16. maj, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Samo za danes

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: 16. 11. 2018
Datum ogleda: 8. 5. 2019
Snovanje in koncept: Maja Delak
Soustvarjalke in izvajalke: Anja Bornšek, Maja Delak,
Snježana Premuš, Kristýna Šajtošová, Urška Vohar
Oblikovanje zvoka in glasba: Luka Prinčič
Produkcija: Emanat
Oblikovanje prostora in kostumov: Ajda Tomazin
Dramaturginja: Maja Šorli
Oblikovanje svetlobe: Janko Oven

Izkušena koreografinja Maja Delak je svojo tokratno predstavo z naslovom Samo za danes postavila na oder Stare mestne elektrarne Elektra Ljubljana. Gre za umirjeno in navidez počasno predstavo, ki jo ustvarjalci opisujejo kot instantno kompozicijo in ki gib definira v istem trenutku, kot ga ustvari. Ker je improvizacijska, je naslov izredno prikladen, opazovanje kar petih prav tako izkušenih in koreografsko artikuliranih plesalk (Anja Bornšek, Maja Delak, Snježana Premuš, Kristýna Šajtošová, Urška Vohar) pa še zanimivejše, saj kljub umirjeni dinamiki oko publike nikakor ne zmore slediti vsemu dogajanju na odru, predvsem pa je onemogočeno hkratno opazovanje posameznih odrskih komponent.

To nas nikakor ne zmoti, saj je očitno, da so vsi možni elementi med seboj neizmerno uglašeni, ravno tako kot med seboj plesalke. Slednje se namreč v času trajanja predstave orientirajo glede na prostorsko postavitev ostalih plesalk, atmosfero, uporabljeno orodje ali zadano nalogo. Za publiko deloma zabrisana in na trenutke težko berljiva struktura je temu navkljub natančno dodelana in precizna – izvajalke se držijo okvirnega zaporedja vnaprejšnjih odločitev, pri čemer do teh odločitev pridejo skupaj in naravno, brez časovnega pritiska. Zanje seveda uporabljajo določena orodja komunikacije, na primer pogled (med izvajalkami in/ali v publiko), opazovanje odnosov (prostorskih in gibalnih) med telesi in podobno. Zaradi njihovega podrobnega razumevanja principa telesne komunikacije predstava ohranja svežino in pristnost, ker pa konstantno podlega nenehnemu procesu ustvarjanja, se ta rezultata z vsako izvedbo izpopolnjujeta.

Samo za danes. Foto: Nada Žgank

Med drugim se spreminja tudi raba različnih rekvizitov, ki so bili prvotno izbrani glede na njihovo teksturo, ki smo jo v tokratni izvedbi zaznali precej jasno, saj so izmed večje množice predmetov izvajalke uporabile drevesno vejo, otroški puder, mehak plašč, … Vse te reči so do vsaj neke majhne mere spremenile prostorsko, atmosferično ali zgolj vizualno kompozicijo (slednje v primeru oblečenga plašča ne gre enačiti s prostorsko spremembo). Tako je razvijanje valja s plastičnimi vrečami v nekem trenutku prostor presekalo na polovico, spet drugič je položaj kosa lesa poustvarjal postavitev ene izmed plesalk; oba sta tvorila pravokotni trikotnik in bila tako vizualno naključno složna.

Samo za danes. Foto: Nada Žgank

Neverjetno povezana sta se zdela tudi mehko gibanje in izjemno oblikovanje svetlobe; slednje se namreč vselej spreminja, a na način, ki v samem trenutku ni zaznaven, skozi rahlo daljše časovno obdobje pa so spremembe opazne in pomembne, saj uokvirjajo celoten potek dogajanja na odru. To kombinacijo zaokrožuje tudi vedno znova izginjajoča megla, ki zaradi umirjenega premikanja na tleh odra v zraku lebdi precej časa. To breztežno lebdenje daje gledalcu občutek brezčasnosti, dogajanje na odru pa hkrati vleče diametralno nasprotje, saj zaradi tekočnosti izvedbe in odsotnosti nekega narativnega vrha pomislimo na enosmernost, vztrajnost in konstantnost časa. Atmosferična in deloma improvizirana glasba (z občasnimi, za gledalčevo uho neopazno vpeljanimi zvočnimi referencami, namenjenimi plesalkam) to podpira in tako vsi aspekti dajejo občutek zaključene celote. Jasno je, da so plesni, glasbeni in scenski materiali izdelani, a ne nujno kot material (torej na primer solo), temveč atmosferično. Koncept dopušča odprto branje predstave, kar glede na njeno splošno odprtost ni nenavadno, je pa vseeno izjemno.

Samo za danes. Foto: Nada Žgank