25. maj, 2019 / Oder / Recenzija
Eva Kryštufek je študentka primerjalne književnosti, ki se zanima predvsem za opero, balet in literaturo. Nekdo jo je nekoč nekje označil, da je stroga gospa, sama pa se s to trditvijo ne strinja, saj je za naziv gospa še premlada.

Lucia di Lammermoor

Eva
Kryštufek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: 16. 5. 2019
Libreto: Salvatore Cammarano po romanu Sira Walterja Scotta
Lammermoorska nevesta
Režiser: Frank van Laecke
Dirigent in glasbeni vodja: Jaroslav Kyzlink
Drugi dirigent: Marko Hribernik
Scenograf: Philippe Miesch
Kostumografinja: Belinda Radulović
Oblikovalca svetlobe: Frank Van Laecke, Jasmin Šehić
Koreografinja: Monika Maja Dedović
Lektorica: Nevenka Verstovšek
Zborovodja: Željka Ulčnik Remic
Koncertni mojster: Igor Grasselli
Nastopajoči (premierska zasedba): Jože Vidic, Urška Arlič Gololičič,
Aljaž Farasin k. g., Matej Vovk, Luka Ortar k. g., Ana Dežman k. g.,
Gregor Ravnik k. g., Monica Maja Dedović, Operni zbor in orkester
SNG Opera in balet Ljubljana.

Zadnja premiera sezone je v ljubljanski Operi letos pripadala predstavi Lucia di Lamermoor. Opera pripoveduje zgodbo o dobri, nežni in nedolžni Luciji, ki se je zaradi bratovih spletk prisiljena poročiti z Lordom Arthurjem, čeprav je svojo večno ljubezen že obljubila Edgarju, zaradi česar oba (Lucia in Edgar) končata tragično. Zgodba tako na eno stran postavlja v svojem čutenju osamljen ženski lik, na drugo pa nabor (pre)potentnih moških likov, ki žensko izrabljajo kot orodje za doseganje svojih ciljev. Prav ta nemočna ujetost ženske v patriarhalni svet nas spremlja skozi celotno predstavo in vleče jasno rdečo nit, ki jo ustvarjalci predstave potrjujejo tako z igralsko interpretacijo kot tudi s postavitvijo nevtralne, izčiščene scene in kontrastnimi kostumi, ki razliko med spoloma postavijo v ospredje, da se le-ta pokaže v vsej svoji jasnini in tragičnosti, ki vodi v propad glavne junakinje.

Lucia di Lammermoor. Foto: Darja Štravs Tisu

Izmed vseh igralcev na odru brez dvoma najbolj izstopa Urška Arlič Gololičič, ki je vlogo Lucije izpeljala do popolnosti. Arlič Gololičič v nadvse prepričljivi igralski interpretaciji upodobi Lucijo kot nedolžno žensko, polno ljubezni, ki jo prav zaradi njene dobrote in naivnosti moški liki uspešno izrabljajo in od nje zahtevajo popolno podrejenost za uspešno doseganje svojih ciljev. Čeprav Gololičič  v prvem dejanju prepričljivo odigra svojo vlogo, pa njen igralski talent doseže vrhunec v drugem dejanju, ko Lucija zblazni, zabode moža in na koncu ubije tudi sebe. Njena interpretacija je bila izredno intenzivnazaradi njenih spreminjajočih se izrazov , ki nihajo od nežnih in veselih pa vse do obupanih in blaznih. Vsi gibi so pospremljeni z vrhunskim petjem in izjemno izraznim gibom, s katerim je predvsem v drugem dejanju odlično ponazorila tragični lik, ki izgublja tla pod nogami in tava v svojem obupu in ujetosti v tragično usodo.. Prav pri tem prizoru gre za najzahtevnejši prizor v celotni operi, saj od pevke zahteva prepričljiv prikaz norosti in zahtevne gibe, medtem ko mora hkrati prepričljivo odpeti najzahtevnejši del celotne opere. Za Urško Arlič Gololičič lahko vsekakor rečemo, da ji je to uspelo, saj si je po koncu drugega dejanja prislužila bučen aplavz in vzklike običajno sicer dokaj pasivnega občinstva. Lik Lucije v operi predstavlja tudi edino pomembnejšo žensko vlogo med samimi moškimi liki, zato je nadvse pomembno, da pevka, ki ji je vloga zaupana, z  lahkoto parira moškim likom tako pevsko kot tudi igralsko in jih v veliko delih po kvaliteti izvedbe tudi nadvlada, saj se v nasprotnem primeru lahko njen lik porazgubi oziroma postane zasenčen s strani močnih moških likov. Arlič Gololičič je tudi to nalogo opravila izvrstno, saj je skozi celotno predstavo s svojo interpretacijo potrjevala svojo enakovrednost in ohranjala kontrast med moškim in ženskim polom.

