21. marec, 2019 / Oder / Recenzija

Simona Semenič: še ni naslova

Ajda
Bračič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Še ni naslova traja deset ur. Deset ur je veliko časa, pa vendar se predstava odvije v enem samem trenutku – v trenutku male smrti, orgazma, upanja na čudež, padanja z bolniške postelje, ki je prav lahko padanje iz maternice v grob. Nazaj ne gre več, padanje je možno le v eno smer, zato je treba sliko ženskega spolovila razmesariti in v režo vtakniti glavo v obupanem poskusu ponovnega rojstva, prav tako pa je treba razmesariti vse ženske partnerje, ki nam pridejo naproti. Teme zlorabe se ponavljajo, prav tako kot se ponavljajo izrečene misli, motivi, ljubezni, prizorišča; da bi, ko jih po desetih urah pogledamo hkrati v retrovizorju spomina, v srhljivem unisonu zapeli o večni zgodbi ljubimcev, katerih fantomska sreča traja le do v neskončnost odmaknjene izpolnitve te ljubezni ali, v nekem drugem primeru, do smrti, ki jo prekine. Nezmožnost njene izpolnitve dela ljubezen večno v tem, da se večno ponavlja, kot se ponavljajo zvezde in travme.

Nastopajoči se ves čas igrajo s tem, kako blizu nam bodo pustili: nenehno prestopajo mejo med odrom in publiko, nas prostodušno posvetijo v skrivnosti gledališkega uprizarjanja, govorijo zgodbe, igrajo, nas povabijo na odmor. Pa vendar v ključnih trenutkih presekajo pomirjujočo zavest o gledališki iluziji s čim tako resničnim, da smo dogodku resnično priča. Posilstvo, ki ga ne vidimo, a se nam zarije v meso. Mlado dekle, ki umira (to sem jaz), ki ji je treba pokazati, kako se gre k hudiču, da bi v zameno za svojo odrešila dušo ljubega, in jo posili angel. Režiser ga drka igralcu (res!). Kjer gledališka telesa odpovejo, se na njihovo mesto postavijo predmeti: invalidski voziček, raztreščena miza, stol, ki se ga kljub besu ne da zlomiti, jebemumater.

977a321d-b31c-4cd1-a610-c4b0c4173796_big_large

Dosti je slačenja, levitve vlog in kostumov, dosti golote, ki pa nikdar ne izpostavi igralca kot resnično golega (iskrenega, čistega, slečenega pred publiko). V goloti telesa se pomeni še naprej premeščajo v neskončnost, ni jim mogoče priti do dna. Telesa igralcev so igralska telesa, izpraznjena do gole funkcionalnosti, da bi se lahko zgodbi podvrgli, da bi lahko postali od zgodbe obsedeni: da, te zgodbe, ki obseda tako, kot obsede kakšen demon iz kraja tam čez. Zgodbe, ki je kljub svojim mnogoterim različicam in izpovedovanjem, med drugim tudi različicam vsakega izmed nastopajočih, venomer zgodba dveh, ki se ljubita in sovražita, in ki je vendarle tudi zgodba enega samega, razčesnjenega na pol. Kot se ubesedi tik pred koncem predstave in v spodaj ležečem besedilu Simone Semenič, je to zgodba trenutkov, ko subjekt pobegne od sebe (ko je iz sebe ali ne čisto pri sebi), ko je jaz v svojem bistvu razločen in deluje iz te razlike, iz zevi med samim sabo, ki nastane, kjer se ga drugi dotakne.

