7. 1. 2021 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Tukaj ni homofobije

Režija: Živa Bizovičar 
Kamera in montaža: Domen Lušin
Dramaturgija: Nik Žnidaršič
Tehnično vodstvo: Vid Merlak
Igra: Gaja Filač, Tina Resman, Jure Rajšp, Diana Kolenc, Jure Žavbi,
Veronika Železnik, Ivana Percan Kodarin
Spletna uprizoritev je nastala ob podpori Ministrstva za kulturo.
Datum premiere in ogleda: 19. 12. 2020

Dramsko delo Tukaj ni homofobije, ki je po besedah ustvarjalcev sicer še v nastajanju, hkrati pa je prvo dramsko delo znane pisateljice Suzane Tratnik (Ime mi je Damjan, Vzporednice, Tombola ali življenje! …), je moralo premierno uprizoritev 19. decembra 2020 z dvema ponovitvama dočakati na spletu. Kljub predrugačenemu mediju so se sicer gledališko šolani ustvarjalci, predvsem študentka gledališke režije Živa Bizovičar in študent dramaturgije in scenskih umetnosti Nik Žnidaršič, znašli in uprizoritev, ki je bila primarno zamišljena na odrskih deskah, s pomočjo tehničnega vodstva Vida Merlaka predelali v zabavno satirično video formo.

Že sam naslov dramskega dela je ironičen; prebivalstvo, ki živi v nekakšnem mehurčku večjih mest, kjer se stremi k progresivni družbi, v kateri ne diskriminiramo med drugim različno spolno usmerjenih posameznikov, občasno rahlo pozabi na to, da pravzaprav precej ljudi še vedno ne sprejema queer soljudi. Četudi si je težko sneti rožnata očala, skozi katera lahko gledamo na LGBTQ+ skupnost in njihovo trenutno situacijo, si moramo s težkim srcem priznati, da tej skupnosti pripada ogromno homo-, bi-, trans-, … seksualcev, ki jih drugače misleči gledajo zviška, grdo, z gnusom, kar pa na žalost ni najhuje, kar doživlja LGBTQ+ skupnost.

Par Maja (Gaja Filač) in Ajda (Tina Resman), ki se druga za drugo pojavita v pogovorni oddaji (kar je tudi najosnovnejša forma gledanega video produkta), ki jo vodita pretirano svečano odeta Jure Žavbi in Veronika Železnik, otvori realističen prikaz položaja, v katerem Maja in Ajda pristaneta zaradi staršev slednje, ki so sveto prepričani, da je homoseksualnost greh in ju zato redno kličeta, na njunem pragu puščata Sveto pismo in literaturo, ki nakazuje na homofobna starša. Avtoritete, kakršnekoli že, se dejanski akciji, intenzivnejši od izjavljanja lastne zaskrbljenosti nad dano trenutno perečo situacijo, izogibajo, kar je lepo prikazano z vlogo policista, ki se na klic obupane Maje na nikakršen način ne odzove aktivno. Lezbični par je resnično v stiski, voditeljski par pa se situaciji distancirano smehlja, ko na neki točki voditeljica Majo povabi na zdravljenje. Zdravljenje česa? Ahilove tetive vendar. Zdravljenje bojda poteka celo življenje, vaje pa je potrebno delati vsak dan, udarec v ahilovo tetivo je namreč kar huda poškodba, zanjo pa si si najverjetne vedno kriv kar sam. S preskakovanjem med različnimi scenami, ki so ravno dovolj impulzivno nanizane, da vzbujajo radovednost, hkrati pa ohranjajo pozornost publike, ne da bi prišlo resnične vsebinske spremembe, z ironijo in občasno bistro samoironijo predstava iskreno nasmeji. Večinski del uprizoritve je izpeljan neizmerno duhovito, do izraza pa pridejo sicer skozi celotno delo razporejene tranzicije med segmenti. Navdih zanje verjetno izhaja iz prehodov, kakršne vidimo v risankah in šovih iz osemdesetih ali devetdesetih, kvaliteta posnetkov pa ravno tako spominja na tisto obdobje.

Sicer je jasno razvidno, da je celotna produkcija namerno ustvarjena ceneno, z manjkajočimi šumniki v prehodnih tekstih, scenografijo, ki spominja na srednješolske video produkcije, prisrčnimi vložki napak v govoru igralcev, narodnozabavno glasbo v ozadju, praktično na telefonu posnetimi sekvencami, ipd. Lokalna homofobija je tako še kako vitalna, opozarja uprizoritev na vsakem koraku. Z branjem resničnih in precej nedavnih komentarjev na spletnih forumih, ki odpirajo debato homoseksualnosti, obraz spletnim anonimnežem pa ponujata predvsem Diana Kolencin Jure Rajšp (že prej prisotna v vlogi Ajdine mame in očeta), razvidimo, da se homoseksualci s homofobijo soočajo tako v realnem kot v virtualnem svetu. Obseg homofobije odpirajo že prej omenjeni različni komentarji, ki se pod temi temami pojavljajo, tako na primer kaj kmalu opazimo, da ima mnogo avtorjev teh zapisov precej ‘ortodoksna’ in zelo jasno ustvarjena mnenja, ki večinoma izražajo nezadovoljstvo ‘zgolj’ zaradi interakcij s homoseksualci. Če povzamemo mentaliteto takih ljudi, ki bi jih z lahkoto oklicali za prikrite homofobe, vidimo, da so domnevno nevtralni do soobstajanja s homoseksualci, dokler ti niti ne nakažejo svoje spolne usmerjenosti. Komentarji prikritih homoseksualcev tako nihajo od tipa ‘dokler se ne držijo za roke, jih prenesem’ pa do bolj agresivnih, a vsebinsko enakih ‘res ne vem, zakaj se morajo javno deklarirati, kaj, če to vidijo moji otroci, kakšen vzor jim bo to videnje vzpostavilo …’. S posnetim branjem je tako tedaj prikladna anonimnost piscev vseeno poosebljena, za vsako anonimno nestrpnostjo vseeno biva misleče in funkcionalno bitje, ki pa kljub delujočemu umu diskriminira. 

Satira v vseh pogledih je primerno ironična, dodatno samoironična, neizmerno duhovita, ustrezno ambiciozna, spretno intrigantna in, žalostno, a resnično, realistična. Z dramaturškimi posegi, ki namerno delujejo nekompleksno in celo popreproščeno, zato pa ne izgubijo svoje svežine in domiselnosti, ter spretno režisersko roko, za katero je jasno, da ji delo Suzane Tratnik zaradi satiričnosti (h kateri se Bizovičar rada nagiba, kot denimo v Požaru) in vsebine izjemno ustreza, igra zaživi. Ob ogledu lahko za trenutek skoraj pozabimo, da nam je ogled performative v obliki, kot jo poznamo, trenutno onemogočen, ter le spektiramo.

                                                  
Foto: Živa Bizovičar