5. november, 2019 / Oder / Recenzija
Samanta Hadžić Žavski, rojena 1993 v Celju. Absolventka primerjalne književnosti in literarne teorije. Pišem recenzije in kratke zgodbe. Lotim se vsega, kar mi predstavlja izziv, razen bungeeja in skoka s padalom. In uživanja banan. To pa res niso nobeni izzivi.

Večni otrok

Samanta
Hadžić Žavski

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Slovenska premiera: 13. septembra 2019, SLG Celje
Angleška premiera: 7. septembra 2019
Prevajalka: Alja Predan
Režiser, scenograf, kostumograf: Yonatan Esterkin
Dramaturginja: Tina Kosi
Avtor glasbe: Anže Čater
Avtor videa in animacije: Rok Predin
Lektor: Jože Volk
Lektor za angleški jezik: Noah Charney
Oblikovalca svetlobe: Yonatan Esterkin, Uroš Gorjanc
Oblikovalec videoprojekcije: Uroš Gorjanc
Igra: Manca Ogorevc
Datum ogleda: 30. oktober 2019

Po tem, ko se je Slovensko ljudsko gledališče Celje od prejšnje sezone poslovilo s temo pedofilije v drami Naše skrivnosti, se je v novi sezoni zopet lotilo težkega in kompleksnega vprašanja z monodramo Večni otrok izraelske pisateljice in dramatičarke Nave Semel. Nava Semel (1954 – 2017) se je v svojih delih ukvarjala s problematiko druge generacije otrok Judov, ki so preživeli šolo in ki so sicer že rojeni v Izraelu, ampak ne morejo ubežati soočanju s peklensko preteklostjo, ki je doletela njihove starše.

V drami Večni otrok, ki ga je za Slovensko ljudsko gledališče Celje režiral Yonatan Esterkin, se je Nava Semel lotila kritike družbe in posameznika znotraj nje. Dogajanje se odvija v noči, ki se bo prelevila v dan, ko bo otrok glavne protagonistke prvič odšel v šolo. Maya Carmel (v originalu Michal; igra jo Manca Ogorevc) je mama, ki pri drugem porodu izve, da je rodila otroka z Downovim sindromom. Skozi celotno dramo se Yotam, tako je namreč ime otroku, in njegova družina spoprijemajo z nepotrebnimi stereotipi in komentarji tujcev ter celo lastne družine. Dojemanje sebe kot fantka je pri Yotamu vedno prisotno n tudi ostane stalnica: ko njegovo mamo dostavljalec vpraša, če je kaj narobe z njim in če je bolan, mu Yotam odvrne: “Ah, ne bodi no trapast. Samo fantek sem.” Biti fantek je pravzaprav tisto, kar Yotama definira, bistvo njegove eksistence. Fantek bo tudi, ko bo star in osivel.

Večni otrok. Foto: Uroš Hočevar

Drugačnost, ki mu jo vcepljajo ljudje in proti čemer se starša in sestrica borijo, mu je slej kot prej potrebno pojasniti. In če ljudje ne morejo sprejeti take drugačnosti, ki je nesebična, nepokvarjena, čista, ljubezniva in ima veliko srce, potem je vprašanje, če lahko sprejmejo kakršnokoli drugačnost. Zato je ta drama danes še kako aktualna. Zavračanje tujega; ksenofobija je pereč in še kako aktualen problem naše družbe. Pred časom je bila usmerjena v ljudi druge rase, nato v istospolno usmerjene, trenutno v migrante. Da se ta sovražnost projecira na otroke, sploh tiste, ki niso sposobni razumeti naše sovražnosti, pa je popolnoma bizarno.

