5. februarja, 2020 / Oder / Recenzija
Eva Kryštufek je študentka primerjalne književnosti, ki se zanima predvsem za opero, balet in literaturo. Nekdo jo je nekoč nekje označil, da je stroga gospa, sama pa se s to trditvijo ne strinja, saj je za naziv gospa še premlada.

Devica Orleanska

Premiera: 18.1.2020, SNG Opera in balet Ljubljana
Režiser: Frank Van Laecke
Glasbeni vodja in dirigent: Simon Krečič 
Zborovodja: Željka Ulčnik Remic 
Koncertni mojster: Gregor Traven  
Scenograf: Philippe Miesch 
Kostumografinja: Belinda Radulović 
Oblikovalca svetlobe: Frank Van Laecke in Jasmin Šehić 
Lektorici: Višnja Fičor, Nataša Jelić 
Solisti: Nuška Drašček Rojko, David Jagodic, Urška Alič Gololičič, 
Jiří Rajniš, Ivan Andres Arnšek, Luka Ortar, Andrej Debevec, 
Janko Volčanšek, Natalija Amina Bašić, Rok Bavčar, Robert Brezovar

Režiser Frank Van Laecke se je v preteklih sezonah izkazal z izjemnima Lucio di Lamermoor in Katjo Kabanovo, s katerimi si je za letošnjo predstavo – Devico Orleansko postavil zelo visoka pričakovanja, ki jih je v veliki meri uspel doseči. Tudi v tokratni predstavi je scenografijo in kostumografijo zaupal Philippeju Mieschu (scenografija) in Belindi Radulović (kostumografija), s katerima je sodeloval že pri prejšnjih predstavah. Ponovno se je sledenje preverjenemu receptu obrestovalo, saj so Van Laecke, Miesch in Radulović tako kot v prejšnjih operah tudi v predstavi Devica Orleanska pustili svoj značilen pečat, ki se je odražal v izjemno dobro premišljeni scenografiji, kostumografiji, svetlobi in interpretaciji romantične opere v kontekstu sodobnega časa. Prav ta njihova izvirna interpretacija in nov pogled na sicer tradicionalne zgodbe je za slovenski (in upam si trditi tudi za širši kulturni prostor) posebej dragocena, saj dokazuje, da je opera lahko enako močan umetniški medij pri refleksiji današnjega časa, čeprav se jo prav iz tega naslova velikokrat potiska na stran in se pri reflektiranju družbe prednost daje drugim umetniškim medijem.

Devica Orleanska. Foto: Darja Štravs Tisu

Van Laecke s svojo interpretacijo Device Orleanske v ospredje postavi vprašanje upora, religije, podrejanja oblasti in vloge, ki jo igra ženski lik v zvezi s temi vprašanji. Tako na primer uporu Orleansa proti Angležem odvzame geografski pomen, ki je bil skozi zgodovino poudarjen, ampak ga skozi Van Laeckejevo postavitev lahko razumemo kot upor manjšine proti vsiljenim vrednotam s strani represivne oblasti. Tudi vprašanje predanosti oblasti in religiji je v predstavi postavljena pod vprašaj, saj se Ivana v drugem dejanju iz versko blazne in trdno verujoče, neoporečne device, spremeni v dvomečo, negotovo žensko, ki občuti tudi telesno slo in poželenje. Lik Ivane Orleanske se tako pokaže v vsej svoji večplastnosti: kot versko blazna, slapa in gluha vernica, kot močna vodja, ki se za svoj prav ne boji po robu postaviti patriarhalni družbi, in kot strastna, dvomeča in predvsem človeška ženska. Prav tako je v predstavi zanimiva simbolika ognja, ki se je Van Laecke poslužuje tekom celotne predstave. Ivana tako, od samega začetka predstave prižiga vžigalice, ki enkrat ponazarjajo iskro upora, drugič ogenj ljubezni in na koncu slutnjo grmade, na kateri Ivano Orleansko na koncu zažgejo zaradi čarovništva.

Vrhunec predstave zagotovo predstavljajo odlično izvedene zborovske točke, ki uspejo gledalcem pričarati mogočno in dramatično vzdušje. Zborovski deli so izvedeni odlično in kar je najpomembnejše, kljub manjši zasedbi (v primerjavi z večjimi opernimi hišami) so odpeti zelo doživeto; tako, da izžarevajo izjemno moč in čustva, zaradi česar dobimo vtis, da pred nami nastopa vsaj sto pevcev in ne nekaj deset. Tudi sicer se je izbira solistov izkazala kot dokaj ustrezno, saj so se v veliki meri izkazali kot dobri interpreti Van Laeckejevega videnja predstave. V svoji vlogi se je posebej odlično znašel David Jagodic, ki je odlično interpretiral neodločnega, strahopetnega in nenačelnega kralja Karla VII. Kot Ivana Orleanska je nastopala Nuška Drašček Rojko, ki je svoj del v večini opravila korektno. Zelo pristna je bila njena obrazna mimika v prvem dejanju, s katero je odigrala verski trans, skoraj blaznost, zaradi katere je prestavljena v drugo dimenzijo in ni v stiku z dejanskim svetom. Nekoliko manj prepričljiva je bila v drugem delu, ko je bila postavljena v vlogo človeške ženske, saj je njena interpretacija na koncu izpadla nekoliko nenaravno in prisiljeno. Svoje solistične točke je prav tako odpela korektno, vendar se je v točkah, kjer kot solistka prevzame vodilno vlogo v zboru, v primerjavi z drugimi solisti, preveč in prehitro porazgubila in pustila zboru, da jo v celoti zasenči.

Devica Orleanska. Foto: Darja Štravs Tisu

S pompoznim zborovskim spektaklom pa je sovpadala tudi scenografija, ki je v podobi ruševin mesta ustvarjala prepričljivo  podobo vojnega pogorišča. V tretjem dejanju pa je scenografija dosegla vrhunec, saj so statisti vse rekvizite (stole in tramove) vojnega pogorišča znosili v grmado, na kateri naj bi sežgali Ivano Orleansko, s čimer so dosegli še posebej prepričljiv dramatični efekt.

Žal pa se tokrat ekipi Van Laeckega ni uspelo izogniti sicer glavnemu očitku, s katerim se srečuje opera – statičnosti. Sama opera je bila izredno statična, premiki so bili predvsem v prvem dejanju neznatni, verjetno na račun dokaj obširne scenografije in tudi sicer je bilo igralskega giba v predstavi malo, zaradi česar bi si lahko na čase predstavo interpretirali tudi kot zbirko koherentno povezanih solističnih in zborovskih točk. Statičnost je lahko razumljena tudi kot posledica premajhnega odra in preobsežne scene, a vendar bi bilo dobro v sami postavitvi dobro poiskati ustrezno rešitev, ki bi nastopajočim pri igranju omogočila več manevrskega prostora.

Devica Orleanska. Foto: Darja Štravs Tisu