14. marca, 2020 / Oder / Recenzija

Žabe

Premiera: 26.12.2019, Bunker, Stara mesta Elektrarna
Pesmi in teksti: Gregor Strniša in ekipa 
Režiserka: Maruša Kink 
Igrajo: Maruša Majer, Nika Rozman, Nejc Cijan Garlatti, Stane Tomazin,
Nataša Keser, Matija Vastl 
Glasba v živo: The Frogs – Jure Maček (tolkala), Maša Budič (flavta), 
Blaž Podobnik (pianino), Danijel Bogataj (violina, kitara) 
Tehnična ekipa: Igor Remeta, Duško Pušica, Andrej Petrovčič 
Scenografija: Tina Bonča 
Kostumi: Tina Bonča 
Producentke: Mija Špiler, Mojca Jug, Tajša Perović, Alma R.
Selimović 
Produkcija: Bunker, Ljubljana 
Koprodukcija: Zavod Margareta Schwarzwald

Žabe v režiji Maruše Kink so premiero doživele 26. 12. 2019, prvi ponovitvi pa 22. in 23. januarja 2020 v sindikalni dvorani Stare mestne elektrarne Ljubljana. Izhodiče za predstavo je istoimensko besedilo Gregorja Strniše, podnaslovljeno kot Prilika o ubogem in bogatem Lazarju, ki s transcendentalno resničnostjo upodablja moraliteto faustovske narave.

Predstava si za svoj uprizoritveni model (režija Maruša Kink) jemlje izhodišče, da gre pri moraliteti za upodobitev prehodnosti med fizičnim in metafizičnim svetom. Slednje vpenja tako na vsebino, še bolj izraziteje pa na stilsko podobo uprizoritve; Strnišev fiktivni lok pripovedi, ki je postavljen v ospredje, se prepleta z avtorsko, asociativno ravnjo, tako da izpade, kot da uprizoritev poteka na dveh ravneh. Podobno velja za način naracije; tok fiktivne pripovedi mestoma prehaja v izstope igralcev in avtorske songe ali glasbene upodobitve poezije Strniše (Maša Budič, Danijel Bogataj, Blaž Podobnik, Kukla Kesherović). Zgodba, ki se sicer vije še okrog Hudiča (Nejc Cijan Garlatti) in Evice (Nika Rozman), pa v ospredje postavlja Lazarja (Stane Tomazin), ki se znajde v krčmi – le-ta simbolizira prožen in prehoden prostor med fizičnim in metafizičnim, med navideznim in resničnim. Trdna tla sindikalne dvorane, v katero gledalci vstopamo ob spremljavi osebne dobrodošlice igralcev, se preobrazijo v mokra, močvirnata tla ljubljanskega barja.

Vstopimo na prizorišče – krčma, v kateri nam je za dobrodošlico predstavljen dnevni meni – žabji kraki, pokovka in ognjena voda. Gostje med zasedanjem prostega sedežnega reda večinoma posegamo po slednji, medtem ko je tekom celotne uprizoritve porcija žabjih krakov iz kumaric in pest pokovke na voljo na mizicah poleg sedežev. Tovrstna postavitev že v začetku daje namiguje, da gre za kabarejsko obliko uprizoritve. Oder iz praktikablov – ki s svojo podolgovato obliko spominja na modno pisto – ter gledalci, posedeni za mize pod njim, pa zamejujemo igralni prostor.

V ozadju se izvaja glasba v živo, topla svetloba lučk, ki se odbija s srebrnih trakov – pridih domačnosti se meša s kabarejskim vzdušjem. Sama uprizoritev je močna v tovrstnem ustvarjanju atmosfere, občutka komornosti ter v ustvarjanju časovno-prostorskega konteksta, ki se odraža v svoji grotesknosti in zamaknjenosti od vsakdana, njene šibke točke pa se skrivajo v orkestraciji izraznih sredstev tako, da bi ta tvorila koherentno celoto.

