5. maj, 2016 / Intervju / Podobe

Andrej Štular: »Moja dela so namenjena ljudem tukaj in zdaj«

Ajda
Kocutar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

 

Foto: Urška Boljkovac

 

Andrej Štular je vsestranski umetnik, rojen leta 1967 v Kranju, ki se ukvarja s stripom, lutkami, fotografijo, filmom, slikarstvom, kiparstvom. Ni mu tuje prekrivanje teh področij, kot tudi ne igrivo prepletanje likovnih tehnik. Izdal je že več samostojnih stripovskih albumov in razstavljal na številnih skupinskih ter samostojnih razstavah.

 

Tokrat razstavlja v projektu Ulične galerije na Vegovi ulici v Ljubljani. Cikel razstav v javnem prostoru pripravljata podjetje TAM-TAM in Kino Šiška. Na treh panojih, ki so bili nekoč namenjeni oglaševanju, se vsak mesec predstavi drug umetnik, ki svoje delo predstavlja na ulici.

 

 

 

Plakat se kot sredstvo množičnega komuniciranja precej razlikuje od umetniških del, s katerimi se ukvarjaš sicer. Kakšna je razlika v pristopu do ustvarjanja plakata v primerjavi s tvojim siceršnjim delom?

 

Že samo razstaviti umetniški delo na javni površini se mi je zdel izziv, tega je v resnici precej malo. Mogoče bi se na ta način moralo predstaviti več umetniških del ali dogodkov. Druga zanimiva stvar je bila sama dimenzija dela, torej 2×2,5 metra v treh delih. Seveda pa tudi sama ideja tega, kaj postaviti v prostor. Glede na to, da smo povsem bombardirani z reklamami, ki so najpogosteje predmet množičnih medijev, sem se spraševal, kaj je sploh še lahko opazno in razpoznavno. Konec koncev se že v reklamah znajde vse: od stiliziranih, animiranih likov do fotografij – vse je reklama in vse je lahko na nek način tudi umetnost. Moj projekt vsebuje besedilo, ki je slogan, tako da je na nek način reklamno sporočilo, hkrati pa tudi anti-reklamno oz. družbeno sporočilo. Najprej sem hotel narediti eno izčiščeno zadevo, potem pa sem se odločil za tako montažo, kot je zdaj na ogled.

 

Strinjamo se lahko, da je interpretacija dela večplastna, taka je tudi tehnika. Montaža, o kateri govoriš, daje slutiti, s čim se sicer ukvarjaš, tudi nekomu, ki mu je tvoje delo nepoznano. Čisto neposredno nagovarjaš gledalca. Kaj mu sporočaš?

 

Gre za tri panoje, v čemer sem videl možnost za naracijo. Spraševal sem se, ali narediti en prizor ali zaporedje prizorov. Videl sem jih kot kadre. Vidna je torej naracija, vendar ni nujno, da se prizori zgodijo prav v tem zaporedju. Prvi pano tematizira begunsko krizo. Najprej sem hotel napisat Dober dan, tujci!, kar bi morda zvenelo kot turistična promocija, če bi pa rekel Dober dan, begunci!, bi bilo to neposredno politično. Tega ne maram preveč, raje vidim, da stvari ostajajo dvoumne. Neznanci, ki sem jih na koncu izbral, smo si lahko tudi mi – sosedje, someščani. Srednja slika, ki je brez besedila, to zgodbo nadaljuje, konča pa se v zadnji sliki z grafiko in napisom Zmešala si bom novo glavo.

 

Kaj je v ozadju tega zadnjega panoja? Zdi se mi, da sta prvi in drugi precej jasna. Pri tretjem pa nisem bila več povsem prepričana …

 

Ko v svojih stripih uporabljam besedilo, se rad poigravam z besedami oz. z možnimi pomeni in s kolažiranjem. Plakat Zmešala si bom novo glavo. je nastal, ko sem izrezal neko grafiko z embalaže za barvo za lase, kjer so napotki, kako si zmešati barvo. Ženska iz grafike pa si v moji različici sname glavo, jo da v posodico in si zmeša novo. Gre torej za besedno igro in za »readymade« objekt, ki ga predelam.

 

Hkrati pa tudi za banalizacijo v primerjavi s tistim, s čimer začneš svoj triptih.

 

Ja. Po eni strani je stvar zelo ironična, po drugi strani sem pa ravno s tem delom naletel na odzive ljudi, ki so dobesedno vzeli to sporočilo, češ: »Uau, kako bi bilo, če bi se to dejansko dalo in bi si po dolgem dnevu res lahko snel glavo in pozabil kake stvari.« Ta reakcija se mi zdi zelo zanimiva.

