7. 2. 2021 / Kritika / Podobe

Academia Nuts #1: Leave Group?

Skupinska razstava 
15. januar – 12. februar 2021

Fotopubov projektni prostor & Projektni prostor Fundacije ULAY

Razstavljajoče umetnice: 
Lara Papov, Ema Radovan, Iza Štrumbelj Oblak, Lea Topolovec, Eva Žibert, Lina Akif, Hannah Koselj Marušič, Lucija Ostan Vejrup

Naslovnica: Eva Bevec

V drugi polovici januarja se je v prostorih Fotopuba in projektnih prostorih Fundacije ULAY odvijala razstava prve generacije Akademskih oreščkov, ki jo je spremljalo nekaj performansov in spletno vodstvo. Sodelovanje osmih umetnic se je po celoletnem druženju ter skupinskih in samostojnih razmišljanjih o teoriji, umetnosti in praksi zaključilo v sedmih prostorskih postavitvah, ki niso zastavljene kot zaključna razstava, ampak kot kontinuiteta miselnega procesa in ustvarjanja. Navidezno končni produkt je plod preizpraševanja miselnih in ustvarjalnih procesov umetniške produkcije. Avtorice so se intenzivneje ukvarjale s pomenom lastne identitete, s problematiko različnih družbenogospodarskih ureditev ter seveda z zloveščo izolacijo in osamo pandemije, ki se na tej točki vleče že slabo leto dni. V tem duhu in kot posledica predhodnega zaledja, zanimanja in veščin sodelujočih se vsebina razstave vrti okoli materialnosti, prostora in (ne)časa. 

Izbrana osmerica študentk prihaja z različnih slovenskih fakultet in akademij. V okviru raziskovalnega programa Academia Nuts (Akademski oreščki), ki se je leta 2020 izvajal pod mentorstvom Hane Ostan Ožbolt in Dušana Josipa Smodeja, je skupina ostrila svoje kritične misli, reinterpretirala medsebojno umetniško prakso in raziskovala akademske procese. Zaradi njene interdisciplinarnosti, ki je po besedah mentorjev nujno potrebna za večplastnost in raznolikost refleksije ter potencialnega razvoja, in pestrosti gostujočih predavanj je bilo raziskovanje problemov o umetnosti in njeni politiki veliko bolj sproščeno in plodno. To je zaznati tudi pri razstavi, ki se kljub svoji materialni in vsebinski pestrosti solidno povezuje ter zaobjame skupinski duh negotovosti in razgaljenih dvomov o samem sebi. 

Razstava Leave Group? je bila na ogled na dveh različnih  prizoriščih, ki delujeta pod vodstvom poprej omenjenih mentorjev. Šest avtoric je svoje nekoliko večje projekte razstavljalo v Fotopubu, ostali dve pa v nekoliko manjšem, subtilnejšem projektnem prostoru fundacije ULAY. Nezanemarljiv del razstave je bil tudi štiriurni plesni performans Hannah Koselj Marušič, ki smo ga lahko spremljali iz domačega fotelja, se k njemu vsakič znova vračali in si ob njem za nameček vrteli glasbo po lastni izbiri. V ambientu zapuščene stavbe je avtorica v neprizanesljivih temperaturah neumorno plesala, izolirana od ostalih in s slušalkami v ušesih. V času, ko je sleherna dejavnost prestavljena na splet in ko smo se vsi primorani podučiti o prenosih vsebin v živo na Facebooku ali po Zoomu ter se s tem tudi soočiti, je prilagajanje na nove načine druženja in plesnih zabav tisto, kar je še najtežje izvedljivo. Hannah Koselj Marušič nas povabi, da zaplešemo skupaj in se po možnosti spomnimo, kako je bilo, ko smo tedenske frustracije in negativnost lahko otresali na prenatrpanih plesiščih.

Foto: Maša Žekš

Razstava nam je postregla še z enim performansom, ki nas je spomnil na slavni projekt nemškega umetnika Josepha Beuysa z naslovom I Like America and America Likes Me. Avtorici Lina Akif in Lucija Ostan Vejrup sta svoje delo naslovili Rada imam Slovenijo in Slovenija ima rada mene, od svojega izhodišča iz leta 1974 pa sta se oddaljili pri številu sodelujočih in z odločitvijo, da bosta namesto kojota v svoj performans vključili kokoši. Tako kot je Joseph Beuys s svojim sobivanjem s kojotom obsojal ameriško kolonialno preteklost, tako sta tudi Lina Akif in Lucija Ostan Vejrup aktivno nezaupljivi do Slovenije in njene trenutne nedemokratičnosti, razdvojenosti in hinavstva. V stekleni izložbi v pritličju Fotopuba sta več dni preživeli v družbi petnajstih kokoši, s katerimi se sklicujeta na samo obliko domovine Slovenije in z njimi povezane lastnosti, kot so domačnost, preprostost in kmečkost. S to interakcijo in iskanjem primernega načina sobivanja se ozirata na svoj občutek tujstva v lastni domovini. Četudi je Lina Akif delno Madžarka in delno Sudanka, Lucija pa ima danske korenine, jima dom predstavlja ravno Slovenija. To istočasno povzroča njuno stisko identitete in nezaupanje v obstoječ življenjski prostor, saj je razmerje moči v njem tako očitno in destruktivno. Njuno bivanje s kokošmi med žagovino tako tvori mikrokozmos ljubeznive domovine, kjer vladajo prijazen odnos, sočutje in koristno sobivanje. Kasnejši obiskovalci razstave so bili kljub temu, da se je performans že končal, ob obisku še vedno primorani stopati preko kupov žaganja, kurjih kakcev in odpadlega perja.  

Pred vstopom v zastekljen kurnik, ob samem vhodu v prostore Fotopuba, nas zvok instalacije Eve Žibert pozdravi z nostalgičnim spevom iz televizijske reklame, ki so ga izvajali njeni prijatelji po aplikaciji Zoom. Instalacija Mip, mip, mip, mip, kraljica mortadel je vizualno in zvočno nasičena, saj jo sestavlja devet ekranov, na katerih se ponavljajo posnetki Evinih prijateljev, ti pa pojejo reklamni slogan, ki oglašuje poznan mesni produkt. Glasni posnetki se predvajajo eden čez drugega, kabli se prepletajo, visijo vsevprek in uspešno poustvarijo frustracijo in tesnobo, ki ju avtorica čuti in doživlja ob neizbežnem delovanju v neoliberalističnem kapitalizmu, v katerega smo vpeti vsi. Pravi, da stisko rešuje s humorjem in z druženjem s prijatelji. Istočasno pa deluje kapitalistično – prijatelje izkoristi in jih uporabi za svojo umetnost.

Ponovno je zvok tisti, ki nas iz pritličja zvabi v klet, kjer svoje delo Avtopoet predstavlja že omenjena Hannah Koselj Marušič. Prostorska instalacija, ki zavzame celotne kletne prostore Fotopuba, je sestavljena iz treh videov, posnetih v poletnem času in v celoti zmontiranih s pametnim telefonom, pridružuje pa se jim nešteto najrazličnejših osebnih predmetov avtorice. Nekoliko srhljiv ambient nas posrka v avtoričino podzavest. Oziraje se po navlaki in predmetih, pripeljanih iz babičine hiše, poslušamo avtoričino petje, stokanje in smeh. V temačnem »mini horror« razsulu bi se obiskovalec lahko zadržal celo večnost, prebiral nedokončane pesmi, se naslajal nad starimi videokasetami in brskal med knjigami ali zdravili. Avtoričino raziskovanje zapuščenih prostorov in njihov potencial ponovnega življenja se tu odražata kot odtis njenega življenja v krami, ki je bila iz zapuščene hiše pokojne babice prepeljana na novo lokacijo.

Foto: Nadina Štefančič 

Vsako nadstropje galerije je zvočno in glasno, kajti tudi v vrhnjem nadstropju je prostorska instalacija, prepredena z glasbo. Ema Radovan se je pri svojem delu posvetila ponovnemu učenju instrumenta, za katerega ni poprijela že slabo desetletje. Raziskuje čas, lastno zgodovino in razvlečeno minevanje, ki ga v koronskem času mnogi izkoriščajo za oživljanje pozabljenih hobijev, spretnosti in dragocenega znanja. Komentar na nenavadne in tuje razmere, ki se jim prilagajamo vsak dan znova, je pospremila z optimizmom. Vračanje k igranju harfe je avtorica prenesla v galerijski prostor, kamor je dnevno prihajala in tam v živo igrala. Kadar je v prostoru ni bilo, so njeno igranje nadomestili stari posnetki njenih nastopov, ki nas še konkretneje opomnijo na nekoč obstoječo spretnost. V sosednjem prostoru se je ravno ta dostojanstvena melodija harfe primerno zlila z domiselno instalacijo Lee Topolovec, ki je s stropa razobesila aluminijaste plapolajoče trakove. Četudi je bila avtorica sprva v umetniškem krču in dilemi, česa bi se pravzaprav lotila, se je na koncu prepustila intuiciji ter izbran element iz osebnega prostora v umetniškem procesu namnožila in umestila v galerijskega. Delo Pit Stop je nepredvidljivo, a voljno, saj se viseči trakovi ob lesketanju in spreminjanju barvnih odtenkov nenehno prilagajajo obiskovalcu, ki jih premika s svojim sprehajanjem po prostoru. Na videz preprosta instalacija je docela hipnotična in prijetna, zdi pa se, kot da s Harfo tvori načrten tandem.

Foto: Lana Špiler

Petnajst minut hoje stran, v projektnem prostoru Fundacije ULAY, razstavljata Iza Štrumbelj Oblak in Lara Papov. Slednja se predstavlja z dvema deloma, pri čemer se ukvarja predvsem z materializacijo vmesnih prostorov, njihovo razsežnostjo in procesi znotraj sprememb. Delo White noise predstavljajo prazne lupine škržatov, nastale s tehniko 3D-tiska zlitine kovin. Škržati, ki z levitvijo za seboj nenehno puščajo prazne prostore, nas ob svoji metamorfozi soočijo z materialom in prostornino, katerih obstoj ni več relevanten in postane celo nezaželen. Avtorica premišljuje samoumevna razumevanja obstoja in realnosti. Podobnega razmišljanja o prostoru se je lotila tudi pri delu Always Has Been. Predstavlja ga ogledalo, ki mu je avtorica odstranila plasti eno za drugo, nato pa njegove delce oblikovala v nov objekt, nov prostor. 

Z bolj oprijemljivo in razširjeno tematiko pa se pri svojem delu Iščem prijatelje ukvarja Iza Štrumbelj Oblak. V času samoizolacije in omejenosti na lastno občino je izvedla družbeni eksperiment, ki ga je skrbno dokumentirala in ga na koncu predstavila v obliki videa in zine publikacije. V svojem delu se avtorica ukvarja z medčloveškimi odnosi in družbenimi problemi, pa tudi z ekologijo in pojmi identitete. S projektom Iščem prijatelje, ki se je odvijal s pomočjo aplikacij in transparentov, vključeval pa je tudi piknike z neznanci, je avtorica raziskovala sodobne načine sklepanja prijateljstev. 

Foto: Fotopub press

Razstavo Leave group? združuje spoprijemanje z epidemijo, izolacijo ter pomanjkanjem navdiha, druženja, plesa in domoljubja. Četudi so projekti zelo osebni, so morda s publiko povezani tesneje kot kadar koli prej. Pa ne samo zaradi vsebine, ampak tudi zaradi (ne)dostopnosti – v najslabšem primeru smo se lahko udeležili virtualnega vodstva, ob neslišnem rejvu pa lahko zaplešemo tudi po uradnem zaprtju razstave. Nabor raznolikih del in njihovo ravnovesje med aktualno vsebino in oblikovnimi lastnostmi sta zadovoljiva in – kar je tudi želja in nenazadnje cilj projektne skupine – omogočata nadaljnje delovanje ter raziskovanje pomembnih tem. Tokrat je avtoricam to uspelo s poudarjanjem osame, preizpraševanjem identitete, neproduktivnostjo in vdajanjem v usodo, v istem dahu pa so nas navdale z upanjem ter z željo po učenju, razdajanju samega sebe in razkrivanju lastnih strahov, travm in sramu. 

Omembe vredna je prefinjena prostorska razporeditev instalacij v Fotopubu, saj nam daje občutek, da so dela točno tam, kamor spadajo. V svetlo, prostorno in prehodno izložbo v osrčju pritličja obiskovalec vstopi iz neuglašenega kota tesnobe, nato pa se spusti v še bolj kočljivo, nezavidljivo klet. Na vrhu ga pričakata umirjena harmonija s pogledom na pravo harfo, dvignjena nad ulico, in brezplačen mavričen trip. Četudi nam naslov razstave sugerira odhod iz skupine, nam razstava sama za trenutek povrne občutek, da v tem kaosu nismo čisto sami. 

Oblikovala Eva_Bevec_Leave_Group