Najprej je tu glavni lik Lazar. Vodilni motiv uprizoritve – duša, ki gledalce in ustvarjalce združuje v dogajalni medprostor – je kot vprašljiva entiteta izražena skozi njegov lik. Lazar se tokrat na prožnatih tleh barja znajde v podobni situaciji kot pred stoletji Faust – v pogajanju s Hudičem. Ta od njega ne zahteva duše, pač pa njegovo preteklost, njegov spomin, ob čemer se v njem sproži vrsta vprašanj; ali bo Lazar sploh še isti človek, če se odpove svojemu spominu, ali nista spomin in duša vendarle neposredno povezana, ali duša sploh obstaja? Do Hudičeve zahteve je Lazar sprva odklonilen, a kjer hudič ne zmore, baba pripomore! in tako Hudič s pomočjo Evice dobi Lazarjevo preteklost, slednji pa doživi preporod v bogatega Lazarusa, a ker zbeži pred vestjo, po umoru Evice ponovno umre in se vrne na svojo začetno pozicijo kot Lazar. Zgodba Strniše sicer sproža pomembna vprašanja (vprašanja, zadevajoča duše, ali se Lazar skriva v vsakem od nas, ali to pomeni, da smo tudi sami obsojeni na večno neizbežnost?), a ker se ustvarjalci do teh vprašanj ne opredelijo, nam njena vsebina v zavesti obvisi kot poenostavljena moraliteta, njeni liki pa kot šibki poskusi portetiranja ahretipskih podob. Edini, ki bi lahko dopuščal bolj poglobljeno psihološko karakterizacijo, je prav Lazar, a na žalost prav ta obvisi le kot dramaturška funkcija, obešalnik za zgodbo, medtem ko bi moral ne le zastavljati vprašanja, pač pa se do njih opredeliti tudi v kontekstu sodobnega časa.

Žabe. Foto: Tina Bonča

Podobno velja za ostala dva lika – Hudiča in Evico, ki kljub nekaterim izstopom iz lika in prebijanjem četrte stene z naslavljanjem publike delujeta le kot podporni steber za lik Lazarja, prebijanje četrte stene in lika pa v smislu logike dramaturgije celotne uprizoritve deluje nekonstistentno in neutemeljeno. Ker v prvi vrsti celotna uprizoritev idejno ne pokaže radikalne opredelitve do očišča Strniše, si tudi igralci v praksi (žal) ne morejo privoščiti večjih avtorskih posegov v svoj lik.

Način pripovedi pa vsebuje enega od močnejših elementov uprizoritve – par rumenih gumijastih škornjev, ki jih (postavljene na oder v začetku same pripovedi) začnejo premikati roke, tako da gibanje imitira Lazarjevo počasno in težko hojo, še preden se pojavi Stane Tomazin v liku Lazarja. Najprej nam škornji z rumeno barvo sporočajo, da gre za osebo z optimističnim značajem in nadalje asociirajo na opravo poštarja, oboje pa pritiče Lazarjevemu liku. Slednji pa je ob samem vpeljevanju neviden (vidimo le škornje, telesa pa še ne). Če je neviden, je nič, in če je nič, je lahko hkrati tudi vse, kar je le zametek opredelitve do tega, kdo Lazar – poleg tega, da je Lazar v zgodbi Strniše – pravzaprav je. Lahko je torej kdorkoli, slehernik, ki je ujet v večni krog življenja brez končne odrešitve. Brezizhodnost se odraža tudi v krožni dramaturgiji, saj je Lazarjeva končna pozicija enaka izhodiščni, ampak tudi to zadeva lok besedila Strniše in ne uprizoritve same.

Uprizoritveni model predpostavlja, da gre za koncertni dogodek, ki meji na kabarejsko obliko. Opredeliti predstavo kot kabaret ali koncert je lahko pogojno problematično, saj gre pri kabaretu za obliko, ki je namenjena za zabavo širših množic in zato lahko vsebuje raznorazne vrste izraznih oblik; od šansonov, skečov, petja in plesa do kratkih govorov. Ravno zaradi tega pestrega nabora možnih izrazij kabaret ne premore objektivnih kriterijev, po katerih bi lahko sodili, ali gre res za kabarejsko obliko ali ne. Dejstvo pa je, da smo danes priča mnogim interpretacijam v uprizoritveni obliki, kaj bi kabaret lahko bil, a morda se bolj poredko zgodi, da katera od stvaritev zares zadane v njegovo bistvo, ravno zato, ker je tako neporedeljivo. Slednje pa nastane tudi kot posledica določitve ciljne publike. Rezultat tega pa je pomanjkanje fokusa, kar velja za Žabe, ki sicer niso površne, so pa površinske. Stalno prisoten band tako večinoma deluje kot (nepotreben) interludij, ki dogajanja ne stopnjuje, temveč zavira in mu s tem jemlje ostrino, vsebinsko pa pogosto ne korespondira z osrednjim dramskim dogajanjem.

Produkt, ki se je predstavil kot rezultat dvoletnega preučevanja Stnišinih Žab, pokaže, da so se ustvarjalci v njihovo vsebino sicer poglobili, jo izbrali za hrbtenico uprizoritve, prikazali njegovo aktualnost in jo uspešno umestili v lok pripovedi. Avtorska interpretacija in opredelitev do problematike pa svojih krakov nista iztegnili dovolj, da bi z dna uspeli priplavati na površje in se jasno zazreti v oči publike, preiti medprostor in ustvariti os diskurza med sabo in občinstvom.

                                                       
Žabe. Foto: Tina Bonča