17. april, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Rosas: A Love Supreme

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Svetovna premiera: 23. 2. 2017, Kaaitheater (Bruselj) 
Datum ogleda: 8. 4. 2019
Koreografija: Salva Sanchis, Anne Teresa De Keersmaeker
Glasba: John Coltrane: A Love Supreme
Plesalci: José Paulo dos Santos, Bilal El Had / Robin Haghi,
Jason Respilieux, Thomas Vantuycom
Produkcija: Rosas
Koprodukcija: De Munt/La Monnaie (Bruselj)

V Cankarjevem domu smo si 8. aprila lahko ogledali A Love Supreme, plesni kvartet, ki sta ga ustvarila koreografa Salva Sanchis in Anne Teresa De Keersmaeker, temelji pa na istoimenskem albumu Johna Coltrana, jazzovskega saksofonista. Glasbo so soustvarili še trije glasbeniki (soavtorji), plesni kvartet pa so izvedli štirje mladi plesalci skupine Rosas. To skupino je ustanovila Anne Teresa De Keersmaeker leta 1983, malo po ustanovitvi skupine pa se je koreografinja posvetila rigoroznemu raziskovanju giba in raziskovanju artikulacije giba: tako najpreprostejšega premika kot kompleksnega gibanja. Sčasoma je skupina Rosas plesu dodala razmislek o zapisu (in zarisu) gibanja v prostoru in času, še kasneje pa je začela raziskovati korelacije med plesom in vizualnimi umetnostmi, jeziki, glasbo ter geometrijo.

Ravno zadnji dve, glasba in geometrija, sta ključni tudi v A Love Supreme, saj skladno s popolno svobodo jazzovske improvizacije koreografinja v predstavi sledi s svojimi nepredvidljivimi potmi plesne improvizacije. Kljub temu, da nezanemarljiv del koreografije poteka v tišini, so ob vehementnemu in do neke mere nepričakovanemu vstopu glasbe na neki točki predstave vidne vzporednice med gibom in preprosto glasbeno strukturo Johna Coltrana in sodelavcev. Skozi celotno predstavo pa je opazna tudi geometrijska komponenta. Na tleh je namreč razmetanih nekaj zlatoreznih pravokotnikov, nakazanih s črnim lepilnim trakom, zaradi česar so dobro opazni le z višjih sedišč. Te pravokotniki so relativno veliki in so edini osvetljeni del odra. Plesalci se gibajo po linijah teh pravokotnikov, večkrat tudi ustvarjajo spirale (zlatorezne), sicer pa se konstantno razporejajo tako, da gledano iz zraka tvorijo lepa geometrijska telesa, najpogosteje deltoid, romb, trapez.

Ker se ustanoviteljica Rosas tudi v splošnem nagiba k rabi numeričnih vzorcev, nas ne preseneti, ko opazimo, da je v koreografiranju pomembno število 4. Kot že rečeno, so na odru prisotni 4 plesalci, glasbo so ustvarili 4 jazzisti in to v štiričetrtinskem (4/4) taktovskem načinu, A Love Supreme je razdeljen na 4 stavke, prvi izmed stavkov pa vsebuje strukturo harmonije, ki je sestavljena iz 4 not (G-Hes, G-C). Precej očitno je tudi, da vsak plesalec predstavlja enega izmed inštrumentov, zato se pojavi na odru le, ko se avditivno udejstvuje tudi plesalcu pripadajoč inštrument (saksofon, klavir, bas kitara, bobni). Opazovanje teh estetskih glasbeno-plesnih odvisnosti je tako navdušujoče in dodaja kompleksnost ter lepoto koreografiji, svežina glasbe in energična ter izredno precizna plesna izvedba pa lepoto še poudarjata.

Rosas: A love supreme. Foto: Anne Van Aerschot