Manca Ogorevc se v monodrami odlično znajde v vlogi matere in skozi celotno predstavo obdrži pozornost občinstva ter v gledalcu vzbudi mešanico čustev. Je suverena in kredibilna, niti za trenutek ne podvomimo, da je tudi sama mati. Solzne oči, ki jih uspe obdržati skozi skoraj celotno predstavo, so znak, da se je tukaj znašla zato, da nam izlije dušo in gledalci z njo trepetamo, se smejimo, čutimo. Odlično uporablja obrazno mimiko in obvladuje oder, tudi v trenutkih, ko ni prisotno veliko premikanja. Upodablja utrujeno mamo, kakor tudi sporoča njen videz. Razmršeni lasje, komaj speti s lasno sponko razvlečene široke hlače, bluza. Pogosto je v svojih dejanjih silovita, skoraj agresivna, dobro tudi obvlada različne načine govora, saj njen lik tudi sam oponaša veliko ljudi. Zelo dobro se zaveda rekvizitov okrog sebe in z njimi brez strahu upravlja in v njih vdahne življenje.

Zelo inteligentna je uporaba scene. Na sredi odra so štiri škatle, ki predstavljajo pot od začetka človekovega življenja pa vse do njegovega konca, z vsemi vmesnimi tegobami. Škatle prevzemajo podobo postelje, na kateri se otrok rodi, njegove zibelke, invalidskega vozička babice Erike in slednjič, njenega groba. Škatle predstavljajo tudi ljudi z Downovim sindromom, zato da jih še posebej ozavestimo, in čeprav točno vemo kako izgledajo, jih to še dodatno približa. Poleg teh škatel je na odru postavljenih šest notnih stojal, ki jih Maya uporablja kot platna in za Yotamove risbice, drugič so ta stojala sinonim za šolo, slednjič predstavljajo ljudi. Ne tistih z Downovim sindromom, tiste druge. Prav tako pa se skozi predstavo Manca Ogorevc tudi z rekviziti: z uporabo rute se enkrat mojstrsko prelevi v zdravnika, spet drugič v Yotama, ko je bil dojenček, tretjič v babico Eriko.

Večni otrok. Foto: Uroš Hočevar

Izredno dramatičen in srce parajoč je prizor, kako protagonistka upodobi pogovor med  Yotamom in Mayo. Takrat so škatle postavljene v krogu – manjša, večja, manjša, večja. Tukaj Mančina igra doživi svoj vrhunec, ko se nenehno prestavlja iz vloge otroka v vlogo matere in nazaj. Pri upodobitvi otroka brez najmanjšega napora zmehča obraz in ton svojega glasu in nežno stopica iz škatle na škatlo v krogu enkrat gor, drugič dol. V trenutku pa se spet prelevi nazaj v mamo, ki svojemu otroku na sredi tega kroga zaskrbljeno in hkrati roteče pojasnjuje, da je drugačen.

Pomembno vlogo ima tudi glasba. Zelo dobro je poleg tipičnih judovskih pesmi vpletena skupina The Beatles, katerih izbrani pesmi nosita močno sporočilnost. Ko se otrok poigrava s sestrino srajco in mamo sprašuje, zakaj je drugačen, se v ozadju predvaja pesem Fool on the Hill – ta govori o drugačnem človeku, ki ga ljudje zaničujejo, vendar je ta človek edini, ki vidi zahajati sonce in vrtenje zemlje. Z Beatli se pravzaprav predstava tudi zaključi, saj je njihova slika zadnje, kar občinstvo vidi na jopici, ki jo ima oblečeno Maya, zavrti pa se pesem Johna Lennona Instant Karma, kjer se vmes pojavijo naslednje besede, ki so še kako primerne za zadnjo kritiko in očitku človeštvu: “What in the world you thinking of, laughing in the face of love?” Kar je pri vsem najbolj žalostno, je to, da s tem, ko se bojimo in kažemo odpor do omejenosti, pokažemo le to, da smo omejeni sami. In kot spozna glavna protagonistka: ”Zdaj že vem, da imamo tudi mi poševne oči in bebave izraze na obrazu, ampak k sreči so skrbno skriti.” Ta poved je izrečena čisto mimogrede proti koncu, a nas vseeno prereže s svojo resnico. V sebi nosi namreč bistvo predstave in povzroči cmok v grlu marsikaterega gledalca.

                                   
Večni otrok. Foto: Uroš Hočevar