Lucia di Lammermoor. Foto: Darja Štravs Tisu

Seveda je potrebno pohvaliti tudi druge nastopajoče v predstavi, ki so svoje delo opravili več kot korektno. Med moškimi liki je potrebno izpostaviti Jožeta Vidica, ki je interpretiral vlogo Lucijinega brata Lorda Henrika Ashtona,  in Aljaža Farasina v vlogi Edgarja Ravenswooda, Lucijine velike ljubezni. Prvi je prepričal z izjemno upodobitvijo antagonista, ki je s prepričljivo obrazno mimiko in silovitim gibom,negativca, ki je pohabljen tako fizično kot tudi karakterno, prepričal občinstvo in uspešno zavzel položaj glavnega patriarhalnega negativca, s čimer je Urški Arlič Gololičič osnoval močan protipol, na katerem je lahko njen lik prišel še toliko bolj do izraza. Igralsko in pevsko je tudi Aljaž Farasin svojo nalogo opravil odlično, saj je Edgarja Ravenswooda upodobil kot strastnega in na čase prepotentnega moškega, ki se kljub temu, da Lucijo resnično ljubi, postavlja v njej nadrejen položaj in v ospredje še vedno postavlja sebe. Svoj vrhunec je Farasin doživel v tretjem dejanju, ko se je iz nekoliko egoističnega lika prelevil v čustven lik, poln obžalovanja. Z Urško Arlič Gololičič sta tako uspešno uprizorila nadvse tragičen in čustven zaključek opere, ki je marsikoga v občinstvu ganil do solz.

Presežkov pa nismo bili deležni samo s strani igralske in pevske interpretacije, ampak je tudi sama postavitev gledalcem pričarala edinstveno izkušnjo. Režiser Frank Van Laecke je predstavo postavil na minimalistično sceno, ki se tekom predstave ni spreminjala in je ostajala statična. Navidezno zanemarjen in dotrajan, polkrožen prostor (oblikoval ga  je Philippe Miesch), ki še najbolj spominja na sodniško dvorano, je uspešno zbujal vzdušje temačnosti in uspešno ustvarjal aluzijo razkroja družbe. Tako postavitev smo sicer s strani Van Laeckega sicer pričakovali, saj se je na podoben način lani lotil tudi postavitve Katje Kabanove, ki je bila prav tako postavljena v zelo izčiščeno, minimalistično okolje, v katerem je igralski izraz prav tako stopil v ospredje. Posebnost postavitve je bila vključitev zbora  v samo scenografijo, ki je bil na odru prisoten tekom celotne predstave, pri čemer je Van Laecke zboru povrnil vlogo, ki jo je imel sicer v grških tragedijah, torej vlogo razsodnika, opazovalca in komentatorja dogajanja. Pomembno vlogo pri sami postavitvi opere in predvsem zbora pa je igrala tudi kostumografija Belinde Radulović, ki je zbor oblekla v spolno nevtralne sodniške toge in lasulje, s katerimi se je zbor uspešno zlil v del scenografije. Kontrast med Lucijo in ostalimi liki pa se dokazuje tudi pri barvi kostumov, saj je Lucija edini lik, ki se v predstavi pojavi oblečena v belo barvo, s čimer se razlika med njo in moškim delom še dodatno okrepi in vizualno le še dodatno poudari svoje sporočilo. Sama  statičnost postavitve in odsotnost barv sicer niso bili moteči, saj je v ospredje na ta način uspešno stopila igralska interpretacija, čustva in sami premiki, ki so bili vse prej kot monotoni in so vedno znova potrjevali svojo idejo.

Lucia di Lammermoor. Foto: Darja Štravs Tisu

Ustvarjalci predstave Lucia di Lammermoor so s svojo postavitvijo dokazali, da so kos tudi tehnično in igralsko najzahtevnejšim nalogam. S svojimi domiselnimi rešitvami in tehnično ter igralsko dovršenostjo bodo nastopajoči zagotovo navdušili tudi zahtevne gledalce, ki samo opero že poznajo. Predstava ima jasno izdelano rdečo nit, ki gledalcem ponuja nov pogled in uspešno izpeljano aktualizacijo sicer že znane zgodbe, ki znova odpira družbeno relevantna vprašanja. Zagotovo je prav Lucia di Lamermoor ena izmed najboljših opernih postavitev, ki smo jih bili deležni v sezoni in več kot primerna za odličen zaključek letošnje sezone ljubljanske opere.

Lucia di Lammermoor. Foto: Darja Štravs Tisu
Lucia di Lammermoor. Foto: Darja Štravs Tisu
Lucia di Lammermoor. Foto Darja Štravs Tisu 4