 

 

Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac

 

 

Praviš, da nočeš biti neposredno političen ali družbeno kritičen. Vseeno pa se nisi mogel izogniti begunski tematiki. Res je, da je stvar lahko večplastna, vendar dvomim, da se gledalec lahko izogne tej interpretaciji. Kakšen je tvoj odnos do tega?

 

Interpretacijo prepuščam gledalcem in pa teoretikom ali piscem. Sam nerad pišem in govorim o svojih delih v smislu interpretacije. K sreči so okrog mene vizualno izobraženi in pišoči ljudje, ki jih rad povabim k sebi v atelje, jim pokažem, kaj delam in jih povabim k interpretaciji. Poleg tega ne maram oznak, ki so pogosto le floskule – družbeno angažiran, aktivist itd. Te vsebine naj izluščijo gledalci. Zame je dovolj, da ustvarim nekaj, kar nosi neko mojo misel. Ko sem ustvarjal film in sedaj strip, se je name prilepila oznaka, da sem pripadnik eksperimentalnega filma oz. stripa. Ne vem, zakaj »eksperimentalnega«, saj je strip strip. Resda so mogoči odkloni od komercialnih tokov in klasične percepcije, bere pa se enako, upoštevane so enake grafične zakonitosti, tudi dramaturške. Raje se izogibam takemu posploševanju.

 

Kako si se loteval velikega uličnega formata?

 

Vsak pano učinkuje tudi sam zase, res ima svojo lastno dramaturgijo. Najbolj me zabava sama montaža – kombinacija risbe, grafike, besedila in fotografije. Gre za poigravanje z vsebinami. Tukaj ni potreben precizen scenarij, tukaj lahko dejansko potegnem neko idejo iz skicirke, uporabim lahko nek citat, monolog, dialog – karkoli. Te stvari so mi zelo blizu. Tudi brisanje mej med mediji. Ta dela so res hibrid, ki mu je osnova fotografija. Fotografije so posnete na klasičen diafilm, delujejo precej žareče, tudi resolucija je precej dobra. In karkoli montiram nanje, je samo poigravanje s tem, kaj deluje in kaj ne. Razmišljam o tem, da bi naredil serijo. Ne vem, če bo kaj takega mogoče izvesti na takem formatu in v javnem prostoru, mogoče kasneje v galeriji. V postopku sem si naredil nek »preview« celotne zadeve in plakati, natiskani na A4 format, so izgledali popolnoma drugače kot potem na sami lokaciji. Neverjetno je, koliko naredi sama dimenzija. Ni čudno, da je vpliv teh medijev takšen, kakršen je, glede na prostorsko in tudi časovno dimenzijo.

 

Pri fotografijah, ki si jih vzel za osnovo plakatov, je zanimivo, kako se vklapljajo v okolje, v odnosu do ograje, dreves, ulice kot take.

 

Tukaj sem imel nekaj pomislekov. Ti panoji imajo že sami svojo patino, gre namreč za odslužene TAM-TAM panoje, ki so jih namenili ulični umetnosti. Nekaj časa sem razmišljal o ikonografsko čisti izvedbi kar na samih panojih, vendar sem se odločil za približek temu, za nekaj, kar je dodano okolju in se z njim staplja. Nekajkrat sem obiskal lokacijo, preden sem se odločil. Opazoval sem, kaj se dogaja v naravi – rdeča bukev je ravno pognala in neverjetno zažarela. Vprašanje je bilo, ali naj se arhitekturno približam zidu in plakat stopim z njim ali pa grem raje v neko izčiščeno komplementarno zadevo. Odločil sem se za slednjo, ker mi je tak način likovno in idejno bližje.

 

Montaža je nekaj, kar ti je očitno res zelo blizu. Ne samo znotraj enega samega medija, ampak je tvoj celoten umetniški opus v resnici montaža širokega spektra različnih načinov izražanja. Kako je prišlo do tega?

