• Datum objave: petek, 31. marec 2017
  • Vzkrik, festival dramske pisave

    Zadnji trije dnevi prejšnjega tedna so minili v znamenju Vzkrika – festivala dramske pisave, ki je nastal v organizaciji JSKD, Trubarjeve hiše literature, KUD Krik in Integrali, odvil pa se je v Skladovnici. Na letošnji, že tretji delavnici Vzkrik se je v dramskem pisanju preizkusilo sedem dramskih avtorjev, ki so pisali pod mentorstvom Simone Semenič. Dela so bila predstavljena v obliki bralnih uprizoritev, po katerih je sledil pogovor z ustvarjalci.

     

     

    Prvi večer sta se predstavila Mitja Lovše z dramo Cimra ter Sofija Vukelj z delom Cimra Prvega je režirala Maša Pelko, nastopali pa so Anuša Kodelja, Borut Doljšak, Lucija Harum in Gregor Podričnik. Avtoričin prvenec tematizira konflikt med cimroma, ki ga povzroči prihod partnerke enega od njiju. Drugi dramski tekst je režirala Mojca Madon, ljubezensko zgodbo, polno dolgih replik o navidez dolgočasnih temah sta brala Andraž Jug in Silvia Viviani.

     

     

    Drugi večer se je predstavila Katarina Černe s tekstom Prideš, prosim, nazaj. Režiral ga je Žiga Divjak, brali pa so Mia Skrbinac, Sara Dirnbek, Živa Selan in Matic Lukšič. Tudi to besedilo je prvenec, ki govori o težavah odraščanja. Nato so režiser Dorian Šilec Petek z Urbanom Kuntaričem, Živo Selan, Evo Stražar, Matejem Zemljičem, Anušo Kodelja, Borutom Doljšakom in Lovrom Zafredom na oder postavil Podružnico izpod peresa Tomaža Lapajneta Dekleve, komedijo v slogu televizijske serije.

     

     

    Za tem je sledila okrogla miza z naslovom Sodobna dramatika, na katerem so sodelovali dramaturginja in dramatičarka Simona Hamer, kritičarka in teoretičarka Alja Lobnik, dramaturg, kritičar in publicist Blaž Lukan, dramaturginja in režiserka Nina Šorak ter režiser Juš A. Zidar. Pogovor je tekel o izboljšanju odnosa do sodobne dramatike, kjer so se dotaknili predvsem dejstva, da je prozi in poeziji namenjenih veliko natečajev in možnosti objav, medtem ko se dramatika načeloma ne tiska in objavlja. S tem se zatira želja mladih gledališčnikov po pisanju dramatike kot literarnega žanra in se jih preusmerja v mišljenje, da je dramatika namenjena le in izključno odru. Polemično so se dotaknili tudi sprejemnika teh besedil. Spraševali so se, kako jih motivirati in pripraviti do spremljanja sodobne slovenske dramatike in do nje vzpostaviti kritični odnos.

     

     

    Tretji in zadnji dan festivala je postregel še s tremi bralnimi uprizoritvami. Sara Lucu je režirala tekst Tamare Matevc Prva ljubezen (brali so: Mario Dragojević, Živa Selan, Tomaž Gubenšek, Sara Horžen, Mišo Mićić, Silvija Jovanović). Nina Ramšak se je s svojo ekipo lotila metadrame Varje Hrvatin Popotovanje dramskega besedila, v katerem avtorica tematizira nastanek dramskega teksta skozi dialoge med likom, didaskalijo, časom, prostorom, nekoč velikim (avtor) in velikim (režiser). Zadnje uprizorjeno besedilo je napisal Mišo Mićić: Sestre Mčkrvč. Ekspirimentalno besedilo, ki meji na absurd, je bilo, kakor se dozdeva, lep poklon Svetlani Makarovič, verjetno največji slovenski ljubiteljici mačk. Lika besedila sta namreč dve, druga na drugo ljubosumni mački, ki se trudita pogovarjati v rimah, hkrati pa vsake toliko izustita kakšno Svetlanino pesem. Še več, če v naslov besedila vstavimo samoglasnike, dobimo “Sestre Mačkarovič”.

     

     

    Festival kot tak ima za slovenski gledališki prostor pomemben pomen, saj daje začetnikom možnost, da so njihova besedila slišana, hkrati pa dobijo konstruktivne kritike v obliki tako strokovnih kot popolnoma laičnih mnenj. Poleg tega avtorji lahko sodelujejo na vajah, doživijo proces nastanka (bralne) uprizoritve ter ugotovijo, kako oder prenese njihovo stvaritev. Vse to je izredno koristno in pomembno za razvoj mladih dramatikov. Nam, gledalcem, pa Vzkrik omogoča vpogled v razvoj sodobne dramatike in spoznavanje novih obrazov na gledališki (in literarni) sceni.

    Sorodni članki: