesmi so se predvajali kot »pohojene mine«. Cenzuro sem doživela neštetokrat, največ je je bilo s strani družabnih omrežij; nobenega svojega dela ne morem objaviti na Facebooku, Instagramu itd. Samo enkrat sem bila nekoliko cenzurirana zaradi lastne razstave: na vabilih in jumbo plakatih niso smeli biti vidni spolni organi – vzrok za takšno odločitev je bila bližina cerkve. 

Mislim, da se cenzuro danes zlorablja; tam, kjer bi morala biti, je ni, cenzurira pa se nekaj popolnoma nesmiselnega. 

Pogosto me želijo opredeliti kot nekoga, ki se ukvarja s pornografijo preko risbe in performansa. Sama se tako ne opredeljujem. Zame je to na nek način okno, skozi katerega gledam v svet. Vsi ti odnosi, ki so prisotni v pornografiji, so zelo jasno vidni tudi v naši družbi. Zaradi vulgarnosti družbe same sem izbrala ravno to okno, skozi katero gledam, iščem vzporednice in razumevam svet. 

Mislim, da je bilo naše telo spregledano, pozabili smo misliti nanj, in ne mislim v smislu treniranja, lepote itd. Resnična vrednost telesa se je nekako pozabila, same sebe premalo poznamo, tj. premalo si priznavamo, da razumemo, kdo smo v resnici. 

S svojim delom skušam ugotoviti, koga moti golo telo in zakaj ga moti. Na to si vsak odgovori sam in na ta način se spoznavamo in razumemo. 

Za cenzuro nikakor ne bi krivila spola. Mislim, da je cenzura stvar vzgoje, razumevanja sveta, strahov, izobrazbe, svobode …

Včasih je cenzura nujna, tako nam recimo veleva bonton, ampak vrnila bi se na začetek. Mislim, da je cenzura časovno precej zaostala in da bi jo danes morali začeti uporabljati pametneje, preudarjene in primerneje. 

V celjski Galeriji Račka je trenutno na ogled tudi tvoja samostojna razstava z naslovom Telo. Med drugim sta predstavljena posnetek kreiranja nožničnega tihožitja Ikebana (2018) in video skupinskega performansa Golo življenje (2020). Osrednji del pa predstavljajo taiste risbe, kot jih lahko vidimo v Galeriji Škuc. Podobno kot pri performansu Golo življenje se telesnost in osvobojenost pritiskov giblje okoli golote, različnih vrst zelenjave in samozadovoljevanja. Kako sama doživljaš performanse, kaj te pri njih najbolj privlači in zakaj je bila tvoja odločitev predstaviti serije risb in ne morebiti kakšnega performansa, ki bi enako sodil v kontekst celotne razstave v Škucu? 

Olja Grubić, Tihožitja, 2018–2020, razstava 40 godina art ljubavi Vlaste Delimar, foto: Klemen Ilovar @ Galerija Škuc.

OG: Performans mi je blizu kot jezik, način izražanja. Skozi performans zastavljam vprašanja, govorim in razmišljam. 

V Golo življenje je vključenih šest performerk. Za vse nas vsaka ponovitev performansa predstavlja novo izkušnjo, po vsaki izvedbi performansa zapišemo tok misli, ki jih lahko preberete na strani Vie Negative. Ta besedila dajo performansu vsakič neko novo življenje, ki je prepleteno z našimi osebnimi življenjskimi zgodbami in vsesplošnim stanjem v družbi. 

Pri performansu me privlači to, da od tebe zahteva, da se globlje spoznaš s samim seboj, s sodelavci, pa tudi z občinstvom.

Žal zaradi trenutne situacije niti v Rački niti v Škucu ni bil izveden noben performans. Varnostni ukrepi bi bili težko združljivi z dolgo fizično akcijo ribanja.

Vlasta Delimar že štiri desetletja raziskuje tabuizirano žensko seksualnost in prevprašuje stereotipe o ženskem telesu ter lepoti. Po njenih besedah smo zaradi vsiljenega občutka krivde spričo užitka in uživanja skozi lastno telo v nenehnem boju z družbo in samimi sabo. Znotraj trdne patriarhalne družbe se tako turobna ženska neemancipiranost prične razraščati med ženskami samimi. Kako torej napreduje ženski pogled na žensko telo in spolnost? Katere osebe želita s svojimi deli najbolj nagovoriti in jih pahniti k omembe vrednemu razmisleku o navidez enakopravni družbi? 

LC: Zadnje čase se mi zdi, da nazadujemo, kar se tiče pogleda na žensko – njeno telo, seksualnost itd. Opažam vračanje k »idealom«, stereotipom. Kot že omenjeno: želela bi si, da moja dela nagovorijo predvsem tiste, ki si drugače ne bi zastavili teh vprašanj. Zato tudi poskus širjenja umetnosti zunaj galerijskih prostorov.

OG: Težko bi posploševala o ženskem pogledu na žensko telo; mislim, da je to odvisno od številnih dejavnikov. Lahko govorim zase. Med odraščanjem so name ta vprašanja precej vplivala, toda skozi spoznavanje same sebe in skozi izobraževanje ter vzgojo je prevladalo sprejetje telesa in spolnosti. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da se na žensko še vedno gleda skozi moške oči. Rešitev vidim v komunikaciji. Mislim, da se moramo vsi začeti gledati kot ljudje, in preseneča me, da nikakor ne moremo priti do točke, ko bi bil vsak človek človek.

S svojimi deli želim spodbuditi vse, ki se znajdejo v njihovi bližini, da se ustavijo, vprašajo in razmislijo o sebi, o drugih in o družbi. Kako je mogoče, da smo tu, kjer smo, ali nam je všeč naš položaj, kakšni ljudje smo …