26. 3. 2021 / Oder / Recenzija

Tišina med nami

Spletna premiera: 20. 2. 2021, MGL
Režiserka: Nina Šorak
Avtorice besedila: Barbara Zemljič, Tjaša Mislej, Iza Strehar
Dramaturginji: Ira Ratej in Simona Hamer
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografka: Tina Pavlović
Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik SmrekarLektorica: Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš
Avtor fotografije plakata: Peter Giodani
Oblikovalec plakata: Nejc Prah
Nastopajo: Primož Pirnat, Gaber K. Trseglav, Lovro Zafred k. g., Karin Komljanec, Bernarda Oman, Judita Zidar, Lotos Vincenc Šparovec, Ajda Smrekar, Mojca Funkl, Tanja Dimitrievska, Mia Skrbinac k. g.

Po krstni interni uprizoritvi 13. decembra 2020, je 20. februarja 2021 dramski omnibus Tišina med nami na spletni platformi Tretji oder doživel še spletno premiero. Tri zgodbe v režiji Nine Šorak, ki združene tvorijo dramski tekst predstave, so delo treh slovenskih mladih avtoric: Tjaše Mislej, Barbare Zemljič in Ize Strehar. Slednji sta za MGL-jevski repertoar sicer že pisali (Praznina spomina ter Izkoristi in zavrzi me), lanskoletna Grumova nagrajenka Tjaša Mislej pa se je občinstvu Mestnega gledališča ljubljanskega tokrat predstavila prvič.
Avtorice so vsaka svojo besedilo (Mrak Barbare Zemljič, Lunin ples Tjaše Mislej in Zora Ize Strehar) začele pisati med prvo karanteno in čeprav gre za ločene zgodbe, enodejanke, te najdejo stično točko v nerazčiščenih odnosih, ki se zažirajo v življenja vseh dramskih oseb.

Tišina med nami
Tišina med nami, foto: Peter Giodani

Predstavo otvori Mrak Barbare Zemljič, ki problematizira temo smrti in osamljeno umiranje brez svojcev. Čustven in senzibilen Jure (Primož Pirnat) po pogrebu svoje matere sede na klopco, kjer se mu kasneje pridruži bolj racionalno razmišljujoč brat Miran (Gaber K. Trseglav). Tolažita se s tem, da njuna mati vsaj ni umirala sama in bila zaradi prepovedi obiskov svojcev obsojena na družbo belih bolnišničnih sten. Pogovor hitro nanese na temo dediščine in že tik po pogrebu sproži neprijetna trenja med bratoma, ki jih Barbara Zemljič spretno meša z nostalgičnimi momenti, ki presežejo (ne)relevantnost dedovanja.
Po popogrebnem prizoru taisto klopco v Luninem plesu zasedeta zakonca Koren (Judita Zidar in Lotos Vincenc Šparovec). Spremljamo petindvajseto obletnico poroke, ki razgali njun nerazčiščen odnos, ki očitno obstaja le še zaradi ohranjanja podobe srečnega para. Gospod Koren, uspešen podjetnik, ki ustanavlja podjetje za podjetjem in jih kasneje pahne v stečaj. Njegova žena med zrenjem v luno, ki (ne)hote spominja na Wildovo Salomo, prizna polletno nezvestobo svojemu zakonu. Mož z ženo verbalno (kasneje tudi fizično) obračuna in si jo s popolno osebno diskreditacijo dokončno podredi. Na videz preprosta kostumografija (Tina Pavlović) ponuja vpogled v nenujnost povezanosti med navidezno urejenostjo in moralnostjo. Predvsem v Luninem plesu (zakonca Koren)in Zori (Manca, Petra, Lana, Brina) izstopa neskladnost urejenega zunanjega videza – ki sugerira dober finančni položaj dramskih oseb – z njihovimi vrednotami. Prizoru soočenja sledi še konfrontacija gospoda Korena in Nataše (Ajda Smrekar), nekoč zaposlene v enem izmed njegovih propadlih podjetij, nakar se mučna atmosfera za hip zamenja z vedro.

Tišina med nami
Tišina med nami, foto: Peter Giodani

V Zori Ize Strehar namreč spremljamo dekliščino bodoče neveste Brine (Tanja Dimitrievska), na katero so povabljene njene prijateljice Manca (Karin Komljanec), Petra (Bernarda Oman) in Lana (Mojca Funkl). Kasneje se jim pridruži še Liza (Mia Skrbinac). Med razlogi za zamudo omeni tudi obisk faksa in soočenje s profesorjem, ki pričakuje, da bo od nje na eni točki dobil vsaj »blowjob«, kar mimogrede izpostavi še družbeni problem problem spolnega nasilja v akademskem prostoru. Na zabavi poklicno uspešnih žensk, od katerih bi pričakovali tudi visoko stopnjo moralnosti, dokončno padejo maske, pod katerimi se skriva brezmejna sebičnost. Tragične zgodbe, nesprejemljiva dejanja in nezdravi odnosi (še posebej izstopa z nasiljem prepojen odnos med Petro in njenim možem) se zaradi privzgojenega nauka o nespodobnosti vpletanja v tuje odnose ne ustavijo.

Tišina med nami
Tišina med nami, foto: Peter Giodani

Tihi povezovalec, ki s svojo večinoma pasivno prisotnostjo enodejanke veže v zaključeno celoto, dramski omnibus, je Fant (Lovro Zafred). Ta v dogajanje samovoljno raje ne posega – namesto tega z Jupol barvami plakatu praznega mestnega trga vliva življenje. Scenografija (Branko Hojnik) celotne predstave je sicer precej skromna. Daje občutek praznine, odtujenosti in nedomačnosti. Plakat Robbovega vodnjaka, pred katerim je na odru le še klopca, spominja na prazne ulice in mesta v času karantene, ko je bilo družbeno življenje omejeno na zgolj eno gospodinjstvo. Dramski omnibus se gledalca dotika neposredno in ga pretresa z močno sporočilnostjo. Nerazrešeni odnosi, vsi že skoraj eksistencialno ujeti v svoj obstoj, preslikavajo intimo v širši družbeni kontekst. To, da se reševanja malodane tragičnih zgodb ne znamo, še večkrat pa ne želimo lotiti, ustvarja svet, v katerem je človek človeku (preveč) zlahka volk. Če se je prekinilo oziroma ohromilo javno družbeno življenje, je urejenost zasebnega še toliko bolj pomembna. S konfliktnimi odnosi je slogan »Ostani doma!« le še posmeh tistim, ki so obsojeni na strupen dom. In ti isti namesto pomoči dobijo le neme opazovalce, ogrnjene v tišino, ki čedalje bolj postaja sopomenka za družbeni zločin.

                                                                                                                   
Tišina med nami
Tišina med nami
Tišina med nami
Tišina med nami
Tišina med nami
Tišina med nami