• Datum objave: nedelja, 5. november 2017
  • Cankar pod ključem: pogled skozi ključavnico

    Foto: Bojan Štefanič, Atelje Iris

     

    V torek, 17. oktobra, se je v bunkerju Škrilj, skritem na tajni lokaciji v labirintu dreves kočevskega gozda, ki je to poletje odprl vrata organiziranim skupinam turistom, odvil dogodek Cankar pod ključem. Gre za prvi kulturni dogodek in razstavo na tej lokaciji. Dialoško srečanje na temo literarnega in likovnega ustvarjanja »največjega slovenskega pisatelja«je bilo izvedeno v organizaciji Občine Kočevje v sklopu Pisateljske sobe, ki je del tematskega leta Izziv patenta 1492-2017

     

    V telekomunikacijski sobi bunkerja je Lela B. Njatin, diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, pisateljica in vizualna ustvarjalka, ki je odraščala v Kočevju in kateri domači kraj še vedno predstavlja atelje ter vir navdiha za mnoga umetniška dela, kot moderatorka in hkrati udeleženka pogovornega dogodka razpihala prah z javnosti manj znanih podatkov o literarnih in predvsem tudi likovnih delih Ivana Cankarja ter njegovih povezavah s Kočevsko. Skupaj z mag. Alenko Domjan, neodvisno kuratorko, kritičarko in esejistko, ter mag. Marjanom Rupertom, vodjo zbirke rokopisov in redkih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici, so v javnem (a kljub vsemu zasebnem) prostoru odstirali tančice z avtorjevih likovnih stvaritev in se pogovarjali o njegovem pomenu za razvoj slovenske moderne likovne umetnosti. V pogovoru, ki je zanimiv uvod v sledeče Cankarjevo leto, je bilo opozorjeno tudi na cenzuro, ki so je bila svoj čas deležna dela Ivana Cankarja.

     

    23134930_10214450379759455_562584949_o

    Foto: Bojan Štefanič, Atelje Iris

     

    Mag. Domjan je predstavila pomen, ki ga je imel Cankar v zgodovini likovne umetnosti ne toliko kot umetnik, temveč bolj kot umetnostni kritik in esejist. Med prvimi je podal kritiško besedo in refleksijo likovne umetnosti v slovenskem prostoru konec 19. stoletja in tako postavil teoretične temelje slovenski moderni umetnosti. Mag. Rupert je predstavil Zbirko Ivana Cankarja, ki jo NUK hrani v trezorju pod zemljo. Gre za prvo sistematično zbiranje in hranjenje zapisov neke osebnosti v zgodovini NUK-a. Zbirka v glavnem zajema korespondence, rokopise, risbe … pa tudi posmrtno masko, za katero je kalup izdelal Lojze Dolinar.

    Ekskluzivno je bila na ogled tudi razstava javnosti precej neznanega Cankarjevega likovnega opusa, ki zajema portrete, avtoportrete in vinjete. Njegove risbe so spontane in izpovedne, izražajo avtorjev značaj in njegova razpoloženja ter predstavljajo vsebine, s katerimi se je Cankar v določenem trenutku ukvarjal. Čeprav je ohranjeni likovni opus precej majhen in ne kaže na večjo umetniško ambicijo, je iz njega zlahka razviden Cankarjev talent za likovno ustvarjanje. Podobe se pogosto prepletajo z besedami, v določenem obdobju naj bi Cankar likovnost obravnaval skoraj enakovredno besedi. Izmed razstavljenih del so najbolj izstopali trije samostojni portreti, neodvisni od besedil, ki so jih navadno spremljale pisateljeve skice. Cankarjev mladostniški avtoportret nam odpira njegov drugi obrazni profil in nov pogled na priznanega pisatelja. Obrazne poteze in značilni brki velikega pisatelja so na risbi povsem razpoznavni, a vendar osvetljujejo drugo plat njegove osebnosti, svežo in razigrano.

     

    23158075_10214450378559425_1196843620_o

    Foto: Bojan Štefanič, Atelje Iris

     

    Med 1. in 21. oktobrom je bila v »preddverju« bunkerja (kjer je zaradi lokacije na vojaškem območju prepovedano vsakršno fotografiranje) na ogled tudi umetniška instalacija Lele B. Njatin Past besed. Na drevesa pritrjene table s posameznimi besedami so v krogu okoli obiskovalcev tvorile past, povezovanje besed je zahtevalo beganje oči v končni stavek: »Nikoli me ne vidiš tam, od koder te gledam jaz.« Misel, ki jo umetnica rada uporablja v svojih stvaritvah, v tem določenem prostoru pridobi nov pomen. Umetniška instalacija po besedah umetnice »integrira Bunker K-35 kot mimezis atributa umetniškega. Umetnost potrjuje, da v dani realnosti obstaja nekaj, kar presega obstoječe. V svojem osnovnem stanju je bunker hkrati del realnosti in njena posebnost, ki nas sili razmišljati o neobstoječem. /…/ Past besed je tukaj past zdrsa v lagodnost, da umetniško instalacijo sprejmemo kot tradicionalno umetniško delo, ki nastopa skupaj s svojo razlago, namesto da bi jo realizirali kot razlikovanje običajnega od običajnega in umetniškega od umetniškega. Zaprto vojaško območje, v katerem je umetniška instalacija, skupaj z bunkerjem metaforično zastopa napor, potreben za uvidenje umetnosti

     

    Foto: Bojan Štefanič, Atelje Iris

    Foto: Bojan Štefanič, Atelje Iris

     

    Čeprav vse povezave med elementi dogodka Cankar pod ključem – skrivno lokacijo, njeno namembnostjo in močno, a še vedno precej megličasto zgodovino, ki se je drži, značajem dogodka (dostopen le omejenemu številu povabljenih), tem, ki so bile obravnavane v pogovoru, in skrivnostno vizualno instalacijo Lele B. Njatin – niso bile eksplicitno predstavljene, je vsak del doprinesel k zaokroženju celote tega zelo drugačnega dogodka, ki na udeležencu pušča poseben vtis in kot skupna celota sam po sebi učinkuje kot hibridno umetniško delo z globoko sporočilnostjo. Zdi se, da za odstiranje plasti umetnosti Lele B. Njatin potrebujemo več kot zgolj en sam ključ.

    Sorodni članki: