25. 11. 2020 / Oder / Reportaža
Kaja Novosel je diplomirana dramaturginja, študij pa nadaljuje na magistrskem programu dramaturgije in scenskih umetnosti. Znotraj svoje stroke se najraje giblje med pisanjem tekstov in teorijo drame, z rahlim poudarkom na prvem. Najraje piše monologe, včasih tudi kakšno recenzijo. Rada veliko govori in med pisanjem tvori predolge povedi - tako med prvim kot drugim nemalokrat izgubi fokus. V prostem času se aktivno pripravlja na strokovni izpit za tolmačko slovenskega znakovnega jezika.

(Zadnji) Festival dramske pisave Vzkrik

V soboto, 21. novembra, smo si lahko na Facebook povezavi v živo ogledali (Zadnji) festival dramske pisave Vzkrik, ki je prvič v štiriletni zgodovini svoj slogan »Če nas ne boste uprizarjali, se bomo pa sami!« kriknil v brezmejnost medmrežja. Festival, ki bi moral letos potekati štiri dni v marcu, je bil zaradi vsem več kot poznanih epidemioloških razmer prestavljen za nedoločen čas, svoje mesto pa je navsezadnje našel na eksperimentalnem dogodku uprizarjanja neuprizorjenih dramskih besedil na spletu. Tako se je v naših domovih zvrstilo osem odlomkov dramskih besedil, ki so jih ustvarjalci Varja Hrvatin, Brina Klampfer, Nika Korenjak, Gašpar Marinič, Tjaša Mislej, Jernej Potočan, Peter Rezman Reza in Suzana Tratnik pisali v sklopu delavnic dramskega pisanja Vzkrik pod mentorstvom Simone Semenič, Mareta Bulca in Ane Duša.

Dogodek je povezoval skrajno simpatičen voditeljski par v sestavi Tamare Avguštin (ja, tudi na Koridorju podpiramo Tamarin blog/vlog projekt) in Staneta Tomazina, ki sta sredi divjanja epidemije v Sloveniji večeru v samoizolaciji vnesla prepotrebno svežino in humor. Za tehnično vodstvo dogodka je poskrbel Vid Merlak, dodatno pa so večer popestrili povabljeni gostje, ki so med uprizoritvami podali svoje mnenje o trenutni gledališki krizi, možnosti (premiernega) uprizarjanja dramskih besedil na spletu in drugih aktualnih razmislekih o gledališki in literarni teoriji. Aljaž Krivec, Anja Radaljac, Jaka Smerkolj Simoneti, Vilma Štritof, Blaž Lukan in Petra Pogorevc so s krajšimi insteri dogodku dodali tudi teoretsko noto in pridih večje »festivalskosti«, s tem pa še bolj razgibali teren spletnega dogajanja.

Kratki izseki iz svežih dramskih tekstov so pokazali predvsem žanrsko, stilsko in tematsko raznolikost (o podrobnejši analizi bi zaradi formatu predvajanja primernega okleščenja besedila na nekajminutni odlomek težko diskutirali), režiserji videointerpretacij Živa Bizovičar, Žiga Hren, Brina Klampfer, Eva Kokalj, Mojca Madon, Luka Marcen, Nina Ramšak in Aljoša Živadinov Zupančič so se vsak na svoj način lotili izziva spletne premiere besedila. Pri tem so pokazali presenetljivo izvirnost, saj smo si gledalci lahko ogledali precej inovativne forme: od avdio-vizualne inštalacije, zvezane s »screen-sharing« videom (Najraje bi se udrla v zemljo avtorice Varje Hrvatin, režija Eva Kokalj), koreointerpretacije teksta (Kako ženska postane morilka avtorice Nike Korenjak, režija Aljoša Živadinov Zupančič) pa do zvočnega (po)slik(ov)anja praznega vizualnega prostora radijskega medija (Leta so tekla, mi pa malo manj avtorja Jerneja Potočana, režija Luka Marcena) in vseh možnosti vmes. Dogodek je z nenavadno trdnostjo in prepričljivostjo pokazal, da se odsotnosti gledališkega prostora navkljub da na marsikateri način izpeljati inscenacijo/ekranizacijo odlomka novonastalega teksta, ki lahko v zelo izčiščeni in zgošeni virtualni interpretaciji uspešno predstavi atmosfero besedila ter poudari njegove bistvene tematske in žanrske poteze.

Celoten dogodek (upajmo, da vendarle ne) zadnjega dramskega Vzkrika je torej presegel nemalokrat otopelo predvajanje posnetih predstav, ki odtujenega gledalca težko zintirgirajo in ga postavijo v pasivno ležanje pred ekranom. Snovalcem je uspelo z občutkom za medij, v katerem se plete dogodek, uravnotežiti razmerje med premiero besedil, (njihovo) teoretsko podstatjo in sproščenima voditeljema, ki sta festivalski večer uspela približati vsem gledalcem pred računalniškimi (in telefonskimi)  ekrani na kavčih/posteljah/naslonjačih/nečem drugem. Eksperiment »kaj vse se lahko zgodi na spletu« se je razvil v inovativen, kompleksen dogodek, ki ga je istočasno spremljala še igriva debata pod videom v sekciji FB-komentarjev. Komunikacijskih kanalov je bilo torej več (kot se za spletno umetnost tudi spodobi), vsa polifonija pa se je na koncu z natančno dramaturgijo stkala v trdno celoto, ki bi bila vredna tudi ponovnega ogleda. Morda je dogodek lahko tudi dober vzor za ostale institucije, ki v želji po približevanju (gledaliških ali drugačnih) dogodkov objavljajo povezave do svojih arhivskih posnetkov. Zaradi dejstva, da očitno še nekaj časa ne bomo izstopili iz kavča/postelje/naslonjača v gledališke dvorane, bi bilo navsezadnje dobro dodatno in na novo premisliti brezmejno prostranost medmrežja, ki ponuja neskončne možnosti eksperimentiranja.

Če kljub dejstvu, da ostajamo v svojih sedeče-ležečih položajih pred računalniki, vendarle zaključim v optimističnem duhu, lahko na tem mestu citiram voditeljico Tamaro in zapišem: »Brez veze, da travmiramo.« in se ozrimo proti svetli prihodnosti, ko bomo morda nekoč in nekje ponovno nagneteni en zraven drugega na kakšnem dramskem festivalu, brez mask ter s polnim srcem in kdo ve, morda vendarle tudi s ponovnim krikom »Če nas ne boste uprizarjali, se bomo pa sami!«

Zadnji Vzkrik