 

Mediji so se v nekem trenutku začeli lepit eden na drugega. Precej mlad sem začel s fotografijo. Ko sem želel povedati neko zgodbo, mi je bila fotografija premalo in sem prišel do stripa, tam sem res lahko izrazil ves nadrealizem, ki ga nisem mogel v fotografiji oz. bi ga lahko s kakšnimi montažami. Ves čas sem rezal in kolažiral neke vsebine, ker se mi je to zdelo zabavno. Vmes sem prišel do filma in začel delati kratke eksperimentalne filmčke na filmski trak. To so bili v bistvu časovni eksperimenti. Kasneje sem, s pomočjo partnerke Petre, prišel tudi do lutk. Vse skupaj je precej povezano. Projektno res ločujem stvari, kaj bom delal, kdaj, po načinu dela pa ne. Elementi iz posameznih področij mi pridejo prav pri drugih. Za izdelavo lutkovne predstave uporabljam strip, ker mi je dober napotek. Lutke mi pomagajo pri inštalacijah. Pri lutkah pa mi pomagajo »readymade« objekti; tehnične rešitve za scenografijo najdem v predalniku, stojalu za sušenje perila in tako naprej.

 

Ampak ne glede na vizualni izraz se mi zdi, da tvoja dela vedno pripovedujejo neke zgodbe. Kako pomembna ti je narativnost del?

 

Menim, da umetnost ni dekoracija. Vedno nosi nekaj več. Lahko gre za konceptualno delo, slikarstvo, kiparstvo, lutke, film, karkoli – vsako delo mora imeti neko lastno dramaturgijo, teksturo, ritem. V tem pogledu so mi všeč zgodbe, ideje, izjave. Vedno želim nekaj povedati. Mogoče gre za potrebo po tem, da vedno pustim neko sporočilo, misel in da morda potem tudi gledalec razmisli, kaj sem hotel povedati.

 

Kako pa se soočaš z dejstvom, da strip vzame človeku čas, lutkovna predstava prav tako, konec koncev tudi galerijski prostor zahteva človekovo polno pozornost, ulična umetnost pa se mora soočiti z mimoidočim, ki pogosto stori le to – gre mimo?

 

Veliko mi pomeni »feedback«. Če kot avtor nekaj izdaš, razstaviš neko delo, je povratna informacija neposredna, tukaj pa je precej težje ulovljiva. Vzel si bom čas. Že na otvoritvi jo je bilo nekaj. Pa tudi v prihodnje. Dovolj je že, da se za pet minut naslonim na zid na drugi strani ulice in opazujem življenje tega dela. Zanimivo je, da ni pravila, kdo bo moje delo opazil – nekdo, ki je že navajen na tak cikel ulične umetnosti, turist ali povsem naključen sprehajalec.

 

Ja, konec koncev si verjetno lahko vsaj približno predstavljaš, kdo prebira stripe, kdo si ogleduje tvoje lutkovne predstave, kdo hodi na razstave.

 

To je pa narava medija. Ne moreš ga nadzirati. Umetniško delo res živi eno svoje življenje. Podobno je v galeriji. Vsak obiskovalec ne bo pustil svojega mnenja. Drugače je pri živih medijih – gledališče, performans – tukaj si prisoten, reakcije so neposredne. Zanimiva misel pravi, da si je toliko neumnosti, ki jih sliši slika v galeriji, nemogoče izmisliti. Tako pač je. Všeč pa mi je, da je zadeva minljiva. Ne želim delati neke večne stvari. Moja dela so namenjena ljudem tukaj in zdaj – tebi, tvojim prijateljem, mojim prijateljem. Ničesar ne mistificiram. To je samo ena izmed stvari, ki jih počnem. Všeč mi je, da bodo te plakate na koncu strgali z zidu in sledilo jim bo naslednje delo. Stvar ima omejen rok trajanja, kot večina naših medijev. Vemo, koliko časa preživi filmski trak, ne vemo pa, kako dolgo bodo preživeli naši CD-ji, DVD-ji, USB ključki – premlad medij so.

 

 

Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac

 

 

V tvojih delih lahko prepoznamo neko dinamiko, gibanje, ne glede na to, v katerem mediju ustvarjaš. Kako daješ življenje svojim delom?

 

Na eni strani je lutka, ki v vsakem primeru mora bit animirana, življenje ji daje animator, ni kar sama po sebi umetniško delo. Pri drugih medijih pa je gibanje mogoče v dramaturgiji, pripovedi. Ko postavljam razstave, inštalacije, pazim na to, da si stvari sledijo v zaporedju, ki obiskovalca popeljejo v neko zgodbo. Vedno skrbim, da imajo objekti na razstavi, ki se na prvi pogled zdijo nepovezani, neko skupno linijo, pot, ki vodi gledalca. Velike napake pri postavitvi skupinskih razstav ali velikih izborov, preglednih razstav, so pogosto to, da sobivanje umetniških del ni dovolj premišljeno.

 

andrej stular mimogrede_urska boljkovac (2)