Drugi je Don Juan ali Janez, pa ima še mnogo imen, in je pravzaprav vedno drugi, ki živi v meni. Ko stvari postanejo prehude, pre-rutinirane, preveč boleče, preveč, in je treba samo še malo vzdržati, je drugi sladka obljuba pobega od življenja in samega sebe. Za njim stoji želja, ki se vanj vliva in ga oblikuje za svoj kalup. Je nasprotje vsega, kar smo poznale do zdaj: nepredvidljiv, razumevajoč, razmišljujoč, živalski, previden, zaščitniški, izzivalen. Don Juan je obljuba ljubezni kot rešitve pred samim sabo in je obet srečanja s tistim drugim delom sebe, ki je v trenutkih les petits morts od nas odmaknjen in ga končno uvidimo kot od sebe ločenega, in v njem vzljubimo svojo drugost. Ta obljuba se napaja iz fantazme, ki, ko se poskuša uresničiti, izniči svoj vzrok in se premesti. Na tem svetu ni kraja zanjo: živi le onkraj, tam čez, na kraju smrti in ljubezni, kjer z neba padajo čokoladice Raffaelo in narcise. Ko drugi, ki smo ga napolnili s svojimi fantazijami, spet postane običajen človek, s katerim delimo vsakdan, je zablode konec – spet smo sami s sabo, brezupno pri sebi.

72afd712d2cc995784ae-don-juan-v-nastajanju

Tako tudi deset ur mine, kot bi mignil. V trenutku, ko to pišem, se na drugem zavihku mojega računalnika v prazno vrti youtube video, pa tudi mobitel z vsemi aplikacijami je na dosegu roke – sprašujem se, kako je ustvarjalcem predstave uspelo mojo razpršeno pozornost zadržati ves dan. To je, kot pravi tudi režiser Tomi Janežič, mali čudež. In vendar se je nekako zgodilo. V tem pogledu bi lahko predstave s tako dolgo metražo primerjali s televizijskimi serijami, ki so v zadnjih letih v gledanostih premagale filme, in zmago romana nad novelo. Veliko časa pomeni, da imajo ustvarjalci čas in možnost raziskati zgodbo, like in različne gledališke prijeme in zorne kote, gledalci pa resnično postanejo del predstave. Zagotovo bi se dalo predstavo »zeditirati« na standardno dolžino. Zagotovo so teme, s katerimi se ukvarja, večne in že tisočkrat obdelane. Pa vendar so z vsako iteracijo bližje naši lastni. Predstavi kljub temu, ali pa morda ravno zaradi tega, uspe ohranjati nedeljeno pozornost občinstva in v svojem bistvu ostati resnično sveža in iskrena.

Predstava izmenično poteka v spodnji in zgornji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča, ki s svojima različnima ambientoma deloma prispevata k sekvencioniranju zgodbe. Ne samo to – dvorani s pomočjo enostavnih scenografskih posegov v času trajanja predstave večkrat preobrazita svojo podobo, da se zdi, da smo se znašli v drugem prostoru. Svoj čar ima tudi vstopanje v dvorano na nekonvencionalnih mestih in kratki sprehodi po zaodrnem črevesju Mladinskega; nekaj nedovoljenega, kar si delimo z igralci in se zato z njimi zbližamo. Prizor po zadnjem odmoru se, na primer, v celoti odvije v s polivinilom prevlečeni zgornji dvorani, po kateri špricajo šnops, voda in umetna kri, medtem ko publika vse to opazuje z odra.

se_ni_naslova4_large

Glasbo so izbrali ustvarjalci predstave, njihov izbor pa je koktejl klasičnih mojstrovin in uspešnic popularne glasbe tipa Space Oddity, Into my Arms in Mlade oči – raba skladb, ki jih poznamo vsi, tako igralci kot publika, in ki so v vsakem od nas že zaznamovane z asociacijami, pa prizore dodatno poglobi in jim služi kot čustveno gorivo.

Tomi Janežič se v predstavo vključuje kot aktiven del kolektiva, jo tako rekoč režira na mestu samem, da ob vsaki uprizoritvi znova nastane pred našimi očmi, čeprav za njo stoji večleten ustvarjalni proces. Ta proces nastajanja predstave je simetričen njenemu sporočilu: nikdar ni nič dorečenega v tem padanju z bolniške postelje na tla iz trdih keramičnih ploščic, v tem izoliranem trenutku, ki je hkrati vsak trenutek, v tej zgodbi, ki je hkrati vsaka zgodba. Nič ni dokončnega, čeprav že vemo, kako se konča. Ni pravega načina, kako pristopiti k stvari. Ničesar ni, razen tega čudeža, s katerim se predstava zaključi, in traja še po tem, ko je brezdanji trenutek desetih ur že davno minil.